Zamúda

Zamuda ni to, da jaz nekaj zamudim in to zame odide. Zamuda je, ko sem jaz pravočasen in nekaj meni namenjenega zamuja. Zamuda me najprej vznejevolji, potem pa vidim, da se prav zaradi nje stvari upočasnijo in umirijo, ne pa izgubijo v sivi prihodnosti ­– kar se zgodi, če zamujam jaz.

Pred davnimi desetletji sem v vojaški suknji tedanje Jugoslovanske ljudske armade gojence beograjske vojaške gimnazije poučeval slovenščino. Fantom se je zdela beseda zamuda nadvse smešna, saj so jo v svoji testosteronski stvarnosti povezali s srbsko besedo muda, ki pomeni »moda«, namreč tista, ki ubesedujejo simbol moškosti, ne ona, ki je predvsem ženska in jo najdevamo v imenih oddelkov veleblagovnic. A ko sem se po odsluženi vojaščini odpravljal v Nemčijo in na ljubljanski železniški postaji po zvočniku slišal obvestilo »Ekspresni vlak iz Aten, Soluna, Gevgelije, Skopja, Niša, Beograda in Zagreba, ki nadaljuje pot za Jesenice, Salzburg, München in Stuttgart, ima 12 ur in 30 minut zamude«, sem se leto dni stari smešnosti besede zamuda samo pomenljivo nasmehnil.

Beseda zamuda seveda nima nobene genetske zveze s srbsko besedo muda. Tudi naši besedi moda, od katerih domača pomeni »moške spolne žleze«, prevzeta pa »v določenem času uveljavljeni kroji in barve oblačil, obutve, blaga, parfumi, pričeske« in podoben blišč (tonemski govorci ju izgovarjamo različno), si nista v sorodu. Samostalnik smešnost in glagol nasmehniti se pa imata isti morfem, isti gen, ki je smeh. Med v prejšnjem odstavku opisano smešnostjo in nasmehom je leto dni človekovega dozorevanja in prav toliko časa razkrajanja tedanje države. Dozorevanje je povzročilo nasmeh, razkrajanje pa zamudo. Bog jo živi!

Ali pa k vragu z njo! Kakor za koga. Vprašanje, na katero bo odgovorila prihodnost, je, kateri zamudi, ki bo nekaterim prinesla boljše, drugim slabše življenje, se danes samo pomenljivo nasmihamo.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: akad. Marko Snoj.