Z Evropo navdahnjeni Walt Disney

Prepoznavni Disneyjevi animirani svetovi se na prvi pogled zdijo le pravljični, brez časa in prostora, a že ob drugem pogledu je mogoče prepoznati reference iz resničnega življenja oziroma zgodovine. Ali kot so zapisali ob aktualni razstavi v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku, prvi, v kateri so raziskovali delo Walta Disneyja in ročno risane animacije njegovih studiev, so rožnati gradovi, govoreče zofe in mnogi drugi oživljeni predmeti kot izmišljeni junaki iz pionirskih animacij Disneyjevih studiev, a v resnici so bili že plod domišljije ustvarjalcev barvitih pariških rokokojskih salonov.

Tudi vaza v obliki stolpa iz znamenite sèvreške manufakture iz leta 1762, ki jo hranijo v muzeju Huntington v Kaliforniji, bi se lahko spremenila v kakšen pravljični grad, v katerem bi spala Trnuljčica. FOTO: arhiv muzeja Met

»Tako Disneyjevi filmi kot rokokojski primeri uporabne umetnosti so prepojeni z elementi igrivega pripovedovanja zgodb, navdušenja in čudenja. Obrtniki 18. stoletja in animatorji 20. stoletja so pri svojih kupcih oziroma občinstvu poskušali vzbuditi občutke navdušenja, strahospoštovanja in čudenja,« je ob razstavi Inspiring Walt Disney: The Animation of French Decorative Arts (Navdahnjen Walt Disney: animacija francoske dekorativne umetnosti) opomnil (avstrijski) umetnostni zgodovinar Max Hollein, v Metu vodja programa, raziskovanja in zbirk. Čeprav obravnavane ustvarjalce ločujeta kar dve stoletji, pa so oboji stremeli k iluziji življenja; otroška percepcija sveta je navduševala tako elitne pariške kroge 18. stoletja kot Disneyjevo občinstvo.

Lepotica in zver praznuje 30 let

Zdaj so 60 primerkov evropske dekorativne umetnosti in oblikovanja, ure, figurine, pohištvo in tapiserije postavili ob bok 150 animiranim umetninam, risbam in drugemu gradivu iz animacijske raziskovalne knjižnice Walta Disneyja, Disneyjevih arhivov, slikovne zbirke Walta Disneyja in Disneyjevega družinskega muzeja, da bi pokazali na njihove podobnosti, ki se izražajo tako v humorju kot rokodelstvu in tehnološkem napredku svojega časa.

Podobnosti med razstavljenimi predmeti (na fotografiji je pozlačena ura iz leta 1690, ki jo pripisujejo Andréju Charlesu Boulleju) in Disneyjevimi stvaritvami se kažejo tako v humorju kot rokodelstvu in tehnološkem napredku svojega časa. FOTO: arhiv muzeja Met

Ob iskanju podobnosti si je tako zlahka mogoče predstavljati tudi, kako bi se rožnata vaza v obliki stolpa iz znamenite sèvreške manufakture iz leta 1762 lahko spremenila v kakšen pravljični grad, v katerem bi spala Trnuljčica, pozlačena ura iz leta 1690, ki jo pripisujejo znamenitemu francoskemu izdelovalcu pohištva Andréju Charlesu Boulleju, meissenski čajnik iz prve polovice 18. stoletja ali izumetničen pozlačen svečnik po predlogi Justa Aurèla Meissonnierja iz istega časa pa v govoreče junake iz animiranega filma Lepotica in zver, ki z razstavo praznuje svojih 30 let. Čeprav je zgodbo za animacijo že večkrat predlagal sam Walt Disney, pa so jo gledalci na velikem platnu lahko prvič videli šele leta 1991.

Kot prvi animirani film v zgodovini je prejel zlati globus za najboljšo komedijo ali muzikal in postal prvi animirani celovečerec, nominiran kot najboljši film tudi za oskarja. Sicer pa z znamenito pripovedjo, ki jo je že leta 1740 prvič objavila Francozinja Gabrielle-Suzanne Barbot de Villeneuve, čeravno je bolj znana poznejša skrajšana priredba (1756) njene rojakinje Jeanne-Marie Leprince de Beaumont, povezujejo tudi zgodbo Magdalene González (oziroma Madelene Gonsalvas), članice družine z gensko boleznijo, znano kot hipertrihozo, zaradi katere je imela telo pokrito z dlakami.

Konceptualna risba Petra J. Halla za Lepotico in zver FOTO: Walt Disney Animation Research Library

Njen prav tako močno poraščeni oče, po izvoru s Kanarskih otokov, je na evropskih dvorih postal predmet čudenja, njega in njegove otroke pa so obravnavali kot živali, ki so jih tudi znanstveno preučevali in jih naredili za atrakcijo. Njen portret iz 16. stoletja z gradu Ambras v Innsbrucku je zdaj na ogled v New Yorku.

Predloga za ustvarjalnost

Znano je, da je Walt Disney, ki mu kritiki očitajo, da je skozi nedolžnost in otroškost promoviral rasistične, seksistične, imperialistične in korporativistične ideje, govoril o »tistem lepem, čistem, neokrnjenem koščku, globoko skritem v vsakem izmed nas, ki ga je svet morda prisilil, da smo ga pozabili, in ga morda slike lahko obudijo«. Malo manj morda, kako je bil fasciniran nad Evropo in kako je evropska kulturna zgodovina postala najbolj navdihujoča predloga tudi za ustvarjalce v njegovih studiih. Walt Disney se je vse življenje navduševal nad Evropo, ki jo je prvič obiskal še kot 17-letni fant.

Pravljico Lepotica in zver povezujejo tudi zgodbo Magdalene González (oziroma Madelene Gonsalvas), članice družine z gensko boleznijo, zaradi katere je imela telo pokrito z dlakami. Njen portret iz 16. stoletja iz Avstrije je zdaj na ogled v New Yorku. FOTO: KHM-Museumsverband

Na začetku decembra leta 1918, le nekaj tednov po koncu prve svetovne vojne, je obiskal Francijo. Kot voznik reševalnega vozila Rdečega križa je bil najprej nameščen zunaj Versaillesa, nato v Parizu in nazadnje v slikovitem Neufchâteauju v Belgiji. Domov se je vrnil skoraj leto pozneje in leta 1923 sta z bratom Royem ustanovila animacijski studio.

Ko se je poleti leta 1935 znova vrnil v Evropo, je bil že slaven pionir kinematografije, z velike turneje po Angliji, Škotski, Franciji, Nemčiji, Avstriji, Švici in Italiji pa je prinesel več kot 300 ilustriranih knjig, ki so postale raziskovalno jedro in vizualni navdih njegovih ilustratorjev oziroma animatorjev. Med njimi so bile ilustrirane pravljice, basni in pravljice za lahko noč s konca 19. in začetka 20. stoletja, ki so bile slikovno opremljene v različnih umetniških slogih od gotike do rokokoja.

Zbirka je ostala najpomembnejši vir za Disneyjeve umetnike vse do pojava spletnih iskalnikov in je aktualna še zdaj. Kot izpostavlja razstava, so bili za zgodnje uspehe studia ključni tudi talentirani ustvarjalci iz Evrope, med drugimi Danec Kay Nielsen, Šved Gustaf Tenggren, Italijanka Bianca Majolie, Madžar Ferdinand Horvath in Švicar Albert Hurter.

So pa ustvarjalci črpali navdih tudi pri drugih umetniških delih. Denimo, podobo zlobne mačehe v Sneguljčici in sedmih palčkih, ki je leta 1937 slovela kot najbolj sofisticiran animirani film do tedaj, naj bi ilustratorji deloma ustvarili po podobi kipa iz 13. stoletja članice nemške vladarske rodbine Askanijcev Ute von Ballenstedt, ki stoji v katedrali v Naumburgu. John Hench, eden glavnih umetnikov pri Trnuljčici, ki je bil pozneje odločilen pri stvaritvi podobe Disneylanda, pa je našel predlogo za vizualno podobo tega animiranega filma v arhivih metropolitanskega muzeja – tapiserijo s samorogom, ki je bila najverjetneje oblikovana v Parizu okoli leta 1500, izdelana pa na jugu Nizozemske.

Majhen evropski dvor

V razstavljenem miniaturnem francoskem damskem salonu v slogu kralja Ludvika XV. si je zlahka mogoče predstavljati prizore iz Disneyjeve Pepelke. FOTO: The Art Institute of Chicago/Art Resource, NY

Walt Disney je tudi po drugi svetovni vojni redno potoval v Evropo in zbiral nove reference za svoje zaposlene pa tudi večal svojo zbirko več kot tisoč miniaturnih predmetov. Med razstavljenimi so poleg večinoma množično proizvedenega pohištva za punčke še postelja z baldahinom in trije štedilniki, ki jih je oblikoval sam.

Umetniška vodja pri animirani Pepelki iz leta 1950 Mary Blair se je odločila, da bo v njej ustvarila »majhen evropski dvor« in »francosko atmosfero«. FOTO: Walt Disney Animation Research Library © Disney

V razstavljenem miniaturnem francoskem damskem salonu v slogu kralja Ludvika XV., ki ga je oblikovala slavna oblikovalka takšnih reči Narcissa Niblack Thorne okoli leta 1937, pa si je zlahka mogoče predstavljati prizore iz Disneyjeve Pepelke. Umetniška vodja pri animirani Pepelki iz leta 1950 Mary Blair se je zares odločila, da bo v njej ustvarila »majhen evropski dvor« in »francosko atmosfero«.

Sicer pa ne gre pozabiti, da so pravljični gradovi v središču tako Disneyjevih animiranih filmov kot njihovih tematskih parkih, pri katerih so se Disneyjevi umetniki prav tako naslanjali na francosko in nemško arhitekturo, na gradove v dolini reke Loare in na grad Neuschwanstein Ludvika II. Bavarskega iz 19. stoletja. Kot je poudaril kustos razstave Wolf Burchard, so Disneyjeve animirane interpretacije evropskih pravljic postale leča, skozi katero mnogi danes gledajo na zahodno umetnost in kulturo.