Ročno izrezljani leseni konjički, ptice na palici, ki zafrfotajo s krili, ko jih potisneš pred seboj, lično okrašeni vlakci in drobne lončene piščalke nas popeljejo v preteklost, ki jo je časovno težko določiti. Spomnijo na vaške kramarske sejme, na stojnice v obmorskih letoviščih, na čas, ko je imel vsak otrok kakšen primerek iz tovarne Biserka, predvsem pa na čas, ko rožnata še ni bila ena najpogostejših barv na igračah. Hrvaške igrače so na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) do oktobra.



Prav nič nenavadnega ni, da se obiskovalci v knjigi vtisov zahvalijo za nostalgičen izlet v otroštvo. Razstavo je avtorica dr. Iris Biškupić Bašić zasnovala (oblikovala pa Nikolina Jelavić Mitrović) kot popotovanje skozi zgodovino igrač, ki so bile izdelane na Hrvaškem in so delo hrvaških avtorjev, hkrati pa poskuša omrežiti mlajše obiskovalce z igranjem.

Edina nesreča je le v tem, da so razstavo odprli tik pred razglasitvijo epidemije, zato je imelo malo otrok možnost, da so se lotili zlaganja velike sestavljanke z motivi igrač z razstave, sedli v velik lesen vlak ali potisnili dlani v luknje in s prsti otipavali, kaj se skriva v notranjosti. Nekaj želje po igranju tako potešijo le ristanc in druge talne igre pred muzejem.

Posebnost hrvaških igrač je predvsem to, da so jih izdelovale cele vasi, zlasti v Hrvaškem Zagorju. Tudi zato je veščina izdelave tradicionalnih lesenih otroških igrač s tega območja od leta 2009 vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.


 

Obrtniki iz Vidovca

Začetniki so bili pravzaprav otroci, ki so si sami na različne načine poskušali popestriti igro, kmalu so se v proizvodnjo vključili odrasli obrtniki in mojstri, dokler se niso razvile delavnice, v katerih se je, vsaj po razstavljenih črno-belih fotografijah sodeč, trlo mladih in starih izdelovalcev. Družinska obrt se je začela razvijati konec 19. in na začetku 20. stoletja, najprej v Hrvaškem Zagorju in Prigorju, pozneje še v Dalmatinski Zagori.

Ena prvih vasi, kjer se je prebivalstvo organiziralo in začelo načrtno izdelovati lesene igrače, je Vidovec v bližini Zagreba. Najprej so jih prodajali na sejmih in žegnanjih, leta 1932 pa so ustanovili prvo tovrstno kmečko zadrugo. Igrače so bile na kolescih, da so jih lahko otroci potiskali pred seboj ali vlekli za seboj, proizvodnjo so nato razširili tudi na večja lesena igrala in prevozna sredstva za otroke, kot so vlaki, sanke, reševalna vozila in tramvaji, in predmete za gospodinjstvo, denimo majhne stole in vozičke za punčke.



Te igrače so pustili v naravni barvi ali pa jih pobarvali z belo in okrasili z rdečo, modro in črno. Kot je mogoče izvedeti na razstavi, sta bila zadnja mojstra, Franjo Motik in Josip Komušar, še vedno uspešna, a je zanimanje za njune igrače zlagoma upadalo, zato sta obrt v 50. letih opustila in odtlej v Vidovcu ni več izdelovalcev igrač.


 

Igrače za romarje

Iz Vidovca obiskovalec odpotuje v Hrvaško Zagorje in tamkajšnje vasi, kjer so igrače po tradiciji izdelovali moški, barvale pa so jih ženske. Najprej je bila to dopolnilna dejavnost, potem je tudi tamkajšnje kraje zajel val ustanavljanja zadrug. Letnica 1934 je zapisana kot ustanovitvena pri Zadrugi za izdelavo igrač v Mariji Bistrici, za tako organizacijsko obliko so se odločili še v Bistriškem in Stubičkem Lazu, Gornji Supici, Turnišću, Togonici in drugih vaseh. Pomemben podatek je, da so bile na poti do Matere božje Bistriške v Mariji Bistrici, kjer so marsikaterega romarja premamili k nakupu. Tipične igrače iz tistega časa niso le lesene, ampak tudi lončene piščali, hranilniki …



Dejavnosti v številnih delavnicah so do danes zamrle, ena od izjem je Gornja Stupica, kjer so obrt ohranili in ima danes vlogo turistične promocije. Duha sodobnega časa v njihovih izdelkih je zaznati po občasnih rožnatih odtenkih, ki jih je, denimo, opaziti na posameznih kosih drobnega in umetelno izdelanega pohištva za punčke. Prav tako se med miniaturna prevozna sredstva že uvrščajo vlaki, traktorji, tovornjaki s cisternami in letala. Na obisku v SEM je tudi velik lesen vlak z bistriškega trga, na katerega bi v običajnih razmerah otroci lahko sedli, zdaj pa je zgolj razstavni eksponat.
 

Bambi iz Biserke

Čeprav te igrače še vedno izdelujejo, so bistveno bliže sodobnemu času tiste, ki so nosile pečat Jugoplastika. Iz manjših zadrug so se namreč v 50. letih razvile tovarne; poleg omenjene sodi med najbolj znane Biserka, ki je bila prepoznavna predvsem po junakih iz slovitih Disneyjevih filmov. Walt Disney je namreč tovarni podelil izključno pravico za izdelovanje nekaterih svojih likov, s čimer se je jugoslovanska mladež hitro približala ameriškim vrstnikom. Pri tej proizvodnji so se morali dosledno držati navodil, nadzorniki so jih sproti preverjali in vsako leto podaljšali pogodbo.



Med domovinsko vojno pravic niso pravočasno obnovili, zato tovarna od leta 1992 ni več mogla izdelovati Disneyjevih igrač, tudi druga proizvodnja je zastala, vse do leta 2003, ko so sprejeli sklep o prenehanju delovanja podjetja. Kar pa nikakor ne pomeni, da so igrače izginile iz kolektivnega spomina. ​Police z izdelki tovarne Biserka so, kakor bi brskali po otroških predalih v sedemdesetih in osemdesetih letih; v njih so ležale majhne punčke z velikimi očmi, ki so bile po postavi daleč od barbik, gumijaste ure, račke, dojenčki, tu in tam kakšen avtomobilček …

Kakor še en relikt iz preteklosti so tudi izvirne plišaste igrače iz delavnice Ružice Vavra v Zagrebu; kar 150 primerkov iz njene linije je avtorsko zaščitenih. Obrtnica je vse življenje izdelovala igrače, ki si jih je sama zamislila, jih izrisala, ukrojila in nazadnje tudi sešila. Sčasoma se je v delo vključila še hči Dolores in skupaj sta prišli tudi v tuje veleblagovnice, v številne domove pa – če že ne v obliki samih igrač – skozi televizijski zaslon.

Časovnica, katere najstarejši primerek je zibelka iz leta 1834, se sklene s primerki sodobnih hrvaških oblikovalcev in umetnikov. Med njimi so lesena didaktična igrača Mačka akademskega slikarja Zlatana Vrkljana, izdelki Gorana Lelasa, oblikovalca in umetnika, ki je s podjetjem StrangeCo iz San Francisca leta 2007 izpeljal projekt v sodelovanju z muzejem MoMa, ter poučni igrači oblikovalca Marka Pavlovića Oblo Spheres, izdelani leta 2010 v Kanadi.