Z avtom do soteske, slapa ali vsaj zadnjega parkirišča

Več kot tretjina turistov, ki pridejo v Slovenijo, obišče Julijske Alpe oziroma Triglavski narodni park (TNP). V tem času se sicer vrvež umirja, v najbolj obiskanih dneh pa je bila tudi to sezono ponekod tolikšna gneča, da bi bilo smiselno pretehtati možnosti omejevanja na najbolj obremenjenih točkah, kot so slapova Peričnik in Savica, izvir Soče, Bohinjsko jezero, Velika korita Soče, Martuljški slapovi, Mostnica, Pokljuška soteska. Za večino so v javnem zavodu TNP izračunali, koliko gostov na dan še prenesejo. Omejitve že izvajajo v Vintgarju pri Bledu in Tolminskih koritih.

»Pritisk na Julijske Alpe je poleti res velik. Povečuje se število turističnih ležišč ne le znotraj TNP, ampak tudi v okolici. Vsi ti ljudje bi seveda radi šli poleti k vodi, si ogledat slapove, soteske in druge naravne znamenitosti na tem območju, in tako obisk nenehno narašča,« je dejal Aleš Zdešar, sicer vodja oddelka za prostor v TNP, a v zadnjem času veliko pozornosti namenja usmerjanju obiska v našem edinem nacionalnem parku. Kajti prav s povečevanjem števila gostov je postalo jasno, da je to neločljivo povezano z varstvom narave, kar je sicer ključna naloga javnega zavoda.

Tolminska korita in Vintgar

Naravne vrednote so v Sloveniji pod enakimi pogoji prosto dostopne vsem, tega ne more preprečevati niti lastnik, razen če bi se mu delala velika škoda, je poudaril Zdešar. Toda ta dostopnost je ponekod dosegla skrajno mejo in za tak primer vsebuje zakon o TNP izjemo, 32. člen, ki določa, da lahko pristojni minister na podlagi strokovne ocene omeji dostop do naravnih vrednot ali posameznih delov narodnega parka. Strokovna ocena vsebuje izračun nosilne zmogljivosti, ki so jo pripravili v TNP za najbolj obremenjene točke.

V dveh primerih, za Tolminska korita in sotesko Vintgar, so skrbniki že uvedli nakup vstopnic po spletu oziroma rezervacijski sistem, na podlagi katerega v naravne vrednote spuščajo v določenem času le določeno število ljudi. »Tako se prilagodi način obiskovanja, parkirišča se oddaljujejo od vstopnih točk, s tem pa zmanjša vpliv na naravo in izboljša doživetje,« je navedel. Za Tolminska korita so izračunali, da prenesejo tisoč obiskovalcev na dan, skrbniki so sprejeli odločitev, da jih sprejmejo po dvesto na uro.

Za sotesko Vintgar je dnevna nosilnost 2290 ljudi, trenutna pa 245; te se skrbniki držijo, je pa julija in avgusta še vedno prekoračena dnevna, saj dosega od 3000 do 3500 obiskovalcev, je povedal Zdešar. Za to naravno znamenitost je minister sprejel uradno odredbo, postopka pa še niso izpeljali za Tolminska korita, a so se skrbniki sami odločili, da bodo začeli omejevati obisk.

Podobno so največje število obiskovalcev izračunali za nekatere druge priljubljene točke. Slap Savica jih prenese​ med 1200 in 1700 na dan, korita Mostnice 880, če je pot enosmerna, izvir Soče le 500, če vstopajo pri koči, Martuljški slapovi med 1300 in 1500, slap Peričnik do 2000 na dan. Zdajšnje število obiskovalcev slapu v bližini Mojstrane v konicah precej presega to število, zato so v TNP, ki ga upravlja, z usmerjevalno infrastrukturo spodbudili obiskovalce k enosmernemu ogledu, sprejemajo tudi druge ukrepe, da bi zmanjšali pritisk, ampak za zdaj je učinek majhen: »Morda bo prinesla izboljšanje prometna omejitev, ki bo začela veljati prihodnje leto – z avtom se ne bo več mogoče pripeljati čisto do slapu, še vedno pa ga bo mogoče obiskati peš ali uporabiti javni prevoz.«

Prometni kaos

Toda izračunati nosilno zmogljivost niti ni tako težko, večji problem je izvedba ukrepa. Soteska Vintgar in Tolminska korita imajo vstopne točke in je zato dokaj preprosto nadzorovati število obiskovalcev, veliko težje je v primerih, ko so naravne vrednote odprtega tipa. Tam je ljudi zelo težko prepričati, da se ne bi peljali z avtomobilom do zadnjega parkirišča, je dejal Zdešar.

Takšen primer je Bohinj. »Letos, ko je bilo vroče poletje in jezero toplo, je bil Bohinj, zlasti okoli 15. avgusta, ko je obiskanost že običajno zelo velika, popolnoma poln. Kljub ukrepom, ki jih izvaja občina in podpirajo druge institucije, kot sta urejanje parkirišč in spodbujanje javnega prevoza, se je lahko komu zdelo, da se z umirjanjem prometa nihče ne ukvarja,« je ugotavljal tudi sogovornik. Toda proti Bohinju vodijo državne ceste, teh pa ni mogoče zapirati, saj mora direkcija za ceste zagotavljati pretočnost, je dejal, parkirišč pa je za vso tisto množico v bližini jezera premalo. »Naša želja in želja občine je, da bi se v teh konicah avtomobili ustavili vsaj v Bohinjski Bistrici, če ne že prej, od koder bi se ljudje zapeljali z avtobusom.«

Primer je tudi dolina Vrata, kjer so uvedli informacijski sistem s tablami. »Na njih je pisalo, da je dolina zasedena, a to ni odvrnilo ljudi, da se ne bi zapeljali v dolino, in spet je bil prometni kaos. In to čeprav je bil precej na gosto javni prevoz. Videti je, da kot družba še nismo pripravljeni na to, da bi lahko delovali brez zapornice.« Te so že postavljene na Mangartskem sedlu, v dolini Zadnjica, v Tamarju in na nekaterih gozdnih cestah na Pokljuki, kjer so jih uvedli zaradi vzpostavljanja mirnih območij za divjega petelina in druge zaščitene živali.

Kot ugotavlja Zdešar, se vse vedno začne (in konča) pri prometu, zato se tudi ukrepi začenjajo tam. Motorni v narodnem parku se je med letoma 2014 in 2018 povečal za sto odstotkov, brez ukrepov bo do leta 2030 vsako leto še naraščal za pet odstotkov. Med letoma 2008 in 2022 se je več kot podvojilo število turističnih postelj in posledično število turistov, 80 odstotkov prenočišč je zasedenih sezonsko.

Vplivi na naravo

Zaradi povečanega obiska že ugotavljajo vplive na naravo, najbolj očitna je erozija na poteh, poti so se razširile, ogromno je bližnjic, je našteval sogovornik. »To ne vpliva samo na naravo, ampak na doživljanje obiskovalcev in življenje v lokalni skupnosti. V Vintgarju smo se začeli bolj resno ukvarjati s tem problemom, ker so se prebivalci pritoževali, da ne morejo zjutraj v službo, ker je takšen promet.«

Zato poskušajo varstvo narave pripeljati tudi v turistične strategije. »Na lokalni ravni je posluh že velik, saj turizem vpliva na njihovo življenje, primer je divji petelin na Pokljuki, kjer so se naši interesi srečali. Na državni ravni še nismo tam,« je dejal sogovornik.

Slovenska turistična organizacija po njegovih besedah zelo dobro počne tisto, za kar je poklicana, promovira Slovenijo, toda to ima tudi negativne posledice. Med drugim se kažejo v tem, da je v planinskih postojankah poleti 80 odstotkov tujcev in da v tem času gorska reševalna služba večinoma pomaga slabo informiranim in slabo opremljenim pohodnikom iz drugih držav. Zdešar je pri tem navedel primerjavo z naravnim parkom Julijsko predgorje. »Ta naravni park je le čez mejo, a skoraj nima turistov, saj ima zelo malo namestitev.«

Omenil je tudi zakon o gostinstvu, ki se spreminja zaradi oddajanja namestitev prek spletnih platform. »Ta zakon ne glede na to, kaj pravita zakona o graditvi objektov in o prostorskem načrtovanju, omogoča, da oddajaš katerokoli nepremičnino, kar vsi naši dokumenti preprečujejo. Treba bo določiti, koliko turizma si želimo, da bo življenje na tem območju še znosno.«

Zaradi velikega števila obiskovalcev iz tujine se marsikateri domačin ali slovenski državljan umika iz krajev, kjer je tradicionalno preživljal prosti čas, tudi gore so težje dostopne za pregovorno planinski narod. Zadnji primer je uvedba visoke parkirnine v dolini Vrata, ki znaša štiri evre na uro oziroma 25 na dan. Planinska zveza je opozorila na problem in pripravila predloge, po katerih bi bilo parkiranje ugodnejše za lokalno prebivalstvo in njene člane. Zdešar se strinja, da je treba za domačine dodati kakšno izjemo, toda poudarja, da morajo k umirjanju prometa prispevati vsi, ne glede na to, ali so turisti ali alpinisti.

Zgledi iz tujine

Težave, s kakršnimi se spoprijemajo v TNP, pestijo tudi druge v Evropi. »​Območja, ki so lepa, zavarovana in imajo ohranjeno naravo, doživljajo velik pritisk turizma. To je paradoks zavarovanih območij.« Pri določanju nosilnih zmogljivosti so v Evropi uspešni Španci in Portugalci, na drugi strani luže pa javni zavod sodeluje s parkom Krater Lake. Ta sicer nima težav s pretiranim obiskom, saj je odročen in turistična sezona je tam kratka, poleg tega ima vstopne točke. Sicer pa je za številne parke v ZDA značilno, da je zelo veliko povpraševanje za vstop, tolikšno, da ljudje sodelujejo v žrebanjih, da bi dobili možnost obiska. V Evropi je navadno tako, da bolj ko gremo proti severu, manj je vstopnin za zavarovana naravna območja.

So tudi pri nas kdaj razmišljali o možnosti vstopnih točk v park? Razmisleki vedno so, je odgovoril Aleš Zdešar, a to bi zahtevalo popolno spremembo sistema. »Park je nastajal z idejo, da je prosto dostopen vsem, vabil je ljudi, naj pridejo pogledat to čudovito naravo. Če bi ga ustanavljali z vizijo vstopnih točk za obiskovalce, bi najbrž meje parka zarisali drugače in izločili vsaj naselja, verjetno pa tudi drugo infrastrukturo, na primer smučišča.«