Včeraj so v ljubljanski operni hiši v okviru programa Igriva arhitektura vrtčevskim in šolskim skupinam slavnostno podelili priznanja in nagrade ob vseslovenskem dnevu habitata, ki ga sicer zaznamujemo prvi ponedeljek v oktobru. Letošnja ambasadorka Igrive arhitekture je poleg Miloša Kosca in Aleksandra Ostana arhitektka in izredna profesorica na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Mojca Gregorski, znana kot avtorica ali soavtorica vrtcev in šol v različnih slovenskih krajih.

Kot je dejala, se sama ne šteje za ambasadorko, to si po njenem zaslužijo predvsem gonilne sile Centra za arhitekturo Slovenije oziroma programa Igriva arhitektura. Bolj se šteje med scenariste, režiserje, ki ustvarjajo razmere tudi za vse tisto, česar arhitekt ne more niti predvideti.

V ambasadorski poslanici ste poudarili, da šolska stavba ni več samo lupina, temveč eden od enakovrednih elementov pedagogike. Na pomen oblikovanja prostora za najmlajše je že v 50. in 60. letih opozarjal arhitekt Stanko Kristl. Kakšen je pomen arhitekture v zgodnjem obdobju, kako arhitektura vrtcev in šol sooblikuje družbo?

V tem odgovoru se prepleta več disciplin. Najprej vidik fiziološkega razvoja: do šestega leta se vzpostavijo vse nevronske povezave v maksimalnem obsegu, gre za pravo iskrenje v možganih. Nato do 14. leta že ni več tako intenzivno, tako da otroci največ nezavednega sprejmejo od prvega do šestega leta starosti, in to je zelo občutljiv čas. Ravno slovenski prostor pa je po predšolski vzgoji poseben v Evropi, če ne na svetu.

Otroke sprejmemo v vrtec pri enem letu, zapustijo ga pri šestih letih, v javne vrtce je vpisanih od 85 do 90 odstotkov otrok. Kar pomeni, da gredo skozi vrtčevske stavbe in pedagoške procese, skozi prostor, ki tudi izobražuje, celotne generacije prihodnosti. To je tudi edina izkušnja drugega velikega prostora, stika s svetom poleg doma in v njem preživijo približno polovico svojega dneva oziroma življenja. V Švici, denimo, javne vrtce obiskuje le 15 odstotkov otrok, vključijo se šele pri treh letih ali še pozneje. Javni vrtci v Sloveniji imajo zato pomembno vlogo pri vzgoji otrok in njihove kulture do prostora.

Mojca Gregorski je znana kot avtorica ali soavtorica vrtcev in šol v različnih slovenskih krajih. FOTO: Primož Korošec

V času, ko je Kristl načrtoval vrtce, za to področje ni bilo veliko predpisov in pravilnikov. Prav zato so bili arhitekti primorani, da se ukvarjajo z raziskovalnim delom, rešitve so iskali z interdisciplinarnim pristopom. Tisti časi so bili daljni odmev tega, kar se je dogajalo po industrijski revoluciji in pred prvo svetovno vojno, ko je zaradi razvoja tehnologije in industrije okolje postalo zelo onesnaženo, širile so se številne bolezni, med drugim tuberkuloza.

Ker so želeli družbo narediti bolj zdravo in predvsem bolj produktivno, so v 20. letih 20. stoletja začeli načrtovati bolj kakovostna bivalna in delovna okolja. Vpeljali so svetle in zračne prostore z velikimi terasami in povezavo z zunanjim prostorom, kar je spodbujalo h gibanju in uporabi zunanjih površin. Prostor je imel vlogo zdravnika za človeka, družbo in ekonomijo.

Danes sta načrtovanje in zasnova šolskih prostorov pogosto obravnavana le kot storitev, ne kot oblikovanje bivalnega, delovnega, kulturnega in izobraževalnega okolja za nas in prihodnje generacije. Razlogi za nekakovostne zasnove namreč niso vedno in zgolj v omejujočih predpisih. V Avstriji, denimo, so reformo na področju šolskega prostora spodbudili in izpeljali arhitekti v sodelovanju s pedagogi in upravljavci, šele nato so prilagodili predpise.

Kaj natanko?

Avstrijci so reformo pri zasnovi in gradnji objektov izpeljali pred desetletjem, približno toliko so se ukvarjali tudi s teorijo, skupaj pa so stopili pedagoška stroka, prostorski načrtovalci in uprava. Pokazalo se je, da reforme ni mogoče spremeniti z zakonodajo, ampak s pilotnimi projekti, ki so najboljši preizkus, ali delujejo v praksi. Zdaj so v tretji fazi reforme, pri valorizaciji in evalvaciji tega, kar so naredili.

Gre za zelo enostavne rešitve fleksibilnih in raznolikih prostorov, ki omogočajo prilagodljivost uporabe pedagogom in otrokom. Skupek učilnic povezuje vmesni večnamenski prostor z možnostjo uporabe za namene poučevanja in igre, površine se ne izgubljajo več na račun hodnikov. Učilnica nima več enostranske orientacije, »tabla« je lahko katerakoli stena, prostor se optično ne podaljšuje le v zunanjost, ampak tudi v sosednje ter skupne prostore, s čimer se med drugim krepi pripadnost skupnosti.

OŠ Loka Črnomelj, Mojca Gregorski s sodelavci FOTO: Miran Kambič

Pred nekaj dnevi je bila otvoritev Osnovne šole Loka v Črnomlju, kjer smo poskušali vpeljati nekaj »pilotnih« rešitev: skupke učilnic, povezane z učno krajino, zastekljene »izložbe« in povezanost prostorov, učilnice s terasami in balkoni ter neposrednimi izhodi v šolski park, odprto in javno dostopno telovadnico, ki je hkrati srce šole in spodbuja gibanje v šoli ...

Lepo je bilo slišati ravnatelja, ki je rekel, da niso dobili nove hiše, ampak novo priložnost za boljše pedagoško delo. Zato delo nas arhitektov vidim kot delo scenaristov, režiserjev, ki si moramo zamisliti tudi zgodbo, kakšna občutenja želimo spodbuditi, kaj želimo doseči, in to ne samo z vidika organizacije prostora.

Slovenski sodobni vrtci in šole so pogosto odlikovani s stanovskimi nagradami. Kakšna je vaša ocena te arhitekture?

Čeprav je mnogo vrtcev še vedno slabih, z zaprtimi sobicami in hodniki, je delež kakovostno zasnovanih stavb večji pri vrtcih. Pri šolah je res majhen, tako zaradi omejujočih navodil za načrtovanje kot zaradi relativno majhnega števila novogradenj. Ne sprašujemo se, kam se bo šola umeščala in na kakšen način bo gradila sosesko. Medtem ko je bila še nedolgo nazaj središče skupnosti, kulturno-zadružni dom, del kraja, naselja, mesta, so danes bolj kot ne tovarne za produkcijo ocen, če karikiram.

Glasbena šola Šoštanj: Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič FOTO: Miran Kambič

V Avstriji so, denimo, zunanje šolske površine, kot so igrišča, ki pri nas zelo finančno obremenijo investicijo pri gradnji šole, prenesli na skupnost in skupno rabo, kar pomeni, da jih do 17. ure uporablja šola, popoldne in konec tedna pa še drugi krajani. Pri nas pa šole zgradijo igrišča in jih ogradijo, saj jih popoldne in zvečer ne morejo vzdrževati, in če pomislimo, bi v takšnem primeru visoko investicijo za igrišče lahko porabili pri zasnovi prostorov šole, prilagojene pedagogom.

Pred nekaj leti ste analizirali stanje arhitekture javnih vrtcev in šol v Sloveniji, kaj ste ugotovili?

Cilj triletnega raziskovalnega projekta je bil narediti evidenco kakovostnih elementov v zasnovah vrtcev in šol. V obstoječem fondu imamo tudi veliko dobrih in inovativnih rešitev. Mnogi vrtci in tudi šole so imeli denimo zelo dobro naravno prezračevanje z visokimi okni, ki se jih pri energetskih sanacijah pogosto zapira, s čimer pa se poslabšajo bivalne razmere.

Naredili ste idejno zasnovo za vrtec Chameleon (Kameleon), ki bi ga lahko prenesli kamorkoli na svetu in ga povečali, prilagodili v skladu s potrebami. Bi po desetletju kaj spremenili?

Načrtovanja smo se lotili na pobudo podjetnikov, podizvajalcev, ki so sredi svetovne gospodarske krize ostali brez dela. Želeli so izkoristiti čas in razviti nov gradbeni produkt oziroma modul, za neznanega naročnika na neznani lokaciji za neznano kapaciteto, nekaj, kar bi delovalo kjerkoli. Vrtec pa je ena redkih tipologij, kjer se prostor, igralnica ponavlja.

Vrtec Polzela, Mojca Gregorski, Matic Lašič FOTO: Miran Kambič

Nastal je Chameleon, pri katerem smo že z imenom želeli pokazati, da lahko zelo enostaven kvadrat s prirezano streho prilagodimo različnim kulturnim in klimatskim okoljem in načinom uporabe. Prijavili smo ga za arhitekturno nagrado World Architecture News 2013 in bili izbrani kot najboljši svetovni projekt vrtca prihodnosti, tudi v širši kategoriji izobraževanja med več tisoč projekti z vsega sveta.

V Rogatcu smo lani zgradili vrtec s podobno zasnovo. Čeprav je šlo bolj za naključje, ker je imela sosednja šola zelo strmo streho, smo lahko v praksi preverili rešitev nagrajenega projekta.

Kaj se vam kot arhitektki vrtcev zdi, da v sodobnem vrtcu ne sme manjkati?

Luža, blato in malo grmovja, dober zunanji prostor – brez gume, plastike, podaljšanih učilnic. Kar vzgojiteljice običajno omogočijo otrokom tudi zunaj vrtca, v bližnjem gozdu, parku, naravi, če takega prostora vrtec ne premore. V notranjosti pa ne smejo manjkati raznoliki prostori: mora biti ravno dovolj majhnih, srednjih in velikih prostorov. Arhitekti moramo omogočiti, da vzgojiteljice in otroci počnejo tudi vse tisto, česar sploh nismo predvideli.

S širjenjem zavedanja o pomenu kakovostnega prostora se že 15 let trudijo tudi pri programu Igriva arhitektura. Kakšen pa je po vašem pomen njihovih dejavnosti?

Trenutno zapolnjujejo vrzel pomanjkanja izobraževanja na področju prostora, ki se poleg ozaveščanja o kulturi, umetnosti, arhitekturi in prostoru nasploh dotika tudi socializacije, medčloveške interakcije. Prav oni so ambasadorji prenosa kulture uporabe prostora in medčloveških odnosov, ki so danes eden večjih problemov šol in družbe nasploh. Ne le s šolskimi psihologi in sociologi, marsikaj bi se dalo urediti tudi s prostorom.