Arhitekt humanist

Arhitekt in akademik dr. Stanko Kristl je v povojni slovenski pa tudi jugoslovanski arhitekturi pustil viden pečat. Poznamo ga kot graditelja bolnišnic, vrtcev, šol in stanovanjskih sosesk, čeprav se je podpisal tudi pod stanovanjske enodružinske hiše in (nagrobne) spomenike. Vselej je trdil, da je funkcionalnost v arhitekturi premalo, saj da je človek fizična in duhovna pojavnost in da morata arhitekturna in urbanistična kreacija zadovoljiti tudi ta pričakovanja. Zato zanj arhitektura nikoli ni bila »le razkazovanje, postavljaštvo, fasaderstvo, temveč skrajno subtilna gospa, ki jo zanimajo tudi notranjost, poštenost, nerazsipnost«. Znanost in umetnost hkrati.

Veličina njegovih del, nagrajenih s priznanji za izjemne arhitekturne dosežke, med drugimi tudi s Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, se kaže v tem, da je, sledeč načelu humanosti in meri človeka, pri načrtovanju stavb upošteval tudi dognanja najrazličnejših strokovnjakov, zlasti s področja sociologije in psihologije. V bogatem poklicnem življenju, ki ga kljub uradni upokojitvi leta 1992 nadaljuje še danes, pa je vzgojil generacije slovenskih arhitektov tudi kot univerzitetni profesor.

Dr. Stanku Kristlu, ki bo v ponedeljek slavil častitljivi 96. rojstni dan, je posvečena ena od letošnjih osrednjih razstav ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ki je začuda šele prva Kristlova retrospektivna razstava. Njeni avtorji Tadej Glažar, Tina Gregorič in Maja Vardjan z njo izpostavljajo, da so Kristlova dela samosvoj prispevek tudi k evropski povojni eksperimentalni arhitekturi. Vsekakor so v opomin in poduk današnjemu času, ki v iskanju všečnih oblik zanemarja dejstvo, da se arhitektura gradi za človeka.

Vrtec Mladi rod v Savskem naselju v Ljubljani (1969–1972)

Eden najbolj zgovornih primerov, kako se je Kristl loteval oblikovanja prostora, je bežigrajski vrtec Mladi rod, čeprav je bil med povabljenimi arhitekti edini, ki še ni imel izkušenj z gradnjo vrtcev. Pri tem je upošteval psihologijo in fiziologijo otrok ter njihovih potreb po stimulativnem bivalnem prostoru.

Takratni normativi so velikost vrtca zaradi možnosti širjenja nalezljivih bolezni omejevali na 160 otrok, potrebe po organiziranem varstvu pa so bile mnogo večje; potrebovali bi vrtec za okoli 300 otrok in Kristl je našel en odgovor za obe spremenljivki. S povezovanjem več igralnic z lastnim dostopom je omogočil izolacijo v primeru nalezljivih bolezni, tako pa povečal tudi zmogljivost vrtca – namesto 160 otrok so jih lahko sprejeli 275. Ker se je med pripravo projektov za gradnjo vrtca že ukvarjal z bolnišnično operativo, je od tam prenesel izkušnje o dosledni ločitvi med nečistim in čistim delom.

A bistvo zasnove prostorov, v katerih najmlajši člani družbe preživljajo tretjino dneva in si tudi tam izoblikujejo predstave o svetu, se kaže predvsem v merilu in prostorskem oblikovanju. Otroka je upošteval v vseh pogledih, od urbanizma do detajlov opreme. »Od koder koli že prihajamo, so vse izkušnje naše vrste vpisane v engramih (spominskih vtisih oziroma sledeh, ki jih zapusti vzdraženje v živčnih celicah, op. p.). Otrok se sprva bolj ali manj (ne)zavedno seznanja z organsko prostorsko omejitvijo maternice, ob dojenju z oblinami materinih prsi, do spoznavanja oblike njenega obraza … V otroku so, po mojem laičnem umovanju, trajne sledi organskih oblik še vedno močnejše od naše racionalistične ortogonalnosti,« je bilo njegovo vodilo. To je rodilo igralnice, ki dajejo občutek zavetja in omogočajo otrokom pogled iz igralnic.

Konstrukcijsko zahteven in inovativen projekt je bil eden od vrhuncev takratne gradbene industrije in že med gradnjo je zbujal od burnih odzivov lokalnih politikov do odobravanja (tudi mednarodne) strokovne javnosti. Kljub nedosledni prenovi notranjosti pa še danes ohranja svoj specifični značaj in aktivno vlogo pri vzgoji otrok.

Atrijske hiše Borsetova v Trnovem v Ljubljani (1959–1964)

Naselje petih atrijskih hiš nasproti Špice v ljubljanskem Trnovem slovi kot primer prvih modernih atrijskih hiš v Sloveniji, po arhitektovih besedah prvih v Jugoslaviji, morda celo prvih v jugovzhodni Evropi. Ena od njih je dom 95-letnega Stanka Kristla.

Atrijske hiše je videl in občudoval na Finskem v sredini 50. let in si želel tudi svoj dom z ateljejem ustvariti v podobni. Zgradil jo je ob pomoči zadružne gradnje; izdelal je urbanistični načrt za širšo lokacijo in poiskal še druge naročnike. »Ljudje so imeli pomisleke, da sta gradnja in vzdrževanje takšnih individualnih hiš predraga, vsekakor sta bila dražja kot pri vrstnih hišah, zato pa so se ponašale z višjo kulturo bivanja,« je poudaril pred časom. V projektu je združil raziskovanje arhetipskih modelov atrijskih hiš in skandinavskih stanovanjskih naselij ter ustvaril bivalno okolje, ki je še danes zgleden primer zgoščene nizke individualne gradnje.

Vanjo je vgradil lastna razmišljanja o hiši kot ovoju človeka, rešitve pa poiskal tudi z upoštevanjem značilnosti lokacije in z izrabljanjem naravnih virov. Hiše je dvignil nad teren, da bi preprečil prehajanje radona v hišo iz barjanskih tal na lokaciji nekdanjega glinokopa, da se hiša poleti ne bi pregrevala, pa ji je vidno dvignil streho in omogočil naravno prezračevanje.

V tem mini naselju hiš, ki s predprostori na ulico ustvarjajo skupni zunanji prostor, je razvil celo dva tipa hiš: prvi združuje stanovanje, atelje in garažo, drugi pa ima stanovanje in pokrit parkirni prostor.

Prijetno bivalno okolje je ustvaril kljub temu, da je sledil načelu ekonomičnosti: tako pri izbiri materialov kot pri zasnovi prostorov. Genius loci se kaže v tem, da je sam zasnoval opeke posebne dimenzije, uporabil pa je tudi les in beton. Hiše v obliki črke L imajo odprt bivalni prostor s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo, ki se prek pokrite ali odkrite terase širi v intimen zunanji atrij, ter spalni del s prostori minimalnih dimenzij.

Univerzitetni klinični center – objekt DTS v Ljubljani (1968–1977)

Ko se je Kristl v sredini prejšnjega stoletja začel ukvarjati z arhitekturo bolnišnic, je med arhitekti veljalo, da se je takšnim projektom treba izogniti v velikem loku, nekdanja Jugoslavija je bila namreč na tem področju v vidnem zaostanku. »Nismo poznali niti poklica bolnišničnega programerja, ki bi obvladal medicinsko tehnologijo, zato se je tudi s tem moral ukvarjati arhitekt,« mi je pred časom zaupal v pogovoru. Med letoma 1960 in 1965 je s svojo skupino raziskoval in razvijal rešitve hospitalnih stolpnic za Klinični center v Ljubljani in o tem tudi intenzivno pisal.

Potem ko so se leta 1965 v Ljubljani odločili za gradnjo objekta s 600 posteljami po načrtih arhitektov Janeza Trenza in biroja Slovenija projekt, so med gradnjo ugotovili, da jim ne bo uspelo nadaljevati z zahtevnim diagnostično-terapevtsko-servisnim objektom (DTS), zato so zanj razpisali natečaj. Ta je zahteval upoštevanje že zgrajenih objektov, hkrati pa je morala zasnova omogočati rast kompleksa. Na natečaju leta 1967 je s povišano prvo nagrado zmagal projekt Rast Stanka Kristla in njegove projektne skupine mladih arhitektov. Ljubljanski objekt DTS s skupno 40.000 kvadratnimi metri so zasnovali kot vodoravno betonsko strukturo, ki ovija obstoječi posteljni objekt, kar je bila prelomnica v bolnišnični arhitekturi. V enotni blok so skoncentrirali diagnostične, terapevtske in servisne dejavnosti in jih povezali s prostorsko delujočo 'hrbtenico' med dvema kliničnima cestama. Na te povezovalne hodnike, dolge nekaj sto metrov, so se navezovali posteljni oddelki. Študijsko so se lotili funkcionalne organizacije tudi zaradi delitve prostorov na čiste in nečiste poti ter skrajševanju poti osebja.

Avlo kliničnega centra so si zamislili kot osrednji trg tega mesta in jo oblikovali do zadnje podrobnosti. »Strop, ki je sestavljen iz premišljeno oblikovanih stropnih elementov, denimo, je nagovor naši bolj ali manj nezavedni doživljajski sferi, prostor avle pa se vizualno nadaljuje. Ko tam sediš in gledaš okoli sebe, te začne zanimati, kaj se skriva za tistim zidom, kaj se dogaja za tistim vogalom ... in tako vsaj malo pozabiš na svoje težave,« so bile pomembne podrobnosti, ki jih je upošteval, da bi slehernik lažje premagoval strah ne samo pred bolnišnico, temveč predvsem svojo boleznijo. Vsakdanjost je v bolnišnici poustvaril tudi s pošto, restavracijo, lekarno, cvetličarno in kavarno, naravno osvetlitev pa je omogočil tudi v delovnih prostorih laboratorijskih delavcev.

Osnovna šola Franceta Prešerna v Kranju (1965–1968)

Še preden se je Kristl posvetil oblikovanju prostorov za najmlajše člane družbe, je po njegovih načrtih zrasla osnovna šola Franceta Prešerna v Kranju, ki letos praznuje 50. rojstni dan. Leta 1970 je zanjo prejel Prešernovo nagrado.

Tudi ta stavba je organizirana vzdolž glavne komunikacijske osi, ob kateri se sistematično prepletajo dvoetažni sklopi učilnic in kabinetov, ki se odpirajo na zelene atrije. Na drugi strani osi so linearno nanizani upravni in servisni prostori ter jedilnica in telovadnica. Kristl je z uvajanjem strukturalističnih principov, torej z drobljenjem in zamikanjem posameznih sklopov, ustvaril mikroambiente ter prostore za druženje učencev.

Po zapisu avtorjev razstave je ta šolska zgradba eden od vrhuncev gradnje šolskih objektov pri nas. Tudi pri njem je Kristl z velikimi okenskimi odprtinami in dodatnimi pasovi nadsvetlobe upošteval blagodejne učinke naravne osvetlitve na potek učnega procesa in počutje šolarjev, učiteljev in drugih delavcev ter jo omogočil tudi v avli in na hodnikih. Posebej izvirno sta bili oblikovani razpršena strešna osvetlitev učilnice tehničnega pouka ter naravna osvetlitev stropa in tal telovadnice, s čimer se je ta izvirno povezala z zunanjostjo.

Šola je v pol stoletja doživela kar nekaj sprememb in predelav, med katerimi je spornejša umestitev dvorane v pokrit vstopni prostor. Tako je stavba oropana pomembnega družabnega prostora, v katerem je Kristl predvidel in omogočil srečevanje in druženje otrok različnih generacij.