Otrok se ne uči hoditi tako, da gleda druge med hojo

Naslavljali so ga z arhitekt humanist. Merilo njegove arhitekture je bilo prilagojeno predvsem uporabniku; »otroku ali odraslemu, bolnemu ali zdravemu, mlademu ali starejšemu«, so poudarili avtorji njegove retrospektivne razstave leta 2017 v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Prepričan je bil, da arhitektura ne odgovarja le na fizične, pač pa tudi na duhovne potrebe človeka. Njegova zapuščina – poslovil se je pred tednom dni v 102. letu starosti – ostaja navdih in pomembna učna ura bodočim rodovom arhitektov. In ne nazadnje tudi investitorjem.

V intervjuju za Delo je Stanko Kristl pri svojih 99 letih dejal, da se sprašuje, zakaj tako dolgo živi, saj, kot je rekel, življenja ni začel bleščeče. Rojen je bil le s sedmimi meseci, v letih po prvi svetovni vojni, ko še ni bilo inkubatorjev, tako da so ga komaj ohranili pri življenju.

»Ko sem bil še otrok, sem se s starejšim bratom z vozom peljal v gozd po listje. Ko so konji zagledali potok v dolini, so se zagnali proti njemu. Naleteli smo na korenino in padel sem pod kolo. Veliko srečo sem imel. Kolo mi je zapeljalo čez glavo, a mi je le zatrgalo uho do polovice,« je pripovedoval.

Ko je bil dobro desetletje pozneje kot nemški vojak poslan na rusko fronto in je vso noč poslušal grmeče tanke, si je rekel, da se mora nekam skriti. V tistem je priletela granata in ostal je brez leve roke. Še globoko v jeseni življenja je vsak dan pretekel od deset do 15 kilometrov po Golovcu. Pri 97 letih pa je padel, si zlomil roko in se udaril v glavo in zdravnica mu ni več dovolila, da bi hodil naokoli sam, je razkril. Dolgoživost je pripisoval kismetu, usodi. Še lani, ko je ob 9. maju, prazniku Ljubljane, postal častni meščan Ljubljane, je pri svojem 101. letu prišel na Ljubljanski grad na podelitev najvišjih priznanj mesta.

Avlo kliničnega centra si je s sodelavci zamislil kot osrednji trg tega mesta, oblikovali so jo do zadnje podrobnosti. Tudi strop iz premišljeno oblikovanih stropnih elementov je Kristl pojasnjeval kot nagovor naši bolj ali manj nezavedni doživljajski sferi. Foto Janez Kališnik, zbirka MAO

Kuvajt zamenjal za šolo

Pripadal je povojni generaciji modernistov. Diplomiral je leta 1954 na tedanjem oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani, med drugim z Otonom Jugovcem, Savinom Severjem, Majdo Dobravec, Milanom Miheličem, Ilijo Arnautovićem, Marto in Francetom Ivanškom, Janezom Lajovcem. Bil je študent profesorja Edvarda Ravnikarja in v drugi polovici 50. let tudi njegov asistent.

Leta 1981 je doktoriral, leta 2011 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za profesuro se je odločil, čeprav se mu je v 80. letih odpiral velik projekt v Kuvajtu, in to s tako kulturnimi investitorji, kot jih še ni imel. Zanj je bil Kuvajt tabula rasa, zato je v roke vzel strokovno in splošno literaturo, liriko, poslušal glasbo, študiral zgodovino, običaje. Idejni projekt za rehabilitacijski center so sprejeli s pripombo, da bodo projekt mošeje prevzeli njihovi arhitekti, ob predaji projektov pa so mu ponudili, da pripravi še tega.

Za šolo dr. Franceta Prešerna v Kranju je leta 1970 prejel Prešernovo nagrado, a stavba je z večkratno prenovo sčasoma izgubila marsikatero kakovostno rešitev. Foto Tomaž Gregorič

»Ko so ponudili, da projekt izvedejo naša podjetja in po posebni pogodbi dve leti uvajajo njihovo osebje, je nosilec, Imos, to skrajno netaktno in meni nerazumljivo odklonil,« je dejal. Naročniki so mu potem ponudili, da mu pripravijo biro s številom arhitektov po njegovi izbiri, za začetek s projektom za poslovno-trgovski center, nato pa s projekti po lastni izbiri, z dvomesečnim plačanim dopustom in prevozom.

»Njihova želja je bila, da priučim kuvajtske sodelavce projektnih veščin. Kolebal sem med fakulteto in njihovo ponudbo. Infarkt s smrtnim izidom 34-letnega angleškega kalkulanta, zaradi več kot polurnega čakanja reševalnega avtomobila, kljub prisotnosti dveh zdravnikov, mi je dal misliti.« Odločil se je za profesuro.

Že leta 1970 je prejel Prešernovo nagrado, in sicer za osnovno šolo Franceta Prešerna v Kranju (1965–68), ki je štela za enega tedanjih vrhuncev gradnje šolskih objektov pri nas. Z uvajanjem strukturalističnih principov, torej z drobljenjem in zamikanjem posameznih sklopov, je ustvaril mikroambiente ter prostore za druženje učencev.

Tako kot pri svojih drugih projektih je z velikimi okenskimi odprtinami in dodatnimi pasovi nadsvetlobe upošteval blagodejne učinke naravne osvetlitve na potek učnega procesa in počutje šolarjev, učiteljev in drugih delavcev ter jo omogočil tudi v avli in na hodnikih. Za izvirno je štela razpršena strešna osvetlitev učilnice tehničnega pouka ter naravna osvetlitev stropa in tal telovadnice, s čimer se je povezala z zunanjostjo.

A v desetletjih je šola doživela kar nekaj sprememb in predelav, s sporno umestitev dvorane v pokrit vstopni prostor je bila oropana pomembnega družabnega prostora, v katerem je Kristl predvidel srečevanje in druženje otrok različnih generacij.

Vesolje ni grajeno po evklidskem sistemu

Njegovo ustvarjanje je temeljilo na psihologiji in fiziologiji otrok, poglabljal se je tudi v človekove predporodne in poporodne izkušnje. Poudarjal je, da od koder koli že prihajamo, so vse izkušnje vpisane v engramih, spominskem vtisu oziroma sledeh, ki jih zapusti vzdraženje v živčnih celicah.

»Vesolje ni grajeno po evklidskem sistemu. Primati, če so nam že kot vrsta sorodni, se gibljejo v organskem prostorskem okolju, otrok se sprva bolj ali manj (ne)zavedno seznanja z organsko prostorsko omejitvijo maternice, ob dojenju z oblinami materinih prsi, do spoznavanja oblike njenega obraza …,« je pripovedoval.

Vrtec Mladi rod za Bežigradom: Iz bolnišnic je arhitekt prenesel izkušnje o dosledni ločitvi med nečistim in čistim delom, s povezovanjem več igralnic z lastnim dostopom pa je omogočil izolacijo v primeru nalezljivih bolezni. Foto Janez Kališnik, zbirka MAO

Na tem prepričanju je snoval vrtce, ljubljanski UKC, izolsko bolnišnico. Toda pri bežigrajskem vrtcu Mladi rod (1969–1972) je z arhitekturno zasnovo presegel celo normative, ki so velikost vrtca zaradi možnosti širjenja nalezljivih bolezni omejevali na 160 otrok, potrebovali pa so vrtec za okoli 300 otrok. Ker se je tedaj že ukvarjal z bolnišnično operativo, je od tam prenesel izkušnje o dosledni ločitvi med nečistim in čistim delom, s povezovanjem več igralnic z lastnim dostopom pa je omogočil izolacijo v primeru nalezljivih bolezni in s tem na koncu tudi, da so lahko sprejeli 275 otrok.

Otroka je upošteval v vseh pogledih, od urbanizma do detajlov opreme z mislijo, da najmlajši člani družbe v vrtcu preživijo tretjino dneva in si tudi tam izoblikujejo predstave o svetu. Prepričanje, da so v otroku trajne sledi organskih oblik še vedno močnejše od naše racionalistične ortogonalnosti, je rodilo igralnice, ki so dajale občutek zavetja in omogočale otrokom pogled navzven. Tega je z okni do tal omogočil tudi najmlajšim stanovalcem prulskih blokov za mlade družine univerzitetnih asistentov.

»Širjenje otrokovega obzorja v najzgodnejšem obdobju je za razvoj njegove ustvarjalnosti še kako pomembno. To ni bila modna muha, temveč zavestna odločitev. Obdobje zakajčkov, obdobje radovednosti mora biti čim bolj potešeno. Zaznavne izkušnje imajo v najnežnejšem otrokovem obdobju odločilno vlogo,« je poudarjal vedno znova in znova.

Kdor se je kdaj mudil na prulskem naslovu, je lahko navdušeno ugotovil, da je na zgolj 58 kvadratnih metrih zasnoval kar trisobno stanovanje – s shrambo na hodniku, smeti pa se je po prvotni zasnovi dalo poslati kar s stopnišča po kanalu neposredno v smetnjak. A stanovalci so jašek potem izrabili za dvigala.

»Tisto s smetmi pa ni delovalo zaradi pomanjkljivega vzdrževanja. Mi pač nismo Švedi, od tam namreč ta rešitev,« je ugotavljal. Pazil je, da je vsak kvadratni meter dobro izkoriščen, pri vnaprej določeni ceni za kvadratni meter pa mu je uspelo opremiti kuhinjo in v spalnico »vgraditi« omare oziroma niše, predeljene z roloji. Asistenti takrat nismo premogli denarja za opremljanje kuhinje in nabavo omar.

Naselje petih atrijskih hiš nasproti Špice v ljubljanskem Trnovem slovi kot primer prvih modernih atrijskih hiš v Sloveniji. Tam je živel tudi sam. Foto Tomaž Gregorič

Pogovori s Kristlom o arhitekturi, ki so opominjali, da vsako novo stanovanje potrebuje francoska okna, saj se malčkovi možgani ne morejo razvijati brez pogleda navzven, ter da lahko ustvarjaš radikalno in poetično le, če si senzibilen do potreb in potencialov ljudi, če si poglobljen do okolja, jezika, kulture, a hkrati neumorno vztrajen in nikoli ne pozabiš na slehernega človeka, ki bo prostore doživljal, z njimi rasel, se zdravil ali igral, so bili za arhitektko Tino Gregorič, soavtorico retrospektivne razstave Stanko Kristl, arhitekt. Humanost in prostor, pomembna arhitekturna šola. Med raziskovanjem njegovega obsežnega arhiva, ki jima ga je predal s profesorjem Tadejem Glažarjem, še preden se je sploh vedelo, kje bo razstava, se je v dvanajstih letih velikokrat srečala z njim.

V spominu ji bo ostal njegov prisrčen nasmeh, vsakokrat ob prihodu k njemu domov. »Bil je neverjeten vir energije, optimizma in prihodnosti. Prav neumornost, dosledna vztrajnost in neomajna vera v humanost so veli iz opisovanja humornih ali pa strahovitih doživetij iz druge svetovne vojne, sestankov za prihodnost UKC, finančnih argumentacij za izgradnjo vrtca … Namerno je gojil otroka v sebi in ga iskal in spodbujal v drugih s prvinskostjo doživetij, neomejenimi igrami pod drevesi, v naravi, z ustvarjalnostjo,« ga opisuje Gregoričeva, tudi profesorica na Inštitutu za arhitekturo na tehniški univerzi na Dunaju.

Ni se omejil na odgovore, postavljal jim je vprašanja, spremljal je njihovo arhitekturo, pisanje in ju komentiral. Z zanimanjem je poslušal in jih poskušal spodbujati za naprej, pripoveduje Tina Gregorič.

Kristlova popotnica za mlade arhitekte ostaja tudi anekdota, ki jo je te dni ob njegovi smrti zapisal eden njegovih študentov Aljoša Dekleva. Ko sta se nekoč srečala na zabavi in se pogovarjala o tem, ali naj mladi arhitekt dela za druge biroje, je dejal: »Otrok se ne uči hoditi tako, da gleda druge med hojo, to mora storiti sam tako, da občasno tudi pade.«