Tudi v malem kraju je mogoče narediti velike stvari

Valvasorjeva knjižnica Krško se je uvrstila med štiri svetovne finaliste za nagrado splošna knjižnica leta mednarodne knjižničarske organizacije.

Galerija

Nove prostore knjižnice dodatno naravno osvetljuje še notranji atrij. FOTO: Neža Lajevec

Saša Bojc

1. 7. 2023 | 07:00

10:35

A+A-

»S širitvijo smo pridobili večje, zračne, svetle prostore, nov prizidek je skoraj v celoti namenjen javnosti in dostopen obiskovalcem z različnimi oviranostmi. Police so dovolj razmaknjene za mame z otroškimi vozički in invalide, imamo prenosne indukcijske zanke za obiskovalce s slušnimi težavami ter različne kotičke za učenje, branje in preživljanje prostega časa, prvi v Sloveniji tudi pametne police, na katere uporabniki še enostavneje vrnejo knjižnično gradivo,« nove pridobitve opisuje Urška Lobnikar Paunović, direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško. Uvrstila se je med letošnje štiri svetovne finaliste za nagrado splošna knjižnica leta Mednarodne knjižničarske organizacije (Ifla).

Presrečni so, počaščeni in ponosni na to uvrstitev, nadaljuje direktorica, s tem se uvrščajo v družbo najboljših novih splošnih knjižnic, zgrajenih v preteklem letu, skupaj s še tremi – iz Barcelone, Šanghaja in sidneyjskega predmestja Parramatta. To vidijo kot veliko priznanje vsem, ki so si petindvajset let prizadevali za novo knjižnico v Krškem, tudi prebivalcem, ki so se v velikem številu odzvali na prošnjo za pomoč pri selitvi gradiva; pomagalo jim je več kot 600 prostovoljcev.

Novi del so prizidali v nekdanjih samostanskih vrtovih, kjer so bili nazadnje vrtički bližnjih stanovalcev. FOTO: Neža Lajevec

»Nominacija pomeni večjo prepoznavnost knjižnice, kraja in regije tako doma kot po svetu. Nominirane knjižnice, predvsem zmagovalne, obiskujejo knjižničarji in arhitekti z vsega sveta. Morda se vsega še ne zavedamo, a to je res lepa, pozitivna in velika zgodba, veseli smo, da smo del nje,« ne skriva zadovoljstva Urška Lobnikar Paunović.

Zasluge za zasnovo gredo arhitektoma Veri Klepej Turnšek in Tadeju Dobrajcu iz celjskega biroja Arhivitae. V biroju (nekoč imenovanem Arhitekturni atelje) imajo s knjižnicami kar nekaj izkušenj, v zadnjih dvajsetih letih so prenovili, rekonstruirali in opremili knjižnice v Celju, Vojniku, Laškem, Kozjem, Rogaški Slatini, Šmarjah pri Jelšah in Hrastniku.

Okna je mogoče prebrati kot prav in narobe postavljene hrbte knjig. FOTO: Neža Lajevec

Uvrstitev nedavno prenovljene v Krškem med finaliste za nagrado splošna knjižnica leta Ifle pa sogovornika razumeta predvsem kot pomembno sporočilo, da je tudi v malem kraju mogoče narediti velike stvari, krška knjižnica je med izbranimi velikimi knjižnicami po besedah Turnškove pravi »palček«.

Prostora primanjkovalo že konec 90. let

Valvasorjeva knjižnica Krško deluje že od sredine 60. let, od leta 1988 je delovala v kapucinskem samostanu, ki je bil rekonstruiran za knjižnične potrebe, a že desetletje zatem jim je začelo primanjkovati prostora in so se začele razprave, ali Krško potrebuje novo knjižnico. Ko je leta 2016 Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije dal soglasje h gradnji prizidka k samostanu, je občina pridobila nekaj idejnih rešitev, izbrali so rešitev tedaj še biroja Arhitekturni atelje, ki je bil leta 2019 preoblikovan v Arhivitae.

Novi objekt smo želeli oblikovati z odtisom spomina na prostor, v katerega je umeščen – torej samostanski vrt z delno ohranjenim samostanskim zidom –, ter hkrati odgovoriti na potrebe sodobnega obiskovalca knjižnice.

Vera Klepej Turnšek

V prostorih samostana je ne samo primanjkovalo prostora za hranjenje gradiva, to je bilo zaradi visokih in zelo polnih polic tudi težko dostopno, primanjkovalo je prostora za druženje in študij ter ni bil dostopen obiskovalcem z različnimi oviranostmi, prav tako ni bilo prostora za uvajanje novosti, prireditve pa so morali izvajati zunaj knjižnice.

Knjižnica že dolgo ni več le kraj za izposojo knjig, je predvsem prostor druženja, učenja, igre. FOTO: Neža Lajevec

Z novim prizidkom so rešili prostorsko stisko ter združili mladinski in odrasli oddelek, ki sta bila prej na različnih lokacijah, v njem so še dve manjši pisarni in priročno skladišče, vse službe (med drugim nabava, obdelava knjižničnega gradiva, uprava, domoznanski oddelek) pa so še vedno v prostorih samostana in bodo tam ostale tudi po prenovi samostanskega dela knjižnice, ki bo opravljena v drugi fazi. Po besedah arhitektke je projekt že izdelan in čaka na izvedbo.

Kapucinski samostan v Krškem je pod strogim režimom varovanja kulturne dediščine, skladno s tem je pristojni zavod podal usmeritve za varovanje spomenika, med drugim sta bili določeni maksimalna višina objekta in ravna streha. Gradnja prizidka je bila predvidena v nekdanjih samostanskih vrtovih, kjer so bili pred njo vrtički bližnjih stanovalcev, tu jih je omejeval samostanski zid, ki je bil v severnem delu dokaj dobro ohranjen.

»Zasnova knjižnice je bila izziv predvsem v smislu preseganja omejitev. Štiristoletni kapucinski samostan, v katerem je delovala stara knjižnica, je določal višinske in tlorisne omejitve. Nov objekt smo želeli oblikovati z odtisom spomina na prostor, v katerega je umeščen – torej samostanski vrt z delno ohranjenim samostanskim zidom –, ter hkrati odgovoriti na potrebe sodobnega obiskovalca knjižnice. Ta že dolgo ni več le mesto za izposojo knjig, je predvsem prostor druženja, učenja, igre,« glavna izhodišča povzame Vera Klepej Turnšek.

Samostan iz 17. stoletja

Kapucini so v letih 1640–1644 v Krškem pozidali samostan, s svojo versko in duhovno dejavnostjo pa sooblikovali kulturno življenje v kraju. Objekt je grajen v tipični shemi kapucinskih samostanov z osrednjim notranjim atrijem s križnim hodnikom, ki ga omejujejo štirje bivalni trakti objekta; na severnem delu je priključena manjša cerkev. Knjižnica je imela od leta 1988 v uporabi večino opuščenih samostanskih prostorov, cerkev in del pritličja pa sta ostala v rabi kapucinov. Glavni poudarki varovanja objekta so bili ohranjanje osnovnih gabaritov objekta, prenova je dovoljevala notranje posege, ne pa posege v fasado, spreminjanje strehe in podobno. Samostanski objekt predstavlja arhitekturno dominanto v starem mestnem jedru Krškega, zato se mu je novi objekt po višini podredil. Na območju novogradnje so bila opravljena tudi arheološka izkopavanja.

Objekta dihata po svoje

Novi prizidani del z valovito ozelenjeno streho je dvoetažen in delno podkleten, s čimer so pridobili velik knjižni depo. »Novogradnjo je bilo treba organizirati tako, da bo po končani rekonstrukciji starega kapucinskega samostana z njim delovala kot celota. Njun prihodnji stik smo predvideli kot 'dotik' v eni točki iz stekla in lahke jeklene konstrukcije, tako bosta objekta dihala po svoje in ne bosta tekmovala s svojim oblikovnim izrazom. Poleg tega je bilo ključno vzpostaviti še kratke poti, preglednost pri uporabi objekta oziroma poenostaviti orientacijo in ustvariti prijeten ambient ter ga organizirati v več funkcionalnih območij in jih smiselno povezati,« pove arhitektka.

Kaj bo v obnovljenih prostorih samostana?

V obnovljenih prostorih samostana bo knjižnica po besedah direktorice Urške Lobnikar Paunović lahko ponudila dogodke v sodobno opremljeni prireditveni dvorani, ki je zdaj še nimajo. V samostanu so načrtovani tudi bogatejši domoznanski oddelek in predvsem primerni prostori za hrambo knjižnih zakladov, posebne zbirke domoznanskega oddelka bodo predstavili s pomočjo tehnologije. Načrtovana je še kreativnica, ki bi jo opremili med drugim s 3D-tiskalnikom, da bi uporabniki lahko razgibali svojo ustvarjalnost. Projekt prenove knjižnice v kapucinskem objektu pa vključuje tudi prenovo stare kapucinske knjižnice, pomembne enote kulturne dediščine.

V novem pritličju, kjer je mogoče prosto dostopati do knjižnega in neknjižnega gradiva, so med posamezna vsebinska območja umestili kotičke, ki se navezujejo na tematske vsebine, denimo, čitalnica je povezana s kavarno, otroški oddelek z igralnico in pravljično sobo, v neposredni bližini so sedežni kompleti za druženje in učenje za mladino …

Najmlajši obožujejo podest z igračami in pravljično sobo. FOTO: Neža Lajevec

Obiskovalci so po besedah direktorice navdušeni tako nad obliko stavbe, oken in atrija kot nad prostorskimi razporeditvami. Bralni kotiček uporabljajo za raziskovanje po gradivu, krajši sestanek ali pogovor, v visokih oblazinjenih stolih lahko uživajo v branju brez zvočnih motenj. »Radi uporabljajo časopisno čitalnico, kjer si lahko postrežejo tudi z napitki iz kavomata, najmlajši obožujejo podest z igračami ter pravljično sobo, družine in mladostniki se dobro počutijo v mladinskem kotičku s sedalnimi vrečami, prijetno sedežno in prostorom za pisanje domačih nalog,« povzame.

Prav tako so navdušeni nad aplikacijo in možnostjo samostojnega vračanja in izposoje knjižničnega gradiva, tudi študijskimi celicami za individualno učenje oziroma inštrukcije ter študijsko čitalnico. Želijo si, da bi nova, svetla, prostorna in prijetna zgradba knjižnice postala prostor, na katerega bi se krajani spomnili, ko bi želeli preživeti nekaj prostega časa, se dobiti s prijateljem ali razvijati nove ideje.