Ko se bo novi Rog zbudil v novo življenje

Potem ko je s propadom tovarne koles Rog v 90. letih začel propadati tudi tovarniški kompleks ob Ljubljanici, se je Mestna občina Ljubljana leta 2006 osredotočila na revitalizacijo območja, ki bi ga namenila kreativnemu in kulturnemu sektorju. Na javnem urbanistično-arhitekturnem natečaju dve leti pozneje je zmagala rešitev arhitekturnega biroja MX_SI (Boris Bežan, Mara Gabriela Partida Muñoz, Héctor Mendoza Ramírez) iz Barcelone. Kot je povedal soustanovitelj biroja, slovenski arhitekt Boris Bežan, je bila vodilna misel zasnove prezentirati industrijsko kulturno dediščino. Njeni temelji segajo kar 150 let v preteklost.



Kot je povedal Boris Bežan, je bil ta industrijski objekt z zelo dolgim in ozkim poslopjem z ekspresivno armiranobetonsko skeletno konstrukcijo ter izredno bogatimi zastekljenimi površinami zasnovan tako, da so bili proizvodni prostori kar najbolje osvetljeni z naravno svetlobo. »Ker pa ne ustreza več današnjim varnostnim in ostalim standardom, smo poskušali z ozkim zastekljenim prizidkom na severni strani poslopju dodati vse, kar mu manjka, ter hkrati omogočili nove programske vsebine, s čimer pa smo v čim večji meri ohranili tudi enovitost proizvodne stavbe,« je pojasnil.

Arhitekti so želeli mestu ponuditi tudi čim več zelenih površin, tako da je notranjost kareja zasnovana kot mestni park z drevesi, ki se odpira na Trubarjevo ulico. Temu je prikimala tudi kulturnospomeniška služba, saj arhitekturno gledano kompleks, z izjemo osrednjega tovarniškega objekta, ni premogel presežkov. Na območju so predvidena tudi parkirišča.



Po besedah Bežana so se najbolj trudili ohraniti videz obstoječe konstrukcije, predvsem v prvem nadstropju, kjer bodo knjižnica, razstavni in večnamenski prostori, ki se bodo združevali v enovit prostor. Da bi ohranili konstrukcijo, so zelo skrbno načrtovali dodatne posege za potresno varnost. Dodatna protipotresna konstrukcija je nameščena v prizidku, na zelo subtilen način pa tudi v obstoječem poslopju. Veliko časa so tudi namenili inštalacijam, ki ne posegajo v obstoječe elemente konstrukcije, je povedal.



Kaj pa se mu zdi najbolj dragoceno? »Tako konstrukcija kot skrbno oblikovana fasada proti Ljubljanici sta prav gotovo edinstvena dediščina v tem evropskem prostoru, še zlasti zato, ker bi danes težko našli investitorja, ki bi bil pripravljen vložiti toliko truda prav v arhitekturo tovarne,« je opomnil na aktualno realnost. Med primeri evropske industrijske dediščine, ki je bila obnovljena ter namenjena drugim vsebinam, je izpostavil barcelonska Caixa Forum in veličastno knjižnico univerze Pompeu Fabra.

Ta je bila narejena iz podporne konstrukcije ogromnega vodnega rezervoarja in je navdih za takšne revitalizacije. Tudi sam dela na velikem projektu muzeja Kunstsilo v Kristiansandu na Norveškem, kjer pristaniščne silose spreminjajo v mestni pedagoški muzej.
 

Kaj pa vsebina?

Mestna občina Ljubljana je prvotne načrte preverila skozi triletni raziskovalni projekt Second Chance. Rezultat je bila nova vizija Centra Rog, ki so jo izpopolnili v pilotnem projektu RogLabu. Kot je pojasnila vodja RogLaba Meta Štular, so med leti 2010 in 2013 izpeljali najobsežnejšo javno razpravo v zgodovini načrtovanja javnih investicij v kulturo v Sloveniji.



»Z več kot 300 deležniki smo preverili izhodiščne programske zasnove Centra Rog in jih korenito spremenili ter programsko zasnovo prilagodili potrebam bodočih uporabnikov – oblikovalcev, umetnikov, arhitektov, študentov, otrok, inženirjev, ljubiteljev, rokodelcev in sosedov. Projekt zdaj obsega prenovo tovarne za javno uporabo in park z zeliščnim rastjem in sadnimi drevesi. Od leta 2012 do danes smo z RogLabom testirali to spremenjeno programsko zasnovo s kar 82 organizacijami ter okoli 6000 uporabniki. Center Rog bo na podlagi teh izhodišč deloval kot neprofitni javni zavod,« je povedala.



V projektu Second Chance se je pokazalo tudi, da prva idejna zasnova ni več ustrezala potrebam časa in potencialnih uporabnikov, zato je večina prostora zasnovana modularno in se lahko prilagaja spreminjajočim se potrebam. V štirih etažah, na skupno 8500 kvadratnih metrih, bodo v pritličju proizvodni prostori in skupne delavnice, v prvem nadstropju pa večnamenska razstavna in družabna dvorana ter javna knjižnica. V drugem nadstropju bodo individualni projektni prostori ter otroški laboratorij, v mansardi pa administracija centra, večnamenski prostor in rezidenčni prostori. V lokalih s pogledom na Ljubljanico bo prostor za komercialno oddajo kavarnicam in trgovinam.

»Zaradi vse večje potrebe po odgovorni, krožni in zeleni proizvodnji smo del pritličja namenili zelenemu laboratoriju,« je še izpostavila sogovornica. S to programsko zasnovo pa bo stavba tudi v prihodnje delovala kot tovarna, javni proizvodni prostor s sodobnimi vsebinami.



Na območju tovarne Rog v tako imenovanem Šempetrskem predmestju je v 18. stoletju stal le lazaret in nekaj stavb, v ta predel zunaj mestnega obzidja pa so se že od nekdaj – kot še danes pričajo tudi imena ulic Usnjarska in Za čreslom – naseljevali predvsem usnjarji, irharji, strojarji, barvarji, torbarji, torej obrtniki, ki so zaradi uporabe škodljivih barvil in kemikalij povzročali tudi neprijetne vonjave. Odpadne snovi so splakovali v Ljubljanico.

Kot ena najodličnejših ljubljanskih strojarskih družin, ki je tu živela in delovala že vse od konca 18. stoletja, je slovela rodbina Janesch. Leta 1871 je Ivan Janesch na mestu današnjega Roga kupil pašnik in na njem sezidal kar 120 metrov dolgo pritlično strojarno, največjo v Ljubljani, ki jo je sin Ivan Janesch mlajši nadgradil še za nadstropje, a je na prvi pogled ohranila svojo predmestno podobo, med drugim navaja konservatorski program, ki ga je pripravila umetnostna zgodovinarka in pristojna konservatorka Tatjana Adamič s sodelavci.


 

Pollakov napredni duh

Leta 1900 je tovarno kupil veletrgovec z usnjem Carl Pollak, ki je štiri leta po tem v neposredni bližini sezidal enonadstropno stanovanjsko vilo s stolpičem, z vrtom in ograjo po načrtu znanega gradbenika Gustava Tönniesa. Moderniziral in razširil je proizvodnjo različnih usnjenih izdelkov, tudi za vojsko in mornarico, ki so jih izvažali tudi v evropske dežele, med drugim v Anglijo. Med 1. svetovno vojno leta 1917 je zaprosil za dovoljenje za povečanje tovarne, pri čemer so ohranili trdno pritlično dvorano ter nad njo nadzidali tri nadstropja v armiranem betonu, medtem pa je tovarna nemoteno delovala.

»Leta 1923, ko je bil zgrajen, je bil to prvi armiranobetonski tovarniški objekt v Ljubljani, sezidan po patentu francoskega inženirja Francoişa Hannebiqua, z značilnimi, vidnimi podolžnimi in prečnimi betonskimi vezmi. Ti vidni nosilci pa dajejo tudi fasadi moderen izraz, prvi te vrste pri nas, po čemer se razlikuje od industrijskih objektov iz druge polovice 19. stoletja v historičnih slogih, kakršni sta Tobačna tovarna in Mestna klavnica, in od industrijske, secesijsko okrašene arhitekture s preloma stoletja, kakršna je Kolinska. Nadzidava v Hennebiquovi skeletni konstrukciji je bila še po prvi svetovni vojni izjemen podvig,« pojasnjuje konservatorka Tatjana Adamič.

Avtor načrtov železobetonske konstrukcije je bil statik Alois Kral, ki je bil najverjetneje tudi arhitekt objekta. Tovarniško poslopje je zanimivo tudi z estetskega vidika kot primer pozne secesijske arhitekture, ki se je navdihovala pri sodobni kubistični češki arhitekturi.

Toda že dve leti po izgradnji novega poslopja se je tovarna začela zadolževati pri Mestni hranilnici, ki je leta 1938 naposled razglasila njen stečaj. Obratovanje je prevzela nova družba Indus – tovarna usnja in usnjarskih izdelkov, d. d., ki je po vojni leta 1945 prešla v državno last. V te proizvodne hale na Petkovškovo nabrežje so leta 1952 z Viča zaradi prostorske stiske preselili povečano proizvodnjo tovarne koles in pisalnih strojev Rog, zadnji večji poseg pa je bil na območju izveden z gradnjo prizidka h glavnemu objektu leta 1963, pa še to samo deloma.

Pristojna konservatorka med elementi, ki jih bodo ohranili po prenovi, navaja tudi zanimiv tlak iz masivnih macesnovih kock v rastru opeke v prvem nadstropju. Takšnega so premogle v tistem času ne samo industrijske stavbe, ampak tudi vhodne veže staromeščanskih stavb, je še dodala sogovornica.