Tam nekje vmes

»Od kdaj sta prvi in zadnji verz pesmi odlomka, v katerih se ta začne in konča?« To se, tako kot Seamus Heaney, tudi sama sprašujem v dneh med božičem in novim letom. Mar ni to tisti občutek, ki nas prevzame, ko beremo pesem in nenadoma dojamemo, da je prav verz na sredini začetek tistega, kar moramo ponesti proti koncu, ki ga je pesnik pustil na območju brez besed?

Mar ni to tistih nekaj dni, ko lahko konec in začetek povežemo v zlato pentljo in jo obesimo na vejico jelke, okrašene z gorečo željo, da bi se staro leto končalo bolj veselo kot kdaj prej, novo pa začelo lepše kot katerokoli do zdaj?

Rada imam te dneve, ker mi podarjajo sadove prejšnjega začetka, in vem, da se bo konec kmalu spremenil v kalček nečesa novega, iz katerega bo zraslo veliko drevo z dvanajstimi vejami in 365 listi. Uživam v tem občutku umirjene nestrpnosti, da se bo nekaj končalo tako, da se bo začelo nekaj novega, da pa se ob tem ne bo zgodilo nič drugega kot to, da se bosta kazalca na uri za trenutek prekrila na številki dvanajst.

Vznemirljivi so plesi konca in začetka, ker me spominjajo na tango, v katerem konec nekaj časa vodi korake nazaj, nato pa začetek pokaže pot naprej, a ostajata objeta in se celo skupaj napijeta.

Od kdaj sta prvi in zadnji dan leta trenutek, ko se leto začne in konča, bi rada vprašala irskega pesnika, če se ne bi – tako kot vsi pesniki – poslovil prezgodaj, še preden mu je uspelo končati verz o življenju in začeti pesem o smrti. Kdo ve, ali se začetek ne skriva nekje na sredini in konec nekje v naslovu, tako da ga gledamo, a ne dojamemo, da je tukaj od nekdaj. Veliko vsega se je nakopičilo v zadnjih nekaj dnevih leta, ki ga imenujemo »staro«, in že vidim, kako se bo »novo« leto začelo kot novoletna kresnička, iz katere na vse strani pršijo iskrice, ob tem pa se počasi bliža trenutek, ki sprašuje: »Zakaj vedno rečemo začetek in konec, ko pa se vse začne od konca in konča na začetku?«