Pasji prazniki

Če so prazniki, naj bodo prazniki za vse. S tem sporočilom že od novembra v mojo elektronsko pošto letijo sugestivna vprašanja, s čim bom obdarovala svojo ljubljenko in kaj ji bom postregla za praznično pojedino. Bo psička dobila slastne brikete z okusom ribe ali bi ji za božič morda bolj teknila govedina?

V resnici se mi s tem ni treba obremenjevati, saj, kot ni skrivnost, zlati prinašalci neselektivno požrejo vse in še kaj za povrhu. Ko je najstarejši član družine pred časom preveč brezskrbno na kavno mizico odložil skodelico kave s smetano, se je zaslišal le nekakšen »sllljjjjk«. Kava je ostala brez smetane, moški brez kave. Le pes je dobil, kar je hotel.

Prazniki so za vse nas, pa naj hodimo po dveh ali po štirih, polni skušnjav. Celo iz voska ulite figurice Svete družine, ki smo jih lani postavili v jaslice, so imele nenavadno kratek rok trajanja. Medtem ko so kristjani slavili Jezusovo rojstvo, je pri nas nevernikih na sveti večer tragičen konec dočakal voskasti Jožef. Potem ko ga je prinašalka na skrivaj prežvečila, je na mahu obležalo le truplo brez glave.

Očitno ti dnevi vsaj pri nas ne minejo brez zagat. Letos ga je polomil še Miklavž, ki je poskrbel za vse, razen za kosmatinko. Razumljivo, da si je postregla sama. Nenadzorovano stikanje po sobah je bilo zanjo kot izlet v Indijo Koromandijo. Kdor sladkarij ni dal na varno, je lahko le cedil sline. Končalo se je s prežvečenimi papirčki, velikim razočaranjem oškodovanih in zaskrbljenim klicem k veterinarju. Dodatnih zapletov ni bilo, vsi pa smo dojeli nauk: ne puščaj za jutri, kar lahko poješ danes. Ona je to vedela pred drugimi.

Vse te peripetije so doslej ostale med nami. V precej bolj nerodni situaciji pa sem se znašla pred leti, ko je moj mladič ob prvem obisku pri prijateljih ob njihovi jelki dvignil svojo tačko. A to je že zgodba o drugem psu in drugih praznikih.