Pravljica

»Povej pravljico!« Ni prošnja, ampak povsem običajen pozdrav. Kot bi rekel dober dan, kako si? Pino zahteva pozornost. In ni pomembno, če se s kom pogovarjaš, če zvoni telefon, ali kuhaš špagete. Pravljico! O gasilcih! Tiste o Rdeči kapici ne mara zaradi hudobnega volka. Njegova sestrica Freja tega še ne zna na ta način. Zdaj se vse odločneje plazi po tleh. Kot indijanci. Gleda, polna pričakovanj, radovedno pričakuje stik. »Kaj pa jaz? Tudi jaz sem tukaj,« pravi prevod pogleda izza stola, ki hoče nekaj zase.

Ko pride Mila na obisk, pokaže novo oblekico in kitke. Temu ne moreš ubežati. Potem so na vrsti risbe, sestavljanje hišk, branje knjigic, barvanje samorogov, tudi deklamiranje pesmic. Ni težko slišati otroških želja. Tako enostavne in čiste so. Poplačane z iskricami. 

V deželi šepastih hudičev, sijočih rib in pavjih kraljev

Tudi njihovi starši so otroci. Polni skrbi in težav. Vrtec, varstvo, aktivnosti, kuhanje, pospravljanje, vse večji kupi neopranega perila, kaos z razmetanimi igračami, počečkane stene, neprespane noči, ker se fantek polula, ker punčko zdeluje kašelj, ker je treba v službi tudi kaj pokazati, ker so druženja, ker je treba na sneg, na obiske ... Tudi oni zvečer komaj zaspijo, se premetavajo, mislijo na jutrišnji dan, kdaj bodo pospravili stanovanje, vse oprali, opravili naloge za vrtec in šolo ...

Tudi starši teh staršev so otroci. Ne čakajo več pravljic, ampak jih imajo v torbi, morda žepu. Pravljic je zgolj toliko, kolikor jih naredijo in vidijo. Če jih govorijo, jih je polna hiša. Pazijo na otroke, jim kuhajo, jih učijo, varujejo na igralih, ali pa se žogajo in spuščajo aviončke. Predvsem pa jih poslušajo.

Vsi smo otroci, ki čakamo pravljice. Dlje čakamo, bolj se zdi, da jih ni. Ampak, kako čudežno pravljično je, če fantku obuješ nogavice in ga ne zebe več, ko mu zjutraj na kruh namažeš marmelado in ga z užitkom zmaže, ko se po tretji pravljici v postelji umiri in zadiha v sanje ...  Vsak tak drobec premakne svet. Mar vse to ni pravljica? Vprašajte njih, otroke!