Svetla kocka za otroke in mladino

Tik preden je lani zavladal novi koronavirus, so za Bežigradom v Ljubljani odprli nov prizidek k zdravstvenemu domu. Zasnovan je tako, kot bi bila vanj že vgrajena izkušnja vsega, kar smo spoznali in česar smo se morali zaradi varovanja zdravja držati v zadnjem letu. Hodniki so široki, ambulante prostornejše, prostore je mogoče zaradi neštetih oken izdatno zračiti, v stavbo prihaja veliko naravne svetlobe, lekarna pa je celo robotizirana. Projekt je bilo treba premišljeno zasnovati predvsem zaradi majhnosti prostora in obsežnega programa, pojasnjuje arhitekt Primož Hočevar iz Ateljeja Hočevar.



Stavba bežigrajskega zdravstvenega doma ob Kržičevi ulici je bila zgrajena že leta 1963, nekaj let zatem so zadaj, ob Peričevi ulici, sezidali še prizidek, vanj so umestili zdravstveno varstvo predšolskih in šolskih otrok, v klet pa sterilizacijo in garderobe za zaposlene. Šele konec devetdesetih so prostore delno prenovili in zamenjali pohištveno opremo, ob objektu so namestili dvižno ploščad za invalidne otroke in uredili hlajenje prostorov. Dolgo so si želeli nadgradnje prizidka, a ker se je pokazalo, da za nadzidavo dodatne etaže statično ni neustrezen, se je mestna občina kot investitorica leta 2015 odločila za gradnjo novega.



»Gradnja je potekala v dveh delih, saj je bilo treba starega porušiti. Takrat smo sterilizacijo preselili v šišenski zdravstveni dom, predšolske paciente iz naše enote so začasno obravnavali na Metelkovi, šolarje pa v Črnučah,« je povedal Andrej Škrinjar, predstojnik ZD Ljubljana Bežigrad, tudi zdravnik družinske medicine. V tej fazi so zgradili novo transformatorsko postajo tako za zdravstveni dom kot za del sosednjih objektov, v drugi fazi pa nov prizidek z vhodnim paviljonom, s katerim so povezali stari del z novim. Novembra 2015 sta bili končani energetska sanacija in delna prenova starega dela doma.
 

Vstopni trg nasproti gimnazije

Kot pripoveduje Primož Hočevar, so si novi vhod zamislili prav med obema stavbama, saj je Peričeva ulica tudi zaradi gimnazije bolj frekventna, s tem pa so se navezali še na os pasaže Plave lagune in parka pred gimnazijo.



S kolegom Tinetom Brincem sta že od začetka želela v ta prostor umestiti zadržan objekt z oblikovno naslonitvijo tako na obstoječo stavbo z začetka 60. let, tudi njeno tlorisno členitev, kot na okolico, torej na arhitekturo javnih stavb druge polovice 20. stoletja, ki jo zaznamuje funkcionalistični raster, znotraj katerega je mogoče zlahka razporejati različne ambulante in preostali spremljevalni program.

»Tam, kjer se odpirajo hodniki, smo okenske odprtine odprli do tal in vanje spustili še več naravne svetlobe. Kar je v olajšanje tudi bolnikom, ki prihajajo na obravnavo, saj jim ni treba čakati na ozkih in temačnih hodnikih. Ker so prostori razmeroma visoki, smo s širino hodnikov oziroma razmerjem med njimi dosegli občutek, kot bi sedeli v dolgi sobi,« je povzel osnovne poudarke, ki se ponavljajo od prvega do tretjega nadstropja.

V prvem domujejo štiri ambulante za predšolske otroke, v drugem prav toliko ambulant šolskega dispanzerja, v obeh nadstropjih so še izolacijski prostori, v tretjem pa delujejo štiri ambulante za specialiste družinske medicine. Svoje prostore, dve »učni« ambulanti, so pridobili specializanti družinske medicine, ki tako lahko samostojno opravljajo svoje delo in se po potrebi posvetujejo z mentorji, kar je tudi po besedah predstojnika Andreja Škrinjarja dragocena pridobitev.



»V zadnji etaži je manjša izobraževalna soba za zdravnike in sestre, ena od posebnosti tega zdravstvenega doma je še, da smo v sobo s kartoteko umestili še manjši prostor s posteljo, kjer sestra ob sprejemu lahko opravi triažo. Izolacijske prostore za predšolske otroke z nalezljivimi boleznimi smo organizirali z druge strani, tako da se vanje vstopa kar neposredno od zunaj, kjer je speljana tudi dostopna pot za otroške vozičke,« je še poudaril sogovornik.
 

Lekarna z robotskima rokama

Po Hočevarjevih besedah je v stavbo vgrajenih veliko tehnološko sodobnih rešitev. Poleg transformatorske postaje je v pritličju sterilizacijska enota za potrebe celotnega Zdravstvenega doma Ljubljana, za dostavo je na zahodni strani urejeno pokrito gospodarsko dvorišče, v klet so umestili tehnične prostore, garderobe in sanitarije za zaposlene ter zanje predvideli 35 parkirnih mest.



V pritličju je nadvse sodobne prostore dobila preseljena lekarna Bežigrajski dvor, ki je s 330 kvadratnimi metri druga največja enota Lekarne Ljubljana, opremljena pa je z lekarniškim robotom – avtomatiziranim sistemom za skladiščenje in izdajo zdravil z dvema robotskima rokama in šestimi izdajnimi mesti. Ima tudi fizično ločen prostor za diskretno svetovanje strankam.
Konstrukcija novega dela zdravstvenega doma je armiranobetonska, nosilna ravnina fasadnega ovoja pa je lahka montažna iz prefabriciranih, križno lepljenih lesenih plošč, ki so na gradbišče prišle kot polindustrijski izdelek, pripravljen zgolj za privijačenje na skelet stavbe.



»Zanje smo se odločili zato, ker je les trajnostni material, poleg tega je to pospešilo gradnjo, saj je odpadlo veliko zamudnega obrtniškega dela; že tako je gradnja trajala kakšno leto in pol. Končno podobo fasade tako zaradi sozvočja z okoliškimi stavbami kot zaradi zastiranja ambulant, v katere bi se iz bližnjih stavb lahko videlo, zaključujejo brušeni prefabricirani betonski elementi,« je arhitekt utemeljil lepe in opazne viseče elemente na stavbi.

Kaj pa pravijo zaposleni in pacienti? »Objekt je zelo dobro zasnovan, izkušnje nas zaposlenih in pacientov z novo stavbo so res dobre. Bolnikom, od katerih pogosto dobivamo pohvale, še zlasti v trenutnih epidemičnih razmerah, ko moramo biti še posebej previdni, lahko zagotavljamo varno obravnavo zaradi širših hodnikov in bolje zasnovanih prostorov,« je povzel predstojnik enote Andrej Škrinjar.