»Umeščen v prelepo Zgornjesavsko dolino, ob vznožje čudovite Martuljške skupine, enega najlepših kotičkov mogočnih Julijskih Alp in Triglavskega narodnega parka, kjer neokrnjena narava umiri misli in s svojimi danostmi nudi neizmerne možnosti za aktivnosti in sprostitev,« so besede, s katerimi spletna stran Triangel Boutique Hotela že vabi v goste na eno najprepoznavnejših točk v Gozdu Martuljek. Stari penzion Špik bo to pomlad končno odprl svoja vrata kot povsem nov in z depandanso razširjen sodoben butični hotel, kakor so si ga zamislili arhitekt Primož Hočevar iz Ateljeja Hočevar in investitorja, zakonca Tičar.

Z gradbeni deli so začeli leta 2019, zdaj dodelujejo še zadnje podrobnosti, čakajo na pridobitev uporabnega dovoljenja in predvsem izboljšano epidemiološko sliko, ki bo dopustila tudi odprtje turističnih namestitev. Novi butični hotel z depandanso in velnesom na znameniti lokaciji kakšne štiri kilometre iz Kranjske Gore bo ponujal namestitev v enajstih dvoposteljnih sobah (z možnostjo dodatnega ležišča), v prizidanem delu pa še štiri apartmaje. Restavracijo in kavarniško teraso s pogledom na gorske vršace Martuljkove skupine pa bodo delili tudi z zunanjimi gosti, napoveduje lastnik Matjaž Tičar.



To bo ena redkih postojank za manjše ali večje okrepčilo ob kolesarski poti proti Kranjski Gori oziroma Mojstrani ter izhodišču na Martuljške slapove. K temu, da se je kot podjetnik z gradbenim materialom in keramiko z ženo podal še v povsem drug posel, ga je pripeljala večletna želja, da kupi prav to nepremičnino v Martuljku. »Z ženo sva smučarja in po duši ljubitelja narave in ko smo z arhitektom Primožem Hočevarjem ugotovili, kaj bi lahko iz nje naredili in potrdili, da lahko uresničimo program, temelječ na naravi, kulinariki in udobju, sva jo kupila,« je povzel tri glavne točke, na kateri so osnovali ta novi mini kompleks.
 

Ni bil kulturna dediščina

Kot priznava Hočevar, jih je najbolj presenetilo dejstvo, da tako prepoznavna identifikacijska točka tega območja ni zaščitena kot kulturna dediščina. Čeprav bi tu zato lahko zgradili marsikaj drugega, sta se tako arhitekt kot investitor odločila, da ohranijo to prostorsko dominanto, ki ob glavni cesti proti Kranjski Gori vztraja že devetdeset let. Stari Penzion Špik so morali skoraj v celoti porušiti, saj je bil, kot razlaga Hočevar, zaradi zamakanja strehe v tako slabem stanju, da ni bilo mogoče ohraniti njegovega nadzemnega dela. So pa s starega objekta na rekonstruiranem tako na vhodni kot na zadnji strani ohranili polkrožno obliko prvotnih vhodov. Na sprednji, vhodni strani, ni mogoče prezreti gorenjskega srčka, ki se pokaže, ko se zaprejo polkrožna lesena vrata.



Pri zasnovi notranjosti hotela so poskušali v ta dokaj majhen gabarit spraviti kar največ. »Osnovali smo nosilno jedro, ki je hkrati inštalacijski in dvigalni jašek, preostali del stavbe pa pustili kar najbolj prilagodljiv. To jedro ima obliko balvana, odlomljene skale, ki se je privalila s hribov, vanj pa je vgrajen tudi kamin. Okoli njega sta osnovani tudi restavracija z odprto kuhinjo in recepcija,« je sogovornik na kratko opisal pritličje.

V zgornjih treh nadstropjih so sobe, dve sta razkošnejši dvoetažni s posteljami na galeriji in z večjimi kopalnicami in večjimi kadmi, v katerih je poleg kopeli mogoče uživati še v prekrasnem razgledu na Špik. Čeprav je hotel na jugu orientiran na hribe, na severu pa na cesto, pa arhitekt poudarja, da tudi sobe na severu niso veliko prikrajšane za prekrasno veduto – na Karavanke, ki se mnogokrat kopajo v soncu.

Zanj eden večjih dosežkov pri tem projektu pa se skriva v kleti. Tam je poleg depoja za smuči in kolesa skrita še vse energetska centrala, ki bo poganjala stavbo. Ker tu ni javnega toplovodnega omrežja, so naredili poskusne vrtine in omogočili ogrevanje na toplotno črpalko voda–voda, vse skupaj pa so skrili v klet, da ne kazi podobe kompleksa in z ropotanjem ne moti okolice.
Da bi povečali kapacitete in razširili ponudbo, so prizidali depandanso, ki po obliki spominja na pomožni objekt oziroma skedenj, v njem pa so štirje apartmaji; pritlični je manjši, preostali trije pa so večji, dvoetažni in s po dvema zakonskima spalnicama.



»V povezovalnem steklenem objektu je manjši družabni prostor za okoli dvajset oseb, ki je namenjen zaključenim skupinam, tudi seminarjem ali pa porokam in slavjem, v kleti pod novim objektom pa se razširja še manjši center dobrega počutja s štirimi savnami, fitnesom in prostori za počitek,« je opisal, kaj bo še v ponudbi.
 

Les za toplino, steklena kocka za zaključene družbe

Po Hočevarjevih besedah so pri oblikovanju notranjosti na željo naročnika uporabili les, čeprav bi občutek topline lahko pričarali tudi s kakšnimi drugačnimi elementi. Tako so v apartmajski hiši pustili vidno leseno ostrešje, ki se kaže kot lep dekorativni element, strešno izolacijo pa položili na streho. Lesene elemente so ponovili tudi drugje.

»Lesene lamele smo uporabili za stropove v javnem delu, torej recepciji in lobiju, pa tudi kot vertikalne pregrade za zastiranje. Les se ponavlja tudi kot stenska obloga na hodnikih in posteljah, s čimer smo želeli dopustiti, da se človek te topline tudi dotakne. Pri izbiri vseh materialov smo se ravnali po načelu, naj pokažejo svojo pravo naravo, tako da smo se izogibali imitacijam. Še največ premisleka pa so terjale talne obloge. Naposled smo se odločili morda na prvi pogled malce nenavadno – za vinil, ki je prav tako topel material, tudi nekoliko izolativen, predvsem pa trpežnejši od parketa, toplejši od keramike in v nasprotju s tekstilnimi talnimi oblogami ne povzroča alergij, za povrhu je še enostaven za vzdrževanje,« je utemeljil odločitev.



V prostorih velnesa pa je razmislek terjala predvsem obdelava sten. Odločili so se za grob omet, ki ga je najti tudi v tradicionalni aplski arhitekturi, mestoma pa so vanj vdelali tudi prodnike, saj hiša stoji na prodnatem terenu, na obrežju Save Dolinke.

Kot pričakuje Matjaž Tičar, naj bi med njihovimi gosti v tej najverjetneje štirizvezdični namestitvi prevladovali aktivno naravnane družine, skupine in posamezniki, ki si bodo želeli intimnejšega počitnikovanja, izbrane kulinarike pa tudi bolj osebnega pristopa. »Predvsem pa tisti, ki si bodo želeli miru in uživanja v prekrasni naravi,« je sklenil napovedi.