Šunkarna kot tradicionalna prekmurska domačija

Ko se pripeljemo na parkirišče Šunkarne Kodila v Markišavcih pri Murski Soboti, dobimo občutek, da smo na dvorišču tradicionalne prekmurske domačije, ki jo je prevzel in z veliko občutka za dediščino preuredil in razširil pameten in napreden mlad gospodar. V resnici to seveda ni kmetija, a zgodba v ozadju ustreza prvemu vtisu: nekdanjo klasično vaško mesarijo je od svojega očeta prevzel mladi gospodar Janko Kodila in iz nje naredil sodoben mesnopredelovalni obrat, šunkarno, prodajalno in restavracijo, ki na vsakem koraku kažejo značilnosti pokrajine, v katero so postavljene.



Spoj domačnosti in topline ambienta, v katerem prevladuje les, ter sodobne mesnice in prodajalne z vrhunsko gurmansko ponudbo je nadaljevanje, ki sledi ob vstopu v objekt. Tu so prijetno vzdražena vsa človekova čutila. Topla svetloba, naravni materiali, vonj po toplih ocvirkih in sveže narezani prekmurski šunki, pogosto pa tudi vonjave iz gostilniške kuhinje prevzamejo vsakega obiskovalca, pa če je prišel kot kupec, kot gost restavracije ali pa zgolj kot radovednež. In nad vsem naštetim, na zastekleni dvignjeni galeriji, se odpira pogled na stotine obešenih šunk, ki zorijo pod slamnato streho.
 

Vaška gostilna v sodobnem objektu

Pogled desno od prodajnega pulta mesnice in prodajalne pri starejših obiskovalcih gotovo vzbudi nostalgijo: lesene gostilniške mize, opečnata tla, lesen strop z vidnimi tramovi – vaška gostilna kot izpred pol stoletja ali več. Vendar je v njej poleg tradicionalnih prekmurskih dobrot mogoče dobiti tudi zorjene stejke in še marsikaj, česar prekmurska kulinarika v preteklosti ni poznala. Še en spoj tradicije in sodobnosti torej.



Še najbolj sodoben pa je del šunkarne na strešni terasi objekta, kjer sta restavracija s premično streho in odprta terasa z naravno travo, a tudi tam ohranjajo rdečo nit tradicionalnosti lesene fasadne obloge iz potemnjenih, oksidiranih borovih desk, lesene mize in mini zeliščni in začimbni vrt ob eni od sten restavracije. Vse našteto je materializirana poslovna filozofija Janka Kodile, ki sprva sploh ni nameraval biti mesar kot oče. Toda očetov način dela, ki je večino prihodkov svoje mesarije ustvaril s prodajo svežih zrezkov in hrenovk in zato nikoli ni ustvarjal dobička, mu ni bil všeč, zato je okrog leta 2000, ko mu je oče popolnoma prepustil vodenje mesarije, začel uresničevati svoje videnje razvoja majhne zasebne mesarije. Priložnost je videl v do tedaj že skoraj popolnoma spregledani in pozabljeni tradicionalni prekmurski šunki in vse sile je usmeril v zaščito te posebnosti, v raziskovanje in posodabljanje tehnologije za njeno proizvodnjo, v dvig kakovosti in promocijo prekmurske kulinarike na splošno. Usmeril se je v vrhunsko kakovost po temu primerni ceni.
 

Arhitektura je pomemben del poslovne filozofije

Pomemben del te njegove filozofije je bila tudi vizualna podoba objektov v Markišavcih. Njegov oče je začel tako, da je na domačiji v mesarijo in manjšo špecerijsko prodajalno predelal gospodarsko poslopje. Jankova prva sprememba je bila ureditev prodajalne v podobi tradicionalne, s streho krite prekmurske cimprane hiše, da bi s tem poudaril navezanost svoje ponudbe na tradicijo. Ko je prekmurska šunka postala resen posel, pa se je odločil za trimilijonsko naložbo v razširitev proizvodnih in prodajnih površin z 800 na 2000 kvadratnih metrov. In leta 2011 je v sodelovanju z arhitektom Tomažem Lazarjem, ki je pred tem projektiral tudi njegovo zasebno hišo v tradicionalnem prekmurskem slogu,  nastal kompleks, ki predstavlja spoj tradicije in sodobnosti na poseben, unikaten način.



»Najhitreje in najceneje bi bilo za Janka, da bi za proizvodni del postavili pločevinasto proizvodno halo, v kateri bi bila lahko tudi prodajalna. Toda on že od vsega začetka ve, kaj hoče, in zato sva imela oba ves čas v mislih ujemanje objekta z vaškim okoljem in prekmursko tradicijo na splošno,« pove arhitekt. »Volumen objekta smo zato razbili na manjše dele prodajalne, gostilne in proizvodnega dela, ki ne izstopajo in niso videti kot industrija, povezali smo jih med sabo in z elementi tradicionalne arhitekture, kot so lesene obloge, na fasadi dosegli, da so skupaj videti kot malo večja tradicionalna domačija z veliko gümlo (skednjem). Seveda je bilo za to potrebnega veliko truda in načrtovanja, saj je to sicer majhen objekt, a poln sodobne tehnologije, ki je morala biti izhodišče za načrtovanje, razpeto med sledenjem tradiciji in izpolnjevanjem sodobnih tehnoloških pogojev in predpisov. Poleg tega je bilo treba na primeren način v celoto vključiti nekonvencionalne elemente, kot je zorilnica za šunke, pri kateri Janko ni dopuščal kompromisov. Zato ima zorilnica v resnici zgolj slamnato streho in ilovnate zidove, da čim bolje poustvari razmere iz nekdanjih prekmurskih podstrešij. In zato so Jankove šunke tako dobre,« opisuje Tomaž Lazar. Arhitekt se je moral tako ob načrtovanju objekta naučiti tudi nekaj mesnopredelovalne tehnologije in skupaj z Jankom Kodilo proučiti nekdanje tradicionalne postopke proizvodnje prekmurske šunke.