Stoletnica senzacionalnega odkritja, po katerem je egiptomanija zajela svet

Mineva sto let, odkar je v Dolini kraljev, kjer naj bi že leta 1907 razglasili, da ni več kaj najti, britanski arheolog Howard Carter ob pomoči finančnega mecena Georgea Herberta, grofa oziroma lorda Carnarvona odkril grobnico faraona Tutankamona in naletel na osupljive najdbe. Tri tisoč dvesto let naj bi zadnje počivališče dečka kralja ostalo nedotaknjeno, v njem pa okoli pet tisoč predmetov, med njimi številni iz čistega zlata.

Tutankamon ali kralj Tut, kakor imenujejo tega staroegipčanskega vladarja s konca 18. dinastije, je živel in vladal zelo kratek čas. Na prestol je sedel pri komaj osmih ali devetih letih, umrl pa nenadoma, star 19 let. Mnogo let je veljalo, da je umrl zaradi poškodovane in okužene noge, leta 2010 pa so znanstveniki v njegovih posmrtnih ostankih našli sledi malarijskih parazitov, zato bi poslej kot možni vzrok njegove prezgodnje smrti utegnila biti malarija v kombinaciji z degenerativno boleznijo kosti.

Howard Carter je s sodelavci grobnico v Dolini kraljev odkril novembra leta 1922. Foto wikipedija

Najslavnejša osebnost starega Egipta

Tutankamon je med svojim vladanjem, ki je trajalo med letoma 1333 in 1323 pred našim štetjem, pomagal obnoviti politeistično tradicionalno egipčansko religijo in umetnost, kar je njegov oče faraon Ehnaton opustil. Izdal je odlok o obnovi templjev, podob in privilegijev starih bogov ter začel dolgotrajen proces obnove Amonovih svetišč, ki so bila močno poškodovana, navaja britanska enciklopedija Britannica. Nasledil pa ga je eden njegovih svetovalcev, vezir Aj, s katerim je bil morda v sorodu.

Tutankamon je kljub kratki vladavini postal najbolj slaven faraon vseh časov in najbolj slavna osebnost starega Egipta, predvsem zaradi vsega, s čimer so ga opremili za življenje v onostranstvu. Pa tudi zato, ker je svet prvič od blizu lahko spremljal senzacionalno arheološko odkritje.

Odločilno vlogo pri predstavljanju enega največjih arheoloških odkritij je imel fotograf Harry Burton. Foto wikipedija

Lord Carnarvon je, da bi zbral dodaten denar za plačilo zahtevnega izkopavanja in katalogiziranja grobnice, podpisal ekskluzivno pogodbo z britanskim časopisom The Times in mu tako podelil izključno pravico za oskrbovanje svetovnega tiska z novicami in fotografijami, za fotografa so imenovali Harryja Burtona iz newyorškega metropolitanskega muzeja.

Kot navaja BBC, je fotograf pri poročanju uporabil vse sodobno znanje razvijajoče se hollywoodske filmske industrije, ubral je dramatičen slog, predmete pa je fotografiral z različnih zornih kotov in s posebno osvetlitvijo. Bili so časi tehnološkega napredka radia, telegrama, filma pa tudi vse višjih naklad časopisov in egiptomanija je zajela svet, tudi mode. Motivi kač, ptic in lotosovih cvetov so se začeli pojavljati na oblačilih, na paža prirezane staroegipčanske pričeske so se skupaj s kozmetičnimi izdelki zlile s podobo osvobojene ženske pa tudi z jazzom po prvi svetovni vojni.

BBC izpostavlja še en zanimiv vidik: podobnosti z žrtvami vojne. Potem ko je Carter s sodelavci leta 1925 odvil Tutankamonovo mumijo – do nje so se dokopali šele tri leta po odprtju grobnice in jo tudi poškodovali –, naj bi ob dejstvu, da je umrl mlad in s poškodbami, obudil spomine ljudi, ki so žalovali za svojimi padlimi v vojni.

Sodobna znanost razvozlava skrivnosti

Tutankamonovo slavo so v drugi polovici 20. stoletja dokončno utrdile izjemno priljubljene potujoče razstave, prve zunaj Egipta so bile že v 60. letih, najbolj znana pa je bila leta 1972 v Britanskem muzeju z naslovom Tutankamonovi zakladi, ki je v desetletju prepotovala svet. To je bila tudi prelomnica za muzeje, saj so ljudje stali v dolgih vrstah, da bi jo videli.

Mumija ni imela le zlate posmrtne maske, ampak je bila tudi položena v krsto iz čistega zlata, težko 110 kilogramov. Foto Aladin Abdel Naby/Reuters

Mumificirano telo je bilo položeno v tri krste; zgornji dve sta leseni in obdani s tolčenim zlatom, notranja je iz čistega zlata in tehta 110 kilogramov, mumija pa je imela še zlato posmrtno masko. Toda v Tutankamonovi grobnici, ki jo je sestavljalo več sob, je bilo skupno okoli 5000 predmetov, med njimi več bojnih oziroma ceremonialnih vozov, prestoli in drugi kosi pohištva, številni kipi, nakit in amuleti ter celo bodalo iz meteoritskega železa.

Tutankamonov najditelj Howard Carter je potreboval kar desetletje, da jih je popisal in pospremil po Nilu v Egipčanski muzej v Kairu. Večino predmetov hrani novi Veliki egipčanski muzej v Gizi, katerega odprtje so že večkrat preložili, zdaj pa ga napovedujejo v začetku prihajajočega leta, mnoge predmete iz Tutankamonove zbirke pa naj bi razstavili prvič.

Howard Carter se je do mumije dokopal šele tri leta po odkritju grobnice ter jo leta 1925 tudi odvil in pri tem poškodoval. Foto wikipedija

Tutankamona in njegovo zapuščino raziskujejo že stoletje, o njem še vedno izhajajo strokovni članki, knjige, nastajajo nove hipoteze in domneve. Britanski arheolog Ronald Harrison je mumijo leta 1968 poslal na rentgensko slikanje, to pa je pokazalo na košček kosti v glavi, kar je napeljalo na domnevo, da je imel poškodovano glavo oziroma bil umorjen, vendar preiskava ni bila dovolj napredna, da bi razkrila, ali je delček posledica udarca v glavo.

Preiskava z računalniško tomografijo, ki jo je 37 let zatem vodil najbolj znani egiptovski arheolog dr. Zahi Havas, pa je pokazala, da deček kralj ni bil umorjen, prav tako je malo verjetno, da bi utrpel nesrečo, v kateri bi si zdrobil prsni koš. Si je pa tik pred smrtjo poškodoval nogo, rana se je morda okužila, kar bi prav tako lahko bil vzrok smrti.

V stoletju so bile številne razstave, ena najodmevnejših potujočih je bila v Britanskem muzeju na začetku 70. let z naslovom Tutankamonovi zakladi. Foto Charles Platiau/Reuters

Odgovorili so tudi na nekatera druga še nepojasnjena vprašanja, med drugim o sorodstvenih povezavah in starosti ob njegovi smrti; imel je 19 let. Leta 2010 so znanstveniki, med njimi je bil tudi Havas, v njegovih posmrtnih ostankih z analizo DNK in računalniško tomografijo našli sledi malarijskih parazitov, zato poslej kot možni vzrok njegove prezgodnje smrti navajajo malarijo v kombinaciji z degenerativno boleznijo kosti. Testi so pokazali, da naj bi bil njegov oče faraon Ehnaton, mama pa ena njegovih sester.

Sumi, ki so obviseli nad Carterjem

Ob 100. obletnici velikega odkritja v Dolini kraljev je v ospredju nova knjiga Tutankhamun and the Tomb that Changed the World (Tutankamon in grobnica, ki je spremenila svet), ki je izšla pri založbi Oxford University Press. Napisal jo je egiptolog z univerze Long Island dr. Bob Brier, v njem pa so še neobjavljena pisma iz zasebne zbirke. Ta potrjujejo sumničenja, ki so desetletja visela nad Howardom Carterjem, in sicer da je prišel do Tutankamonovih zakladov, še preden so grobnico uradno odprli.

Raziskovalci so dvomili o njegovih trditvah, da so bili nekateri zakladi grobnice izropani že v antičnih časih, leta 1947 je v obskurni znanstveni reviji v Kairu eden od Carterjevih sodelavcev Alfred Lucas razkril, da je Carter sam na skrivaj vlomil vrata v pogrebno komoro. Kot poroča Guardian, tega ni nikoli priznal niti uradno zavrnil, a vendar mu egipčanska vlada ni zaupala, menili so, da krade stvari.

Pismo iz leta 1934, ki ga je Carterju poslal ugledni britanski filolog sir Alan Gardiner in ga navaja Brierjeva knjiga, te sume potrjuje. Carter je Gardinerja angažiral, naj mu prevede hieroglife iz grobnice, in mu podaril amulet, za katerega je trdil, da ni iz Tutankamonove grobnice. A ko ga je pokazal takratnemu britanskemu direktorju Egipčanskega muzeja v Kairu Rexu Engelbachu, ta ni dvomil o tem, da je ukraden iz Tutankamonove grobnice, kar je Gardinerja osupnilo. To, da je bil postavljen v tako neroden položaj, je v pismu Carterju tudi povedal.

Po Carterjevi smrti so se na trgu starin znašli še drugi predmeti, ki so nedvomno izhajali iz grobnice, nekatere so odkupili muzeji, denimo Louvre in Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku. Ta je leta 2010 devetnajst majhnih predmetov iz Carterjeve zapuščine vrnil Egiptu.

O Tutankamonu so bili posneti številni filmi in dokumentarci. Foto promocijsko gradivo

Srhljiva zgodba, a to je tudi vse

Brier je v knjigi ovrgel marsikateri drug mit, prepričan je, da je bil Tutankamon pogumen bojevnik in daleč od tega, da bi bil bolehen. Če bi bilo res, da je imel deformirano stopalo, bi bili njegovi sandali zelo neenakomerno obrabljeni. Poleg tega so bili v grobnici loki in puščice, vozovi in oklep, ki ga je verjetno nosil, ko je šel v bitko, saj je kazal znake obrabe. Kot poudarja, je odkritje Tutankamonove grobnice vodilo države, da so začele ohranjati svoje zaklade, dečku kralju pa pripisuje tudi širše razsežnosti.

»Egipčani so začeli spraševati o britanskem nadzoru nad njihovo grobnico – in državo. Ko je lord Carnarvon zgodbo o najdbi prodal Timesu, je to razjezilo egipčanske novinarje, njihov tisk pa je postal zelo protibritanski. V naslednjih letih so želeli, da Britanci zapustijo njihovo državo, kar je na koncu pripeljalo do revolucije leta 1952,« je prepričan.

Tutankamon je vselej aktualen tudi zaradi svojega domnevnega prekletstva. Pet mesecev po odprtju grobnice je lord Carnarvon umrl v Kairu zaradi zastrupitve krvi po piku komarja, v naslednjih letih pa so umrli tudi mnogi drugi člani Carterjeve ekipe, kar je sprožilo strahove o prekletstvu, ki naj bi pogubilo vse, ki bi si drznili stopiti v posvečene prostore s faraonovim sarkofagom. Brier pravi, da je zgodba lepa in srhljiva, a to je tudi vse.