Kočo na Uskovnici, ki so jo po posodobitvi odpirli v soboto, ima Planinsko društvo Srednja vas v Bohinju že od leta 1955, ko je od domačina najelo hlev in stan in ju preuredilo v planinsko postojanko. V letih, ki so sledila, so objekt odkupili, ga povečali in obnovili, leta 2010 uredili čistilno napravo. A kmalu so ugotovili, je povedal predsednik društva Jakob Zupanc, da krpanje nima več smisla, zato so se odločili, da na mestu starega objekta zgradijo novega.

Da bi bilo treba planinske postojanke posodobiti in prilagoditi potrebam sodobnega človeka, zlasti tiste niže ležeče, ki imajo manj prenočitev, je pred časom poudaril že Jože Rovan, predsednik Planinske zveze Slovenije. Tako so razmišljali tudi v Planinskem društvu Srednja vas v Bohinju in predvsem za bivanje družin prilagodili novo kočo na Uskovnici, čeprav ima delno status rekonstrukcije, saj so manjši del ohranili. Kot je dodal predsednik društva, je k odločitvi pripomogel tudi razpis ministrstva za gospodarstvo za obnovo planinskih koč.

Vse opravljeno v enem dnevu

V koči na spodnjem delu prostrane planine Uskovnice, od koder so izhodišča za Viševnik in Veliki Draški vrh ter bližnje druge postojanke, so imeli v preteklih letih in desetletjih malo prenočitev. »Navade planincev se spreminjajo. Včasih so se pripeljali z vlakom do Bohinjske Bistrice in potem hodili ves dan in šli naprej do Planike ali Kredarice. Tri ali štiri dni so hodili na Triglav, zdaj pa je vse to opravljeno v enem dnevu. Zato smo si za cilj zadali, da privabimo družine za teden ali celo več.«

Po gabaritih je koča enako velika, kot je bila stara; povečali so samo podkletitev zaradi kurilnice in skladišča peletov za ogrevanje. Spodnji del hiše je zidan, zgornji iz lesene konstrukcije, pri čemer je arhitektka in tudi domačinka Mateja Urh iz biroja Arteja sledila predvsem željam naročnika ob upoštevanju omejitev, povezanih z lego na planini, v Triglavskem narodnem parku in na območju Nature 2000 ter varstvenimi režimi kulturne dediščine. »Prostorski akt občine Bohinj pa dopušča gradnje v zvezi z okoljsko in energetsko sanacijo,« je pojasnila, in temu so tudi sledili.

Sodelovali z lokalnimi proizvajalci

V prvem nadstropju so uredili šest sob, v katerih je prostor za od dve do pet oseb. Na videz so preproste, a z detajli, ki jih že na prvi pogled razlikujejo od klasičnih planinskih prenočišč. »Pri iskanju osnovne ideje za notranjo opremo sem izhajala iz lokalne tradicije, ki je v Bohinju še kako prisotna, in jo preoblekla v modernejši izraz,« je povedala Urška Eva Urh, ki je načrtovala notranjo opremo in katere priimek je le po naključju enak priimku projektantke. Osnovna vodila pri opremljanju so bila les, kamen, zelenje in kovina, vključila je tudi lokalne proizvajalce. »Na koncu smo skupaj planinskemu domu dodali posebno noto, saj je veliko opreme narejene ročno. S tem smo rekonstruiranemu planinskemu domu vlili novo dušo,« je dejala Urška Eva Urh iz Arhitekturnega biroja RTU.

Vsaka soba je opremljena s sanitarijami in prhami, ki zaradi skrbi za okolje delujejo na žetone. Predvidena je še cisterna za meteorne vode, ki naj bi služila za sanitarne vode in istočasno kot bazen za primer požara. Koča je prilagojena invalidom s sobo zanje in dvigalom, prijazna do okolja in energetsko varčna. V mansardi so skupna ležišča, a tudi tam načrtujejo pregraditev v manjše sobe, je napovedal Jakob Zupanc.

Planinsko društvo Srednja vas skrbi sicer še za Vodnikov dom na Velem polju, planinsko kočo pod Bogatinom in kočo na Vojah. V tej so v zadnjih letih izvedli več del, med drugim energetsko sanacijo, načrte imajo tudi za Vodnikov dom, nekoliko omejeni so zaradi denacionalizacije zemljišča le s kočo pod Bogatinom. »Ampak ne bomo obstali, zdaj smo v zagonu,« je dejal Zupanc, predvsem pa bi radi tudi drugim društvom vrgli kost.

Zmanjšanje vplivov na okolje

Planinska društva po Sloveniji upravljajo 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov s približno 7400 ležišči, ki so v povprečju zasedena 16 noči na leto. Kot je ocenil Dušan Prašnikar, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, bi bilo treba – če bi hoteli slediti sodobnim standardom – obnoviti vsaj dve tretjini, med njimi je gotovo nekaj takih, pri katerih bi bila bolj smiselna novogradnja. »Da pa bi zmerno izboljšali stanje koč, bi bilo treba obnoviti skoraj polovico. Pri trenutnem razpisu ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo sodeluje 26 planinskih postojank, nekatere s povsem novo izdelavo, večina pa z delnimi izboljšavami, predvsem energetskimi, za kar je v osnovi namenjen razpis,« je povedal Prašnikar.

Pomemben del sanacij koč je zmanjšanje vplivov na okolje, predvsem obdelava odpadnih voda. »V okviru razpisa MGRT je upravičen strošek tudi vgradnja čistilnih naprav, kar bodo koče, ki jih še nimajo, tudi uredile. Na splošno lastnike planinskih koč spodbujamo k ureditvi čiščenja odpadnih voda, vendar kot zveza žal nimamo možnosti direktne finančne podpore,« je opozoril Prašnikar.

Predpisi po novem zahtevajo, da je treba čiščenje odpadnih voda – bodisi v okviru javnega komunalnega omrežja, kjer tega ni, pa z malimi čistilnimi napravami – urediti do konca leta 2025 (za objekte na občutljivih oziroma vodovarstvenih območjih) oziroma do konca leta 2027 za vse preostale objekte. Vendar za nekatere, in med njimi so po večini planinske koče, velja, da lahko – če imajo urejeno predhodno čiščenje (kot je troprekatna greznica z infiltracijo v tla) – zagotovijo odvajanje in čiščenje v skladu z uredbo ob prvi rekonstrukciji objekta. S čistilnimi napravami je sicer opremljena približno tretjina koč.

Pri prenovi planinskih domov morajo društva upoštevati veljavno zakonodajo na področju gradbeništva, sicer pa jih na PZS spodbujajo, da so prostori planinsko funkcionalni; da ima koča po možnosti svoj prostor za sušenje obutve in obleke, da upošteva standarde za dostop z invalidi, da urejajo več sob z manj ležišči na račun do zdaj uveljavljenih skupinskih sob … Kot je dodal Prašnikar, pa je treba upoštevati razliko med visokogorskimi kočami in preostalimi, še posebno tistimi, ki so dostopne po javnih cestah: »Pri visokogorskih je poudarek predvsem na tem, da bodo okoljsko čim bolj sprejemljive. Nižinske in večina sredogorskih koč pa so močno podvržene konkurenci podobnih gostinsko-nastanitvenih objektov. Precej teh koč je slabše funkcionalnih in bi se morale s preureditvami usmeriti predvsem v družinsko planinstvo in (gorsko) kolesarstvo.«