Slavko Bobovnik iz informativne oddaje v kviz Milijonar

Slovenski ljubitelji kvizov, ki v zdajšnji televizijski ponudbi ne najdejo prave potešitve, so se razveselili napovedi, da bo od 23. februarja na sporedu RTV Slovenija kviz Joker ter da se 4. marca vrača priljubljeni Milijonar (napoveduje ga Planet TV).



Slovenci sicer smo »kvizovski« narod, a ne tako kot Hrvati. To je tudi nekdanja jugoslovanska republika, kjer se je leta 1980 rodila legendarna Kvizkoteka, in ta je, kakor so ugotavljali že v številnih člankih o fenomenu kvizov, definirala naše razumevanje te oddaje. Z njo pa tudi lik voditelja.

Oliver Mlakar je prototip moža, ki si ga predstavljamo kot nekoga, ki zna verodostojno in omikano postavljati težka vprašanja. Svoj pečat naši podobi voditelja kviza je pozneje dal tudi Jonas Žnidaršič, ki je vodil oddajo Lepo je biti milijonar.

Licenčni kviz z izvirnim imenom Who Wants to Be a Millionaire so prvič posneli leta 1998 v Združenem kraljestvu, dve leti po tem so ga začeli na POP TV; do leta 2005 je dobil šest viktorjev. Jonasa je za nekaj časa nadomestil Boštjan Romih, potem so si na RTV Slovenija omislili Milijonarja z Jonasom, a le za eno sezono, marca pa bo Planet TV predstavil novo različico te svetovne uspešnice. O oddaji so še vedno skrivnostni, izdali so le, da je glavna razlika s prejšnjimi različicami ta, kdo bo sedel na voditeljskem stolčku. Tokrat bo to legendarni voditelj informativnih oddaj Slavko Bobovnik.

»V prejšnji službi sem postavljal vprašanja, skupaj se je nabralo nekaj tisoč vprašanih, in v Milijonarju bom spraševal. So pa seveda tudi bistvene razlike. Moji dozdajšnji sogovorniki so se velikokrat trudili pokazati svojo resnico, ne glede na to, kaj so si gledalci mislili o njej, za vprašanja v Milijonarju pa bo veljala le ena resnica. Tu izmikanj, prilagajanj, skrivalnic ali potvarjanj ni,« je dejal pred premiero.


 

Iz domačega naslanjača

Prvič se bo v vlogi voditelja kviza, ravno tako licenčnega Jokerja, preizkusil Mario Galunič, eden najbolj prepoznavnih televizijskih voditeljev pri nas, zadnja leta pa je bil na nacionalni televiziji urednik razvedrilnega programa. Kakšnih posebnih raziskav, ki bi kazale, da smo Slovenci kvizovski narod, ni, nesporno pa je, pravi Galunič, kviz vtkan v naše spremljanje televizije od njenih začetkov. Eden prvih takih je bil Spoznavamo svet in domovino, ki ga je vodil tudi Tomaž Terček.

»Kviz je genialna iznajdba za televizijo, saj ima vse prvine, ki se jih gledalci ne naveličajo,« razmišlja Galunič. Gledalec se tako lahko znajde med tistimi, ki veliko znajo, lahko z njimi tekmuje, jim privošči uspeh ali se počuti vzvišenega, ker sam morda ve več, navsezadnje pa lahko najde zadoščenje v negodovanju, ker mu nekdo gre na živce – vse to v varnem okolju naslanjača. Ob gledanju takšne oddaje se sprošča veliko emocij, opisuje Galunič, hkrati pa smo del tekmovanja, ki nas spremlja vse življenje, od trenutka, ko vstopimo v osnovno šolo. »Kviz je razvedrilni derivat tega vseživljenjskega preverjanja znanja.«

Boj za gledalce

Kviz je tudi žanr, ki je že precej dodelan in ne potrebuje večjih sprememb (niti si jih občinstvo ne želi), razen vizualne podobe, ki sledi tehnološkemu razvoju. V obdobju, ko se na RTV Slovenija in drugih televizijah borijo za občinstvo in z nenehnimi (finančnimi) omejitvami, je nemara prav zato zelo hvaležen za uporabo.

A zakaj televizije ne premorejo več poguma za izdelavo izvirnih domačih oddaj? Ti poskusi obstajajo, a so malokrat uspešni, odgovarja Galunič. To je oddaja, ki mora biti do potankosti preizkušena in dovršena, imeti mora dramaturški lok, dobro scenografijo, ravno dovolj prvin zabavljaštva, sproščenega voditelja, ustrezen bazen tekmovalcev in seveda dobra vprašanja. Pri tem se vrne v osemdeseta leta in h Kvizkoteki: »To je bil kviz na visoki ravni, toda to je bil tudi čas pred bitko za gledalce, pred vznikom komercialnih televizij.«