Slabega vremena ni, so samo slaba oblačila

Švedsko in njen način življenja je vzljubila že v otroštvu, ko je v njeni prestolnici preživljala počitnice pri svoji teti. Zato odločitev, da zadnji letnik dodiplomskega študija mednarodnih odnosov naredi v Stockholmu, ni bila naključna, pojasni nasmejana Alma Avdić, nekoč doma iz Kranja. Danes živi v predmestju drugega največjega švedskega mesta Göteborg – v Mölndalu –, kamor jo je pripeljal magistrski študij.

Tam je spoznala tudi svojega partnerja, s katerim v predmestju Mölndal živita s sinkom. Alma Avdić je trenutno na starševskem dopustu, ki je zaradi covida-19 trajal že od sredine njene nosečnosti. Kot pojasni, je sistem porodniške malce drugačen kot v Sloveniji, preprosto povedano pa so lahko doma do otrokovega leta in pol. Zgovorna sogovornica dela v zelo znanem švedskem podjetju, ki se ukvarja s prodajo pohištva.

Dialog z delodajalci poteka ves čas

Tam pa ne dela le v njihovi restavraciji, v kateri so menda švedske mesne kroglice precej boljše kot v mnogih drugih restavracijah, ampak je tudi sindikalna zastopnica za pravice delavcev v podjetju. Pravi, da v podjetju stroge hierarhije ni, da dialog med delodajalci in delavci poteka ves čas in da doma v njihovem stanovanju nima ničesar, kar ne bi prihajalo iz podjetja, v katerem dela.

Med študijem je prakso opravljala na veleposlaništvu v Københavnu, ki je tudi edino slovensko veleposlaništvo za severno Evropo. To je bila tudi njena prva služba, povezana s študijem mednarodnih odnosov. In četudi je bilo delo zelo zanimivo, prizna, da je ugotovila, da večinsko pisarniško delo od 8. do 17. ure ni zanjo. »Potrebovala sem več stika z ljudmi, in ker sem bila vedno navdušena nad tem znanim švedskim pohištvom, sem se med študijem prijavila za delovno mesto. In še vedno nisem dala odpovedi. [nasmešek] Načeloma se držim reka, da delam tisto, kar me veseli. In to delo mi je v veselje, odnosi so sproščeni, obenem pa sem s tem sindikalnim delom razgibala svoje delovne obveznosti, prav tako pa je to delo morda malce bolj povezano tudi z mojim študijem.«

Vsi v podjetju so si enaki, hierarhija ni tako očitna

Podjetje, v katerem dela, se ji zdi dober primer švedskega primera sproščenosti. Kar ji je nasploh všeč v tej deželi. »Vse je dostopno; nadrejeni so odprti, imamo odprte pisarne, ni tega, da bi te bilo strah potrkati 'šefom' na vrata. Ko pride kdo k nam, v prodajalne ali pisarne, se ne ve, kdo je tukaj 'glavni'. Vsi smo enako oblečeni, pozdravljamo se s 'hej', tudi če nekoga vidiš prvič, ga ne vikaš,« pojasni sogovornica, ki zato misli, da so delovne razmere na Švedskem boljše kot denimo v Sloveniji.

Predvsem pa kot pozitivno dojema to, da med delavci in delodajalci ves čas poteka dialog.

»V našem, pa tudi drugih podjetjih imajo sindikalni predstavniki v podjetju veliko moč in
s(m)o spoštovani. Vsak drugi teden se zberemo na uro in pol dolgem sestanku – predstavniki podjetja in mi, predstavniki delavcev. Delodajalci povedo, kaj je novega z njihove strani, mi pa imamo prostor, da povemo, s čim smo zadovoljni, kaj je bilo izpeljano dobro in kaj ne. Že to, da se da bolj sproti reševati stvari, je velika prednost. Kadar pride s strani delavcev do kakšnih zahtev, želja, gre to naprej. Mogoče se reši takoj, morda je treba sklicati še sestanek ali dva.«

Nimajo minimalne plače, dogovor je kolektivna pogodba

Alma Avdić pojasni, da je na Švedskem posebnost ta, da z zakonom nimajo določenih minimalnih plač. Če se morda to na prvo žogo sliši slabo, na Švedskem to vidijo kot prednost, saj menijo, da država ni ta, ki bi morala imeti moč nad delavskimi pravicami. Tudi zato se Švedska ne strinja z enim od novejših predlogov, da bi se plače uskladile na ravni EU.

O delavskih pravicah in plačah se dogovarjajo delavci in delodajalci. Ti se na tri leta pogajajo in dogovarjajo za kolektivne pogodbe in plače. »To poteka neodvisno od tega, kakšna je vladna garnitura, kdo sedi v vladi, to na delavske pravice ne vpliva. Mi sindikalisti se v imenu delavcev pogajamo za plače. Vprašamo jih, kaj si želijo, in naredi se sporazum. Zdi se mi, da je to dobro, saj bi sicer na zakon lahko vplivalo to, kdo sedi v vladi, pa bi potem neki tretji ljudje odločali o tvoji plači.«

Petkova sproščenost

Od plač sva se vrnili k Alminemu načinu življenja. Sogovornica, ki zase pravi, da je »fenica Švedske«, je povedala, da se sproščenost po njenem prepozna tudi v tem, da Švedi pravijo, da ni slabega vremena, ampak je le slaba/neprimerna obleka. Pojasni, da v življenju Švedov petek pomeni dan za sprostitev, obstaja celo posebna beseda za to tako imenovano petkovo sproščenost. Zbere se vsa družina, po navadi se pripravi mehiška hrana. »Priljubljeno je tudi prižigati sveče, mislim, da je Švedska država, ki potroši največ sveč na svetu. Petek je velik dan, tako da morda čez teden ni tako; če bi prišli sredi tedna na ulico v Göteborgu, ta verjetno ne bi bila polna, medtem ko je v Sloveniji mogoče videti polne gostilne ob Ljubljanici tudi na torkovo popoldne.«

Sogovornica prizna, da se je sprva težko navadila, da okrog nje ni samih gora, kot je to na Gorenjskem, ampak ravnica in obala ter morje. Iz Slovenije pa pogreša tudi našo hrano; potico, štruklje … Prekmurska gibanica ji gre že dobro od rok, medtem ko se potice še ni lotila. Na Švedskem so poleg mesnih kroglic priljubljene jedi še losos, pa sendvič z rakci, cimetove rolice, ki so večkrat tudi prigrizek ob fiki – to je švedski izraz, ki označuje »čas za kavo«, druženje s prijatelji, sprostitev.

Preprosta slovnica in težka izgovorjava

Alma pojasni, da vsak dan govori štiri jezike, slovensko, angleško, švedsko in srbohrvaško, njen partner namreč prihaja iz Srbije. In koliko časa je potrebovala, da je usvojila švedščino? »Nekje dve leti in pol, učila sem se na univerzi, najtežja pa je izgovorjava, ne vem, ali bom kdaj znala izgovarjati popolnoma pravilno. Slovnica pa je zelo lahka, upam si trditi, da precej lažja kot angleška. Četudi sem se dosti naučila na tečajih, mi je najbolj pomagalo, ko sem delala v zabaviščnem parku, kjer so bili vsi sodelavci Švedi.« Sicer pa sogovornica pove, da na Švedskem v resnici skoraj ni nujno, da se naučiš njihovega jezika, saj vsi – od najmlajših pa do babic – znajo zelo dobro angleško. Je država, kjer med neangleško govorečimi največ ljudi govori angleško. Vsekakor pa se sogovornica strinja, da je zaradi lažje integracije in zaposljivosti bolje, da se naučiš jezika države, v kateri živiš.

Kako pa se pogovarja s sinkom, jo vprašam ob njeni pripombi, da ima včasih težave v slovenščini najti ustrezno besedo zaradi nenehnega preklapljanja med jeziki? »Z njim govorim slovensko. Tukaj imam ogromno slovenskih knjig, sicer pa ima sin kar tri državljanstva; slovensko, švedsko in srbsko. Tako se je rodil v precej mednarodnem okolju.«