V tujini postane človek bolj domoljuben

Z glasbo se je začela ukvarjati, ker je želela posnemati starejšega brata, ki je igral klavir. Da je izbrala ravno violino, je bila bolj naključna kot namerna odločitev. A ko se je zbližala s tem instrumentom, se je Tina Čeh, sicer doma iz Ljutomera, nekje pri devetih letih odločila, da bo violinistka. Z violino se je počutila odlično in kot otroku ji to ni predstavljalo samo instrumenta, ampak tudi kakovostno preživeti čas. Umetnost je bila že od nekdaj del njihove družine, ne nazadnje je bil njen praded slikar Anton Čeh.

Glasbena pot jo je vodila v Celovec na univerzo Gustava Mahlerja, pozneje v Bruselj, kjer živi in ustvarja že deset let. Pravi, da sta njen dom tako Slovenija kot Belgija. Je ravnateljica umetniškega centra Kulturni Kreativni Kotiček (Cultural Creative Corner), v katerem poleg glasbe živi tudi druga umetnost. Leta 2020 je v sklopu Kulturnega Kreativnega Kotička odprla še Bralni Kotiček s knjigami slovenskih avtorjev. Poleg tega še vedno poučuje na šoli British School of Brussels.

Kraj, kjer so dobrodošli vsi

Od nekdaj si je želela povezovati različne umetnosti, a začelo se je s poučevanjem glasbe, saj je – potem ko je učence, ki jih ni mogla več uvrstiti v svoj urnik, priporočila prijateljem – ugotovila, da je bolje, če se ekipa zbere in združi. Nato je glasbena šola prerasla v Kulturni Kreativni Kotiček. »Zdaj, ob zaključku leta imamo okrog 150 učencev na glasbenem oddelku, deset imamo takih, ki redno obiskujejo tudi slikarske delavnice. Moja ekipa šteje osem učiteljev glasbe, dva učitelja slikanja, imamo še štiri prostovoljke za slovensko knjižnico in asistentko v administraciji.«

FOTO: Cultural Creative Corner

»Kulturni Kreativni Kotiček je meni ljubi projekt, ker predstavlja mehurček umetnosti, različnih kultur, kjer je vsak dobrodošel ne glede na spol, spolno usmerjenost, politično prepričanje, versko pripadnost. Pomembno je, da so vsi spoštljivi, imajo radi kulturo, se radi učijo in radi predajajo znanje. To ni samo šola ali služba, ni samo vadenje in učenje, ampak je pomemben tudi občutek, da se tukaj res vsak počuti sprejetega.« In največje priznanje ji je, ko obiskovalci povedo, da se tukaj počutijo dobro in začutijo to prijetno energijo.

Največ v Kulturni Kreativni Kotiček prihajajo sosedje oziroma tisti, živeči v okolici, nekateri se pripeljejo z drugega konca mesta. Zbirajo se Belgijci, Slovenci in drugi. Največ je otrok, ampak sem zahajajo tudi odrasli. Dobrodošel je vsak, poudarja sogovornica.

FOTO: Cultural Creative Corner

V sklopu oziroma kot podaljšek kreativnega kotička pa je decembra leta 2020, tudi zato, ker je zaradi pandemije našla več časa, ustanovila Bralni Kotiček. Gre za prvo knjižnico slovenskih avtorjev in prevodov v slovenščino v Belgiji, ki je dostopna vsem. V knjižnici enkrat na mesec poteka branje pravljic za slovensko govoreče otroke, živeče v Belgiji. To je kraj, ki je namenjen promociji slovenske kulture in avtorjev. »V teh letih se mi je nabralo veliko knjig, in ker sem se večkrat selila, sem sklenila, da jih dam v bralni kotiček in jih ponudim vsem – nato so jih začeli podarjati tudi avtorji, založbe, drugi posamezniki.«

Kaj pa lahko obiskovalci počnejo v bralnem kotičku? »Lahko si knjige izposodijo, jih samo prelistajo, preberejo odlomek, pridejo na kavo. Imamo več kot 1500 knjig, naslednjo sezono bomo začeli predvajati slovenske mladinske filme.« Največkrat sem pripeljejo otroke, večinoma iz mešanih družin, ker tako želijo ohranjati stik s slovenščino. Obenem pa lahko tudi spoznajo slovensko govoreče prijatelje. Tina Čeh prizna, da bi si v bralnem kotičku želela videti več odraslih.

FOTO: osebni arhiv

Kvalitete, ki jih ima domovina

Zdi se, da je sogovornica v Bruslju nekakšna »slovenska ambasadorka«, ampak pravi, da to ni bilo načrtovano oziroma se v ta vidik ni pretirano poglabljala. Po njenem v tujini postane človek bolj domoljuben, kot bi bil sicer, saj začne opažati kvalitete, ki jih ima domovina, ki jih morda pred tem ni opazil ali pa so mu bile samoumevne. »Mislim, da ti odnosi iz otroštva, iz družine ne morejo ničesar preseči. S prijatelji iz otroštva imaš drugačno, globljo vez, povezan si na svojevrsten način.«

Pravi, da se ji zdi večji problem domoljubje v Sloveniji. »Mi se že tukaj – pa tudi po vseh državah, kjer so društva Slovencev – trudimo, prirejamo dogodke, praznujemo vsak (državni) praznik. Saj je v Sloveniji podobno, ampak mislim, da je ta pogled na slovensko kulturo, izražanje o njej prevečkrat zaničevalno. Da rečemo, da nismo dovolj dobri, ampak to ni res, smo na visoki ravni.«

Ob tem pravi, da bi, če bi ostala v Sloveniji, verjetno tehnično pridobila enako dobro izobrazbo. Ne nazadnje imamo pri nas zelo dobro razvit že sistem osnovnih glasbenih šol ter odlične profesorje in glasbenike. Res pa je, da je samo ena akademija in ni konkurence. »Biti glasbenik ni samo vaditi in imeti tehnično znanje. V tujini sem se morala precej boriti. Nič mi ni bilo prineseno na srebrnem pladnju. Na takšen način razviješ drugačno osebnost, z izzivi se drugače spopadaš. Prav tako gledaš na življenje na nov način. Ko si glasbenik, pripoveduješ zgodbe. Iz svojega in življenja drugih.«

V neprofitni organizaciji Kulturni Kreativni Kotiček združujejo različne umetniške zvrsti. FOTO: Cultural Creative Corner

Pomembno je, kakšen odnos imata učitelj in učenec

Tina Čeh, ki živi na obrobju Bruslja – obdana s parkom in gozdom –, pravi, da je pri otrocih, ki se odločajo za glasbeno šolo, zelo pomemben profesor. Po njenem ni tako pomembno, kateri instrument si izberejo, ampak je pomembnejši profesor in ali se bo otrok z njim ujel. Njegova vloga je zelo ključna že na prvi stopnji. »Veliko učiteljev se sploh ne zaveda, kakšen vpliv imajo na otroke, sploh v starosti med štirimi in osmimi leti ali pa tja do 12. leta. In kadar me starši kot ravnateljico glasbene šole vprašajo, kateri instrument bi bil primeren za otroka, jim odgovorim: pomembneje je, da se z učiteljem ujame. Če začne otrok s šestimi leti igrati instrument, ga lahko še vedno zamenja.«

Ob tem pove, da je imela pred kratkim čudovito izkušnjo, ko je k njej prišel njen nekdanji učenec, s katerim se nista videla kakšnih sedem let. »Čeprav se spominjam, da sem bila zelo stroga in zahtevna pedagoginja, me je ta fant, danes najstnik, objel. Po tem sem vedela, da ima na tiste čase lepe spomine. Bolj kot to, da se otrok pozneje odloči za profesionalno glasbeno kariero, mi je pomembno, da ima na glasbeno šolo oziroma izobraževanje lepe spomine. Da dobi drugačen pristop do glasbe in kulture ter nanjo tudi pozneje v življenju gleda z drugačnimi očmi.«

FOTO: osebni arhiv

Slovenka in Evropejka

Sogovornica pravi, da v Bruslju živi lepo in umirjeno življenje, ki trenutno ni prepleteno s prevelikimi izzivi, da se ne ukvarja več z vprašanjem, ali se bo vrnila v Slovenijo ali ne. »Vsako leto je malce drugače; so bila leta, ko nisem šla v domovino, ker sem si želela ustvariti bazo v Bruslju. Letos pa sem denimo veliko hodila v Slovenijo, ker sem občutila – tudi po letih zaprtja –, da to potrebujem. Kako bo v prihodnje, ne vem, odvisno, kako bom čutila in kaj se mi bo dogajalo v življenju.« Pravi, da se počuti tako Slovenko kot Evropejko. Ima močne slovenske korenine, nanje je ponosna, spoštuje našo kulturo in to, od kod prihaja. Obenem pa sta pomembna integracija, spoštovanje novega doma in okolja.

In med uspešno integracijo se po njenem uvršča tudi znanje jezika. »Za uspešno vključitev v okolje je to bistveno. S tem izkažeš spoštovanje do države, kjer bivaš. Da se vsaj poskušaš naučiti njihov jezik. To je bila pri meni francoščina. Na seznamu je tudi še flamščina, sicer pa še vedno veliko govorim v angleščini. Zdi se mi nespoštljivo, da nekdo že 15, 20 let živi v neki državi in ne govori jezika oziroma ga niti ne razume.«