Dedka Mraza je po drugi svetovni vojni v okviru praznovanj novoletne jelke uvedla socialistična oblast po zgledih iz Sovjetske zveze, da bi otroke navdušila nad novim sistemom in Titom in hkrati utišala verska obdarovanja, v Sloveniji Miklavža in nepersonaliziranega Jezuščka oziroma Božička. A dedek Mraz, ki je v začetku 50. let dobil bolj slovenski izraz po podobi Maksima Gasparija, je med otroki vztrajal tudi po koncu sistema in vztraja še danes – že več kot sedemdeset let.



Prvo praznovanje novoletne jelke v Jugoslaviji je bilo leta 1947 v Ljubljani, a brez prihoda dedka Mraza. Že leto zatem se je v okviru množičnih praznovanj prvič pojavil v Ljubljani in nekaterih drugih večjih mestih, v manjših krajih pa predvsem kot osrednja pravljična oseba v igri ruske avtorice Marte Šurinove Dedek Mraz.

Toda zaradi poslabšanja odnosov s Sovjetsko zvezo tistega leta je Jugoslavija začela iskati bolj samosvoje načine praznovanja, pravi dr. Nena Židov, kustosinja za družbeno kulturo iz Slovenskega etnografskega muzeja. Na konferenci o novoletni jelki Komiteja za znanost in kulturo FLRJ v Beogradu leta 1949 so celo priporočali, da bi dedka Mraza nadomestile osebe iz resničnega življenja, zaradi česar se je začel pojavljati celo – kot rudar v rudarskih krajih, kot zadružnik z vozom daril v vaseh, v Litostroju so pionirje sprejeli livarji in drugi železarji udarniki in inovatorji, ki so otrokom pripovedovali o nastajanju ogromnih turbin za nove hidrocentrale ...


 

Enotnejša podoba od začetka 50. let

Zaradi njegove neenotne podobe so leta 1952 vzniknile pobude, da bi poiskali primeren lik, in Društvo prijateljev mladine, ki je začelo prevzemati organizacijo novoletne jelke, se je obrnilo na Slovenski etnografski muzej. Ljubljanska zveza prijateljev mladine je izdala tri voščilnice z upodobitvami dedka Mraza slikarja Maksima Gasparija, kar je vplivalo na poenoteno podobo v celotni Sloveniji.



»Gaspari, ki je bil med letoma 1928 in 1948 v Slovenskem etnografskem muzeju zaposlen kot restavrator, je zelo dobro poznal predmete, motive, skratka slovensko kulturno dediščino, tako da je dedku Mrazu izbral značilno kmečko zimsko oblačilo iz 19. stoletja, vezen plašč iz ovčjega kožuha, polhovko in pipo z Gorjuš. Konec leta 1952 so tako v Ljubljani izdelali deset enakih oblačil za dedka Mraza, v katerih je nastopal v stoenajstih krajih. V Mariboru, denimo, kjer teh enotnih oblek še niso imeli, so dedke Mraze oblekli v bel kožuh in belo kučmo, s čimer je bolj spominjal na ruske vzore,« je pojasnila sogovornica.

Eden najbolj avtentičnih in izoblikovanih po Gasparijevi podobi je še danes dedek Mraz, ki s svojim spremstvom v organizaciji Mini teatra že od konca 90. let v zadnjih dneh starega leta pozdravlja otroke po ljubljanskih mestnih ulicah in trgih, v njegovem kožuhu in škornjih pa vztraja soustanovitelj tega gledališča, dramski igralec Robert Waltl, ki slovi kot najbolj prepoznaven slovenski dedek Mraz. Prvič je v tej vlogi nastopil v srednješolskih letih, v liku vztraja že več kot tri desetletja in ga šteje za svojo najbolj prepoznavno igralsko vlogo, četudi pri njej ni repeticije, ampak gre za vživljanje.



Ko je bil mlajši, je bil zelo obremenjen, da bo videti premlad, a je ugotovil, da tega otroci sploh ne opazijo, da pa je pomembno, da maska ni pretirana. »Vedno znova me prevzeme ta njegova energija, zaradi katere bi ga lahko odigral tudi napol mrtev. Drži se ga tisto pričakovanje, želja, ta magija in ritual pisanja pisemc, to, da v vrtcih okrasijo igralnice, da dedku Mrazu rišejo risbice, gotovo jih imam že kakšnih tisoč. In že ko si oblečem kožuh in škornje, hodim drugače. Ko si nadenem še masko, zares postanem kot kakšen stari dedek, tudi malce siten, češ, dajte mi mir, to moram malce razmisliti. Ta značaj dedka Mraza kar prevlada nad mano,« je povedal v smehu.
 

Letos vse drugače

Kostum si je dal izdelati posebej, oblikoval mu ga je Metod Črešnar po Gasparijevih skicah, tudi škornji in značilna polhovka so po meri, prav tako sivi lasje, brada in brki, in to iz pravih las, da so čim bolj pristni, kar otroci še vedno preverjajo tudi z rokami. »A vselej skrbim tudi za vse druge detajle: si zataknem smrekovo vejico v polhovko in trakec v barvah slovenske zastave, prav tako na palico, kjer je še zvonček,« je izpostavil. Tudi v ljubljanskem sprevodu v organizaciji Mini teatra je pridih etnomotivov, gorjanskih likov, škoromatov, trudijo se, da bi bila zgodba čim bolj slovenska, zato nastopajo Zvezdica Zaspanka, liki iz Kekca in pravljic Svetlane Makarovič …



Letos je res vse drugače, pritrjuje Waltl, otroci lutkovne predstave z nagovorom dedka Mraza spremljajo po spletu, ni objemov, otroci ne morejo sesti v naročje dedka Mraza, prav tako mu tudi ne morejo zaupati skrivnosti, teh pa je vedno polno in med njimi tudi manj prijetne, pravi. Sicer pa se po njegovih besedah otroci v tridesetih letih niso nič kaj spremenili, tudi otroške želje ne, izjema je le letošnja zdravstvena kriza, ki jo zelo čutijo tudi najmlajši. »Želijo si zdravja za vse bližnje pa da bi virus izginil, a sam sem lik že prej gradil na ozaveščenosti, zdravem življenju; da je treba jesti veliko sadja in zelenjave pa da si je treba redno umivati zobe, letos sem dodal še, da si moramo redno umivati roke in varovati starejše,« je povedal. Če ne bo mogel otrok pozdraviti v živo ob varnostni razdalji, jih bo nagovoril 30. decembra na spletni strani Turizma Ljubljana.


 

Vpis v register

Tudi na Zvezi prijateljev mladine Slovenije, v okviru katere vsako leto dedek Mraz še vedno zelo množično obdaruje otroke po Sloveniji, so ponosni, da se je več kot sedemdesetletna tradicija ohranila do danes. Najbolj negotova je bila njena usoda leta 1990, a je večina njihovih članic tudi v tistem obdobju vztrajala z novoletnimi prireditvami s prihodom dedka Mraza. Zaradi vse večjih pritiskov in negotovosti je tako ZPMS marca 1991 za organizatorje pripravila usmeritve in predlagala, naj omogočijo vsem otrokom, ne glede na versko ali nacionalno pripadnost, veselo doživljanje novoletnih dni.



Ob približevanju predlanski okrogli obletnici obdarovanja dedka Mraza, ki so jo počastili z razstavo Siva kučma, bela brada v Mariboru, se je pojavila tudi zamisel o vpisu v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine. ZPMS kot nosilka izročila je tako na prošnjo SEM pripravila kratek opis dejavnosti obiskov dedka Mraza, da je bilo izročilo letos aprila uvrščeno na seznam nesnovne kulturne dediščine, pa so zelo ponosni.

Kaj to pomeni? »Pomeni priznanje stroke, sicer pa nima posledic. V nekaterih državah nosilcem nesnovne dediščine za to namenjajo tudi finančna sredstva, vendar pri nas ni tako. Vpis tudi ne pomeni, da se obdarovanje dedka Mraza ne sme spreminjati. Vsa nesnovna dediščina se spreminja, prilagaja novim razmeram in novim generacijam,« je pojasnila Nena Židov. Spomnila je še na to, da je prvotno množično praznovanje novoletne jelke in obdarovanje dedka Mraza prešlo pod jelko kot drevesce z darili dedka Mraza, nosilci izročila pa so med drugim tudi vse družine, vrtci, šole, podjetja in mestne občine, kamor prihaja ta dobri mož.