»Ampak, mama, mene pa niso vrgli noter«

Kdor verjame v najstarejšega in prvega dobrega decembrskega moža, ga bodo nocoj gotovo pričakali Miklavževi darovi. Sladki priboljški, oreščki, suho sadje, morebiti nogavice, kapa, pižama ali pa šiba. Navada, da Miklavž sam ali v spremstvu obišče otroke na večer pred svojim godom 6. decembra, se je po nekaterih zapisih oblikovala že v 10. stoletju v Nemčiji.

Miklavževanje na Slovenskem se je pojavilo v prvi polovici 19. stoletja, kot kostumirana figura pa se je razširil iz mest na podeželje. Konec 19. stoletja najdemo v avstro-ogrski enciklopediji že upodobitev miklavževanja v kmečki izbi Jurija Šubica, je povedal etnolog dr. Janez Bogataj. »Miklavževa obdarovanja so bila seveda že pred tem, le da je tisto pest suhih jabolk, hruške ali kaj podobnega prinesla neka nevidna darežljiva figura. Sicer pa so najstarejša figura parkeljni, ki naj bi predstavljali duhove rajnih, kar je nato Cerkev reinterpretirala in jih preslikala v negativno nasprotje Miklavževi dobroti. Miklavž je najstarejši dobri mož, je pa darove ob božiču nosil tudi Jezušček,« je na kratko povzel običaje Bogataj.
 

Na sankah izvedel resnico

Sam se spominja miklavževanja okrog leta 1950 v ljubljanski tobačni tovarni, kar je dokaz, da socialistična oblast vsega kar ni takoj prepovedala. »Starši so tja dostavili darilo, ki mi ga je potem izročil Miklavž. Na odru, kjer je bila predstava, so iz krep papirja ustvarili nekakšen ogenj, vanj so metali dekleta, ki so nato tudi zacvilile v pododrju, si lahko mislimo, zaradi česa. Na Miklavža imam zelo lepe spomine. Da se za njegovim imenom skrivajo starši in sorodniki, pa mi je povedal stric, pisatelj Fran Saleški Finžgar. Bil sem v prvem razredu in sem za Miklavževo darilo dobil sani. Rekel mi je, naj se usedem nanje, on pa se je za svojo mizo in potem mi je povedal, kako je z Miklavžem.«

Spomine na nekdanja praznovanja od svetega Miklavža do svetih treh kraljev so v tristoletni Kurnikovi hiši v Tržiču predvčerajšnjim delili tudi starejši Tržičani, ki so odstrli pogled, kakšna so bila praznovanja ob koncu leta v njihovih krajih predvsem v prvi polovici 20. stoletja. Zvonka Pretnar se spominja, kako so bili otroci kmalu po vojni, okoli leta 1950, v tem času v velikem pričakovanju Miklavža, ki je s parkeljni hodil od hiše do hiše.

»Čakali smo, kakšni bodo videti, kaj bodo prinesli. Pri sosedih so imeli Miklavževo opravo, ki je bila zelo lepa. Oblekel si jo je naš znanec, pozneje ga je zamenjal eden mlajši. Prinesel nam je jabolka, rožiče, pomaranč ni bilo, smo pa dobili tudi kakšne nogavice, bombone, bolj posebne piškote ali smetano, vse to so bili imenitni priboljški. Miklavževanja tedaj ni bilo niti pri verouku v cerkvi ne kje drugje, zanj so se domenili starši,« nam je zaupala. Po njenih besedah so se zelo bali parkeljnov, ki so otroke strašili predvsem z rožljanjem verig za vozove. »V parkeljne so se oblekli moški, in to v tisto, kar je bilo pri hiši: v ženska krila, stare suknjiče, pa še kaj so si dali na glavo. Vendar smo se jih bali, nismo upali blizu. Vse skupaj je zamrlo tam okrog leta 1953, 1954, najbrž zato, ker smo že zrasli, majhnih otrok v soseščini pa ni bilo.«


 

Vzdušje veliko bolj božično

Ne samo v spominu, tudi zares še danes hrani najdragocenejše Miklavževo darilo, ki ga je kdaj dobila. Bila je stara kakšnih pet let. »Z bratom sta naju zjutraj na mizi pričakali posteljici. Izdelal ju je oče, bil je mizar, svak tapetnik je izdelal vzmetnici, mama je zašila posteljnino. Brat je dobil medvedka, jaz pa punčko. Za božič nismo dobivali daril. Imeli smo večerjo in naslednji dan kosilo, kot se za praznike spodobi, to je bilo pravzaprav vse. A je bilo vzdušje veliko bolj božično, kot je danes, ko je vse skupaj ena sama trgovina. K polnočnici smo šli, če smo bedeli, posebej nas za to niso zbujali. Je bilo pa zelo lepo. Na poti iz cerkve smo zavili k enemu od vaščanov, k Tekcu, gledat jaslice (na ogled so še danes). Tam smo dobili čaj, možakar pa je vrtel vreteno in premikal pastirčke. To je bilo res nekaj enkratnega,« je opisala velike dragocenosti za otroške oči.

Pravi, da adventnih venčkov niso spletali ne pri njih doma ne pri stari mami. Jih je pa kot šolarka Mira Primožič. »Adventni čas smo začeli praznovati med drugo vojno, prej ne. Nemške učiteljice so temu času namenile posebno pozornost. Otroke so nas učile, da smo za ta čas naredili adventne venčke. Izdelali smo jih v šoli in jih obesili okoli lestencev. Od doma smo prinesli kakšno dobroto, ugasnili smo luči, prižgali svečke in pojedli, kar smo prinesli, lepo je bilo,« je zaupala kustosu Tržiškega muzeja, etnologu dr. Bojanu Knificu.
 

Za cel pehar spominov

Knific je zbral za cel pehar spominov, kako so v Tržiču praznovali ob koncu leta, tudi navade ob miklavževanju, ki potrjujejo poklanjanje tradicionalnih Miklavževih darov ter odkrivajo še druge zanimivosti. Po besedah Marije Petek so otroci dobili v pehar ali krožnik tri rdeča jabolka, fige, orehe, suhe češplje, karamelne bombone in doma pečene piškote. V bogatejših hišah pa tudi kutinov žele, kvašenega parkeljna, mandarino.

»Dekleta smo dobila punčke iz cunj ali celulojdno punčko, ki so ji mame nakvačkale ali sešile čim lepšo obleko. Fantje so dobili ragljico, nožek. Dobili smo tudi kak pulover, nogavice, rokavice, copate. To je bilo za Miklavža ali pa potem pod drevescem za božič. Zraven parkeljna je bila šiba v opomin za pridnost. Če smo bili pridni, je oče že kak večer pred Miklavžem, ne da bi ga videli, vrgel škrnicelj bombonov v kuhinjo.« Mariji Petek se je vtisnilo v spomin, kako so nekoč otroci mamo ujeli pri skrivanju daril. »Punčke je dala na kredenco, da smo jih lahko videli. Ko sem ji rekla: 'O, mama, tamle gor je pa punčka,' mi je rekla: 'Oh, to se tebi samo zdi,' in jo hitro pospravila. Potem je zvečer, ko smo šli otroci spat, pletla ali pa šivala za tisto punčko, ki sem jo potem dobila za Miklavža.«

Franc Dornik nikoli ni pozabil igrače, s katero so ga razveselili v tretjem ali četrtem razredu, ko je še verjel, da Miklavž tudi zares nosi. Bilo je tik pred drugo svetovno vojno, ko so Pri Globočniku, v trgovini na osrednjem tržiškem trgu, v izložbi imeli tank. »Bil je za navit, imel je gumijasto verigo. Kamenček je imel notri, in ko se je peljal, so se kresale iskre, kot bi streljal. Pisal sem Miklavžu, da bi mi ga prinesel, in pismo položil zunaj na okno. In res mi ga je prinesel. Zjutraj sem zgodaj vstal in ga navijal cel dan, tako da sem imel že kar ožuljene prste. Kazal sem ga drugim otrokom, bila je lepa igrača. Zvečer je bilo pa konec z njim, saj je odletela vzmet.«


 

Kar trije Miklavži naenkrat

Čeprav se zdi, da so Miklavževe predstave in njegovi organizirani obiski iznajdba novejšega časa, pa so Miklavži, je etnologu Knificu zaupala Marija Petek, prihajali tudi na oder. V Tržiču so jih že pred drugo vojno imeli na kar treh. »Enkrat so se vsi trije Miklavži srečali na Glavnem trgu. Sem letela vprašat, zakaj so trije Miklavži. Bila sem v tretjem razredu, pa sem še vedno verjela,« je povedala. Knificu je najbolj zanimiva pripoved Mire Primožič o miklavževanju na Skali, tam, kjer je danes tržiški kulturni center.

»Šli smo na prireditev na Skalo. Kjer je bil prostor za suflerko, so pripravili bengaličen ogenj, naredili so pekel in vanj metali večja dekleta. Mami sem vedno rekla: 'Ampak, mama, mene pa niso vrgli noter,' čeprav mi je vedno govorila, da bom šla gotovo v pekel, ker sem hudobna. Pa nisem šla. Odgovorila mi je: 'Morda zato, ker moliva.' Naslednje leto je bilo spet tako. In spet me niso vrgli v ogenj. Pa je rekla: ’Sem jaz molila zate, da te niso'. In tako je šlo naprej. Niso me vrgli v pekel, jaz pa nisem vedela, zakaj ne, in sem vedno mamo spraševala, mama pa ni vedela več, kaj naj reče, da ne bi razkrila skrivnosti miklavževanja in Miklavža. Bila sem še majhna in možakarji, ki so dajali dekleta v ogenj, so raje prijeli kakšno večje dekle, pri kateri so imeli kaj za prijeti.«

Takšne so parkeljni, ki so hodili od hiše do hiše, naložili tudi v koš za drva, a je to tudi otrokom nagnalo strah v kosti. Po besedah Zofke Peternel je bila njena sestra Jula stara že 14 let, pa je še kar verjela v darežljivega svetnika. Toda »kadar je bil Miklavžev večer, je imela psa pri sebi, tako jo je bilo strah, čeprav mama ni spustila parkeljnov v hišo. Fantje so bili žleht in so na svoj način hoteli prit. Dokler smo verjeli, je bilo najlepše.«

Kot deklico je bilo strah tudi Marijo Primožič: »K nam je prišel Miklavž Stanko Oblak. Bil je revež, v Miklavža se je oblekel, da bi zaslužil kakšen dinar. Zato ga je naš ata povabil. Imel je enega angelčka pa enega parkeljna. Zelo sem se bala parkeljnov, in ko so prišli k nam domov, sem se skrila v stranišče. Takrat sem bila tako tepena, samo takrat me je ata nabil, nikoli me ni tepel. Slišala sem, ko je rekel: 'Plačal sem.' Jaz sem se pa bala parkeljnov in sem se skrila. Miklavža nisem videla.«

A videli ga najbrž niso niti tisti, ki jih je obdaroval danes.