»Ne bom, ne znam, ne morem – tega v našem besednjaku ni,« je odločna Hedvika Lopatič, učiteljica športa na brežiški osnovni šoli, »kajti z vsako oviro v življenju se je treba spopasti.« Poligoni v njeni telovadnici so poligoni za življenje otrok iz razredov s prilagojenim programom. Reče jim »moji specialci« in njihovi uspehi so zanjo, kot pravi, najpomembnejše merilo njenega dela.

Med pogovorom s Hedviko Lopatič, eno izmed petih superfinalistov v izboru Global Teacher Prize, zlahka pozabimo, da je učiteljica, saj se njene dejavnosti širijo daleč čez zidove šolskega poslopja. Besedne zveze učni načrt tako rekoč ne uporablja, se pa z vso resnostjo razgovori o besedi poklic, ki ni služba, temveč poklicanost, in tudi zase pravi, da je bila poklicana, da opravlja delo učiteljice. Dodatni klic, ki ga je poslušala, pa je bilo delo z otroki z lažjimi motnjami v razvoju.

Do tega je prišla po nekaj ovinkih, kot vedro pripoveduje v šolskem kabinetu, v katerem različni športni pripomočki ter plakati in drugi listi, nalepljeni na stene, pričajo o razvejenosti njenega dela. »Vedno sem čutila, da moram delati z ljudmi, šport pa je bil moja ljubezen že v osnovni šoli. Ko sem se odločala za srednjo šolo, so mi starši svetovali, naj izberem takšno, s katero bom najprej dobila poklic.« Vpisala se je na zdravstveno šolo, vmes se je veliko ukvarjala s športom, med drugim trenirala karate, kombinacija vsega jo je pri izbiri študija vlekla k fizioterapiji, a naposled je prvo prijavo prenesla na fakulteto za šport.

Šport ima dober vpliv na ljudi

Tam je hitro ugotovila, da je šport medij, s katerim lahko zelo dobro vpliva na ljudi, pa čeprav sprva ni bila povsem prepričana, da si res želi poučevati. Potem so na fakulteti uvedli posebno športno vzgojo in še kakšna zanimiva okoliščina se je vmes zgodila, denimo počitniško delo v Avstriji, ki ga je nameravala nadaljevati po diplomi, a se je vmes odprlo delovno mesto v domačih krajih, na OŠ Brežice, eni izmed šol, ki imajo tudi oddelke s prilagojenim programom (OŠ PP). Od tam je prišel tisti dodatni klic – v prenesenem in dobesednem pomenu, saj je ravnateljica v njej očitno prepoznala sposobnost dela z otroki s posebnimi potrebami.

Hedvika Lopatič je njihova učiteljica športa, pravzaprav športne vzgoje, kot vztraja pri poimenovanju, kajti navsezadnje to tudi je – športna vzgoja. Kako pomembna je ta za človekov razvoj, smo bolj kot kdaj prej spoznali v pocovidnem času, ko so strokovnjaki ugotovili, kako zelo so se poslabšale gibalne sposobnosti otrok, nemara pa se pomen športa še bolj kaže pri otrocih s posebnimi potrebami. O tem, kako pomembno je gibanje za razvoj otrok, niza primer za primerom: o deklici, ki je hodila cikcak, pa je z njo tako dolgo in vztrajno delala, da zdaj sama stopa po nizki gredi, o dečku, ki se ni znal sonožno odriniti pri skoku v daljino, potem pa je po urah treninga nekega dne sonožno skočil na skrinjo, ne le z nje … »Če mi z otrokom uspe v telovadnici, se bo to poznalo na učnem uspehu pri drugih predmetih. Če ni vztrajen pri športu, tudi pri računanju ne bo.«

In svojih specialcev, kakor jim ljubeče pravi, prav nič »ne špara« samo zato, ker imajo nekatere primanjkljaje, ampak jih poskuša pripeljati tako daleč, da tudi sami spoznajo, da so sposobni marsikaj narediti. Hkrati je vztrajnost lastnost, ki jo mora imeti njihov učitelj: »Če si ti vztrajen, potem lahko to dosežeš tudi pri otrocih. Pri njih ni hitrega rezultata.« Največ naredi z zgledom, kajti le tako to, kar jih želi naučiti, ponotranjijo. »Na urah z njimi delam, tečem, skačem, tudi skregam se z njimi, če igrajo proti meni ali z mano. Pri njih je čustvena plat zelo pomembna in to, da vedo, da so sprejeti.«

Hoja za zdravje

Med epidemijo so imeli njeni učenci v primerjavi z drugimi šolarji nekaj sreče, saj so prej začeli s poukom v razredih in telovadnici. V tem času je uvedla tudi dejavnost, ki je do zdaj prerasla v standard: hojo za zdravje. Začelo se je tako, da se je – ker stanuje v bližini šole – javila, da bo prevzela jutranje varstvo otrok, in ker posamezni učenci pridejo že kakšno uro ali celo več pred začetkom pouka, so v tem času začeli hoditi.

Kmalu se je dejavnost ustalila, po svoji navadi je šla učiteljica v akcijo ter sodelujočim otrokom priskrbela palice za hojo in za slabo vreme še dežnike in pelerine. Do pouka zdaj vsako jutro prehodijo 4,2 kilometra okoli Brežic, skupaj so nabrali že 2700 kilometrov – vsaj to je številka, izpisana na medalji z napisom Jutranja hoja, ki so jo prejeli njeni hodci. Prispevalo jih je enajst sodelujočih, stalni so štirje, sprejmejo pa tudi kakšnega gosta iz rednega programa, ki mora morda oddelati »družbenokoristno delo«, kakor med smehom pove sogovornica.

Na šoli, kjer imajo tako redni program kot program za otroke s posebnimi potrebami, se šolarji vsak dan učijo sprejemanja različnosti in lahko spoznajo, da so njihovi dosežki odvisni od dela. Za primer navede štiri fante, ki so bili v posebnem programu tako uspešni, da so po opravljenem skrajšanem programu v poklicnem izobraževanju in nato še triletni poklicni šoli z odliko opravili poklicno maturo. »Takrat je bilo sedem odličnih, od teh so bili štirje naši. Imeli so tako dobre delovne navade, da so se lahko kosali z drugimi,« pravi. Zato je po njenih besedah za učence z lažjimi motnjami v razvoju pogosto bolje, da se vključijo v prilagojeni program, kot da vztrajajo v rednem: »Staršem je težko sprejeti, da je njihov otrok manj uspešen, a če bi se zavedali, da mu pomagajo s tem, da izberejo program, ki je primeren zanj, in se ne ozirali na to, kaj bodo sosedje rekli, bi bilo vsem veliko lažje. Pri nas še toliko bolj, ker smo na isti šoli.«

Vsi na isti jadrnici

Svoje učence tudi že osem let (z letom premora zaradi covida-19) vodi na jadranje v okviru projekta Mirno morje, ki se je začel v Avstriji (Friedensflotte) že leta 1994 in je bil prvotno namenjen otrokom beguncem iz nekdanje Jugoslavije. Na prvo plovbo, ki je potekala pod motom Skupaj v istem čolnu, je takrat šlo 17 otrok na treh jadrnicah, zdaj jih sodeluje tisoč na stotih plovilih. Eno med njimi je zadnja leta napolnjeno z otroki s posebnimi potrebami iz brežiške osnovne šole. Pridružili so se na pobudo kolega Hedvike Lopatič, ki je skiper; da bi prihranili čim več prostora za otroke, je učiteljica opravila tečaj za voditelja čolna, zato lahko na jadrnici prevzame vlogo pomočnika skiperja. Pa mentorice, pedagoginje, kuharice, mame …, v smehu našteva.

Ker je projekt precejšen finančni zalogaj, vse leto zbira donatorska sredstva, pripravlja koncerte, bazarje in vse mogoče druge akcije, da lahko otrokom omogoči to nepozabno doživetje. Na jadrnico gre vsako leto dvanajst ljudi, osem je otrok, letos bodo to učenci osmega razreda, kakor z navdušenjem napoveduje vznemirljivi tretji teden v septembru. Prvi pogoj, da se ga lahko udeležijo, je seveda, da znajo dobro plavati, prizadeva si, da bi vsaj enkrat šel na to jadranje vsak otrok iz OŠ PP, sicer pa sprejmejo tudi vrstnike iz rednega programa, predvsem tiste, ki so socialno ali kako drugače ovirani in zaradi tega odrinjeni na rob. »A na jadrnici ni razlikovanja med OŠ PP ali rednim programom, tam smo vsi enaki, skupaj na istem čolnu.«

Projekt, ki je prav tako prestopil šolski prag, je tudi plesna skupina Celestina, ki pod sogovorničinim vodstvom oživlja stare družabne plese. Sestavlja jo osmerica deklet, ki so sodelovala v šolski plesni skupini navijačic, ki jo je prav tako vodila. Ko je dobila nalogo, da naj pripravi plesni vložek za predstavo Turjaška Rozamunda, se je najprej spomnila na ta dekleta, saj so zelo rada nastopala. In ker se nobene stvari ne loti polovičarsko, je to vodilo do resnega študija starodavnih plesov, povezala se je s strokovnjaki za to področje, naročila kostume po meri deklet … Tako so skupaj vztrajale od konca osnovne šole do fakultet in nanizale kar nekaj celovečernih nastopov. Zdaj so dekleta že doktorice znanosti, zdravnice, nadaljujejo študij v tujini, matere ali na poti, da postanejo matere, zato je skupina v mirovanju. Tistih deset let je bilo zelo kakovostnih, in tudi če ne bi več nadaljevale, bi lahko rekli, da so končale na vrhuncu, kakor se sogovornica izrazi v jeziku športa.

Sama na oder ne stopi rada, raje se pokaže s svojim delom, in vseh projektov, ki se jih loti, se loti zaradi otrok. Predvsem pa rada fizično dela z njimi, ne mara pisanja poročil, z učnimi načrti se ukvarja le toliko, kolikor se po dolžnosti mora. »Zame je dober učitelj tisti, ki zna slalomirati med tem, kar se zahteva od njega, in otroki, ki so tam, pred njim. Želim pa, da imajo na koncu od tega največ otroci.«