Učitelja zgodovine, geografije, državljanske vzgoje in etike ter izbirnega predmeta verstva in etika iz Polhovega Gradca poznajo tudi učenci iz drugih slovenskih krajev. Njegovi poučni filmi na youtubu imajo več tisoč ogledov in bodo zagotovo pomagali tudi naslednjim generacijam, ko se bodo učile zgodovino in bi rade v petih minutah prišle skozi hladno vojno. Učenci so ga prepričali, da se oglaša tudi na tiktoku. Kljub temu je srečen, da je pouk spet v šoli, kjer otroke spodbuja k razmišljanju, znova pa jih je peljal na tradicionalno potovanje v Rim in druge izlete.

»Kralj, zaradi tebe sem imel prejšnje leto zgodovino zaključeno pet. Kar tako naprej,« je zapisal eden od uporabnikov tiktoka, ki ni njegov učenec. Pohval je veliko, pa tudi hudomušnih zapisov, v smislu, da učitelja Simona Purgerja očitno obožuje več učiteljic zgodovine, saj pri urah zgodovine velikokrat gledajo njegove filme. Učitelj, ki je bil tudi eden od petih superfinalistov izbora Global Teacher Prize, pravi, da je bilo to zanj veliko priznanje in potrditev dobrega dela. Priznava, da si je širšo prepoznavnost pridobil najverjetneje prav s filmi na youtubu. »Letos so me še na smučišču ustavili. Bili so šolarji iz Dobove, torej s čisto drugega konca Slovenije. Smo se gledali, pa sem jih vprašal, ali se poznamo. In je bil odgovor – da, prek youtuba! Potem je do mene prišel njihov učitelj in me prosil, ali bi se lahko fotografiral z njegovim učencem, ki hoče z mano narediti selfie. Učenec me je še objel. Res je bilo neverjetno.«

»Res je bilo ogromno dela. Snemal sem v prvem in drugem valu, posnel sem velik del zgodovinske snovi, tudi nekaj iz geografije in etike. Pa motivacijske filme, tudi nekaj malo smešnih. Posnel sem se, denimo, kako snemam. Tudi to je bilo zelo gledano. Vsekakor sem se moral zelo organizirati, ker imam sam tri otroke, fante, dva sta osnovnošolca, eden na koncu vrtca, žena je pa tudi delala od doma. Ampak vedel sem, da bom svoje poslanstvo in cilje tako lažje uresničil.«

Koronski vozni red

Učiteljstvo razume kot življenjsko poslanstvo. Njegov način dela je tako usmerjen v vsakega posameznega otroka, še posebno ko gre za učence, ki jim je razrednik. Verjetno zelo pomaga, da živi v kraju, kjer poučuje, za kar se je zavestno odločil. »Jaz sem tak, kot sem, ali na ulici, ali v razredu, ali kjer koli. Zame so učenci enaki, kjer koli se srečamo. Nikoli ne igram neke druge vloge. Sem jim pa na ta način lahko tudi zelo blizu. Ker jih poznam in za skoraj vsakega vem, kje živi, čeprav je kar veliko zaselkov, grap in hribov. Zanimivo jim je, če učitelj izkaže zanimanje zanje.«

To je bilo zelo dobrodošlo med epidemijo, ko so bile šole zaprte. Takrat je s kolesom obiskal prav vse učence, ki jim je razrednik! »Dvakrat sem jih obiskal na domu, ko se nismo dolgo videli, razen po računalniku. Naredil sem načrt, naredili smo nekakšen vozni red, pričakali so me pred vrati in smo si pomahali. Zelo so bili veseli. Jaz pa tudi. Šlo je za nekajminutno srečanje, v katerem pa so videli – mar mi je zate, vesel sem, da te vidim v živo.« Da mu je mar, kažejo tudi posebne govorilne ure, ki jih ima z učenci svojega razreda. Z vsakim posebej, ena na ena. Pravi, da želi vedeti, kako razmišljajo, kako jim gre, kaj počno. Uvedel jih je, ker je želel okrepiti stik z njimi, v razredu vendarle učitelj ne more opaziti vsega. »Zdaj so devetošolci, pogovarjali smo se tudi o poklicni usmeritvi, kakšne cilje imajo. Čeprav svetovalni delavci dobro opravljajo svoje delo, želim kot razrednik tudi jaz biti na tekočem, kaj se z njimi dogaja. In učenci zelo radi pridejo.«

Simon Purger: »Otroci vedo, da sem zahteven učitelj, ampak nisem odmaknjen, jim želim dobro, pravi Simon Purger.« FOTO: osebni arhiv

Na izlet!

Njegova pot do učiteljstva je bila ovinkasta, a so zdaj učenci lahko hvaležni, da jo je zvozil. Tako je delal kot asistent Lojzeta Peterleta v Evropskem parlamentu, študiral pa je tudi teologijo. Študij je dokončal, a se zaradi velike želje po družini odločil drugače. Ker je del študija preživel tudi v Rimu, mesto zelo dobro pozna. Pri izbirnem predmetu verstva in etika tako učence vsaki dve leti pelje na štiridnevni izlet v Rim. Seveda so navdušeni, letos se jih je na izlet prijavilo 55, pred štirimi leti celo 59.

Nekaj časa je delal tudi kot turistični vodič in še zdaj opravi nekaj tur na leto, tako da so njihovi šolski izleti in ekskurzije zagotovo nekaj posebnega. Da navdušenje je, kažejo prijave za izlet, ki ga pripravlja v naslednjih tednih, Po poteh Karantanije. »Pa še jokajo, da bi šli zraven. Polno je. Take stvari se hitro napolnijo.« Gre za izlet, ki ga pripravlja v sklopu zgodovinskega krožka, ki ga vodi. Čeprav priznava, da ni treba, da so vsi zelo aktivni v krožku ali pri izbirnih predmetih, da gredo lahko na izlete. Nemogoče bi namreč bilo, da bi imel petdeset otrok pri enem izbirnem predmetu.

S predsednikom Borutom Pahorjem, ki je v predsedniški palači sprejel superfinaliste izbora Global Teacher Prize. FOTO: FB Simon Purger

Izlete organizira tudi po bližnji okolici. »Kolesarske izlete imamo pri zgodovinskem krožku, ko odkrivamo kakšno zanimivo kulturno dediščino, obiskujemo različne točke, lokalne muzeje. Septembra smo šli na Goli vrh, kjer je utrdba iz časov med obema vojnama, gre za Rupnikovo linijo. Do tja smo morali premagati kar nekaj višinskih metrov, ampak otroci imajo to radi.« Radi ga imajo tudi v ekipi, kadar nadomešča šport, in igrajo košarko ali nogomet. »Ti neformalni trenutki, ko me vidijo kot človeka, so mi zelo všeč. Mislim, da s tem ne izgubljam avtoritete, prav nasprotno, še dodatno jo dobim. Ker vedo, da sem zahteven učitelj, ampak nisem odmaknjen, jim želim dobro.«

Različnost bogati

Čeprav letos nima osmošolcev pri predmetu državljanska vzgoja in etika, kjer se učijo o volitvah, pravi, da so volitve praznik tudi za ta predmet. Dodaja, da bi morali biti ponosni in veseli, da imamo možnost izbire in različne možnosti. »Ko se pogovarjamo o družbi, politiki in vsem preostalem, je zame pomembno spoštovanje različnosti, sprejemanje raznovrstnosti, da bi se otroci naučili sobivati. Seveda je treba ustvariti svojo identiteto, biti ponosen na to, kar si, hkrati pa razumeti tudi drugače misleče, drugače čuteče na različnih področjih. To je velik izziv.«

Večkrat poudarja, da je treba poznati svoje korenine in domovino. Kaj če so tvoje korenine daleč stran, živiš pa v Sloveniji? »Vsak človek ima korenine in za njegovo identiteto je zelo pomembno in prav, da se tega zavedamo. Da negujemo vse dobro, kar te korenine prinašajo. Kulturo, jezik, ki nas bogati. Ne glede na to, ali smo Slovenci ali kaj drugega. Hkrati pa znamo sobivati in videti tudi v drugi kulturi, jeziku neko bogastvo, priložnost, da po eni strani ponovno doživimo svojo kulturo in jo ovrednotimo, smo ponosni, hkrati pa vidimo, da nam lahko nekdo iz druge kulture marsikaj da. Da je dialog, odprtost. Hitro se pojavijo predsodki, tudi o tem govorimo, v podeželskem okolju je hitro vse slovensko izvrstno, preostalo pa ne. Zato želim otrokom približati tudi druge kulture, da vidijo, da smo vsi ljudje in da ponos na svoje ne samo da nujno ne izključuje, ampak da ne sme izključevati!«

@simonpurger

♬ original sound - Simon Purger

Tudi pri pogovorih z otroki vztraja pri spoštovanju. Pravi, da nima težav, če razmišljajo povsem drugače kot on. »Dokler je razprava kulturna in spoštljiva do vseh, lahko razmišljamo zelo drugače. Bolj se mi zdi problematično to, da se jim je težko izraziti ali da težko povedo svoje mnenje. So nekateri razredi, iz katerih zelo težko kaj spraviš. To se mi zdi precej večji problem, kot če bi otrok rekel nekaj čisto po svoje.«

Simon Purger je učitelj s širino, čeprav še zdaleč ne po videzu. Morda je to tisto, kar pritegne. Zagotovo pa je njegov adut iskrenost. Ko povsem brez težav in sramu prizna prvi stik s tiktokom: »Na začetku sem bil kar šokiran. Tudi nad komentarji. Pa so me moji otroci tolažili: 'Ja, učitelj, tako je na našem tiktoku. Ne vzemite si k srcu.'« Nekoga, ki ga nimaš rad, verjetno ne tolažiš.

Učitelj sem! Učiteljica sem!