Delo učitelja v bolnišnični šoli, ki v tem šolskem letu praznuje 70-letnico delovanja, se precej razlikuje od dela v klasični osnovni ali srednji šoli. Učiteljica angleščine Tjaša Funa Štamfelj tako denimo uči na več lokacijah, lani je imela otroke od prvega razreda do maturantke. Uči po različnih učbenikih, z različnimi smernicami različnih matičnih šol otrok na zdravljenju, delo na daljavo poznajo že okoli petnajst let. Čeprav je vse to pomembno, pa pravi, da je v bolnišnični šoli ključno, da si človek. Ker tam učitelj ni »le« učitelj.

Bolnišnična šola deluje pod okriljem ljubljanske osnovne šole Ledina, Tjaša Funa Štamfelj je predmetna učiteljica, katere urnik je precej drugačen od urnika njenih kolegic v običajnih šolah. Vsak dan se vozi na lokacije po Ljubljani, kjer se zdravijo otroci: »Od inštituta za rehabilitacijo Soča, ki je za Bežigradom, do psihiatrične klinike, kliničnega centra in večine oddelkov pediatrične klinike. Delo poteka od 8.30 do 18. ure. Prilagajati se je treba vizitam, terapijam, obrokom otrok. Lahko imamo pouk v manjših skupinah ali individualno. Pogosto tudi ob bolniški postelji.« Število učencev in dijakov je zelo različno, včasih otrok niti ni zmožen pouka, tako da se morajo zelo prilagajati.

Lani je od oktobra do konca šolskega leta poučevala na daljavo. Predmetni učitelji namreč prehajajo med oddelki, česar si v času epidemije pač niso mogli privoščiti med že tako bolnimi otroki. Vendar za bolnišnično šolo delo na daljavo ni bilo nič novega. »To delamo že petnajst let. Moji starejši sodelavci so bili med prvimi v Sloveniji, ki so se lotili tega projekta. Imeli smo namreč otroke, ki so končali zdravljenje, ampak se niso smeli vrniti v šolo zaradi različnih razlogov; ker je bil njihov imunski sistem še preslab, ker so bili gibalno ovirani, pa še niso mogli do šole, šola ni mogla zagotoviti dodatne pomoči, in tako so že takrat začeli poučevati na daljavo prek skypa in voxa. Ko smo prešli na zoom, to ni bila to nobena novost, razen da smo obsedeli pred zasloni po šest, sedem ur na dan. Prej je bilo tako samo nekaj ur na teden.«

Posledice šole na daljavo

Včasih je delala tudi v šoli, v razredu. Opaža precejšnjo razliko, kako otroci sprejemajo učitelje v bolnišnici in kako v šoli. V bolnišnici večinoma z veseljem. »Učitelja vidijo kot nekoga, ki prihaja od zunaj. Pred covidom smo bili edini, ki nismo bili v uniformi. Nekdo, ki prinaša normalnost v bolnišnico in neko upanje, da bo zdravljenja konec, da bodo šli skozi to. Zdaj delam za šolo, kar pomeni, da se bom vrnil v razred. Večkrat nam to povedo.«

Šolo na daljavo so v bolnišnični šoli začeli že pred petnajstimi leti. FOTO: osebni arhiv

Pravi, da so včasih bolezen, motnje, stiske tako hude, da je šola lahko vir frustracij. Predvsem na pedopsihiatričnih oddelkih vidi več odklanjanja šole. Sploh zdaj, ko se vidijo tudi posledice šolanja na daljavo. »Tam so otroci, ki so med šolanjem na daljavo povsem izostali. Ki bi najbrž hodili v šolo, če bi potekala v živo. Zaradi stisk, ki so jih imeli že prej in so se samo še poglobile, dela na daljavo sploh niso zmogli. Dijakinje mi večkrat povedo, da se z zoomom zelo lahko skriješ. Če se učitelj še tako trudi, če imaš zoom v živo z dvajsetimi ljudmi, težko vidiš, kaj posameznik dela. Ko tisti, ki so izostali, izpadli in se niso udeleževali pouka, pridejo k nam, imajo najprej odpor do šole. Ampak pri nas je veliko sodelovanja, v ekipi bolnišnične šole je veliko specialnih pedagoginj, sodelujemo s psihologi, pediatri na oddelku in gremo korak za korakom. Skupaj se trudimo, da otroku šolo spet približamo. Počasi. Z manj urami na dan, da nima takoj urnika devetega razreda, če pol leta ni bil v šoli.«

Pregled po vsej vertikali

Nekateri otroci so v bolnišnici mesec, dva, nekateri celo leto. Cilj bolnišnične šole je, da otrok šolanje nadaljuje. Tudi zato čim bolj upošteva smernice matične šole. »Takoj ko otrok oziroma mladostnik pride na zdravljenje, zaprosimo za smernice in se jih poskušamo čim bolj držati. Seveda pa je najbolj pomembno otrokovo zdravstveno stanje. Vedno se prilagajamo, iz dneva v dan. V naši šoli mora biti učitelj fleksibilen in z občutkom. Ni najbolj pomembno, da otrok dobi oceno, ampak da na koncu zdrav odide in se po možnosti vrne v svoj matični razred.«

Priznava pa, da so na tankem ledu. Ne smejo zahtevati premalo in ne preveč. »Premalo tudi ni dobro. Navsezadnje smo šola in smo tam tudi zato, da pridobijo ocene in gredo počasi naprej po stopničkah.« Osnovnošolce ocenjujejo v bolnišnični šoli, pišejo torej teste in jih sprašujejo. Pri dijakih je drugače, saj je srednjih šol precej več in programi so zelo različni. Teste jim pošljejo srednje šole, učitelji v bolnišnični šoli pa jih nanje pripravljajo.

Število učencev v bolnišnični šoli ves čas niha. FOTO: osebni arhiv

Glede na to, da poučuje tako osnovnošolce kot srednješolce, ima pregled po celotni vertikali. To vidi kot veliko prednost. »Imamo pregled nad snovjo. Lani sem učila od prvega razreda do maturantke, ki sem jo imela celo leto in jo pripravljala na maturo. Res veš, kaj je pomembno tudi v naslednjem razredu, kaj je pomembno v srednji šoli, kje je poudarek. Vidimo toliko različnih učbenikov, smernic iz šol, da res vemo, kaj je bistveno, pomembno. Nekatere stvari pa enostavno izpustimo, ker vemo, da otrok ne bo nič prikrajšan, če tistega ne obdelamo. Trudimo se dati največ bistvenega.«

Najtežje je na pedopsihiatriji

Tjaša Funa Štamfelj si je od nekdaj želela, da bi delala na bolnišničnem oddelku. »Ves čas me je zanimal preplet angleščine, psihologije in medicine. To delo mi je blizu, ampak vidim, da je z leti čedalje težje. Da se stvari nabirajo. Zmanjka energije za tekanje sem in tja, nikoli ne veš, kakšen bo jutrišnji dan. To je svojevrsten stres. Je pa za zdaj to delo tisto, kar si želim.« Če želiš biti dober učitelj, pravi, ne izključiš šole, ko prideš domov. »Ves čas otroke nosiš s sabo. Razmišljaš, kaj je bilo dobro, kaj ni bilo, kaj bi lahko bilo boljše, kaj bi se dalo več narediti, kako si pristopil do nekoga, ali ti je uspelo ali ti ni.« In včasih tudi zajočeš.

Priznava, da je včasih zelo težko. Sploh na pedopsihiatriji, kjer vsak dan vidi depresije, zlorabe, samopoškodbeno vedenje. »Na začetku je bilo zahtevno. Potem pa moraš ugotoviti, zakaj si tam. To ne pomeni, da odrežeš vse in samo učiš, daleč od tega. Sploh zato, ker včasih otroci tebi povedo stvari, ki bi jih morali komu drugemu, ampak je bolj sproščeno vzdušje ali se počutijo, da niso pod pritiskom, da bodo povedali psihologinji ali psihiatrinji. Včasih me vprašajo, kako lahko učim na onkološkem oddelku, češ, jaz bi se ves čas jokal. V bistvu je neverjetno, ampak na tem oddelku je toliko veselja, upanja, da bo boljše. Tudi pri sestrah in zdravnikih. To ni umetna pozitivna energija. Ljudje, ki tam delajo, so tako s srcem tam, da se to čuti. Radi se na lep, spoštljiv način šalijo in otroci to lepo sprejemajo. Čeprav je nekje v ozadju, da gre za hudo bolezen. Srečala sem se z otroki, ki so umrli, na žalost. Hvalabogu ne velikokrat. Ne bom rekla, da znam to predelati, še zmeraj se učim.«

Še bolj se je je vse to dotaknilo, ko je postala mama. Čeprav je danes, ko vidi, kakšne vse bolezni, motnje obstajajo, hvaležna, da otrok dobi samo norice. In očitno se je nalezla posebne vrste humorja. Ko ji namreč kdo reče, da prvič sliši za bolnišnično šolo, izstreli: »Hvalabogu. To pomeni, da imate zdrave otroke in ni treba imeti stika z nami.« Misel, da če se že to zgodi, pa vendarle lajša zavedanje, da so tam taki Učitelji. Ljudje z veliko začetnico.

Učitelj sem! Učiteljica sem!