Ob misli na opus Franceta Prešerna se nam često v spomin prikradejo znani verzi in tudi pisava, izpisana na roko ter mnogokrat ponatisnjena. A je najbrž malo takih, ki vedo, da so bile slabih 130 let po smrti enega naših največjih pesnikov njegove Poezije že računalniško obdelane – in to v Nemčiji. Slovar Prešernovega pesniškega jezika, ki ga je pripravil nemški slovenist dr. Peter Scherber, je spravljen v Računalniškem muzeju ob Celovški v Ljubljani, kjer pripravljajo ob kulturne prazniku priložnostno postavitev. Luknjani trak s Prvo ljubeznijo smo si pred praznikom ogledali tudi mi.

Računalniški muzej je hram, ki obiskovalca ne le s predmeti, temveč tudi z značilnimi zvoki prvih računalniških iger in nepozabnega povezovanja z internetom prestavi v čas, ko smo živeli bistveno bolj analogno kot danes. Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila za večino ljudi povsem analogna, razen za zanesenjake, ki so že prepoznali prednosti uporabe računalniške tehnologije, tudi v znanosti.

Med njimi je bil zdaj 85-letni nemški slovenist Peter Scherber z univerze v Göttingenu, ki ga je s slovenščino povezala fascinacija nad slovanskim jezikoslovjem. Njegov profesor Anton Slodnjak, literarni zgodovinar in prešernoslovec, pa je bil tisti, ki ga je spodbudil, da je v računalniško obdelavo vzel Prešerna – in ne Kosovela, ki mu je bil Scherber precej bolj naklonjen, kakor drobec iz ozadja navede direktorica Računalniškega muzeja Gaja Zornada.

Tipkal je tri četrt leta

Bilo je v sedemdesetih letih, ko še v Sloveniji nismo imeli tipkovnic s šumniki (kot vidimo v muzeju, smo prve dobili sredi osemdesetih let), kaj šele v Nemčiji. Zato je moral Peter Scherber najti mojstre, ki so mu za začetek prilagodili nemško tipkovnico. Potem je začel tipkati in to počel »tri četrt leta«. Nastalo je na metre luknjanega traku, ki ga je s pomočjo računalniškega sistema univac 1108 natisnil na več desetmetrskih svitkov, jih naložil v prtljažnik avtomobila ter odpotoval na jug, v Maribor, kjer je leta 1977 pri založbi Obzorja izdal konkordančni slovar.

Desetletja pozneje, ko so v Računalniškem muzeju snovali razstavo Boj za slovenscino, je beseda po naključju nanesla na nemškega slovenista in njegovo pionirsko delo. Vez z njim je bil slovenist dr. Miran Hladnik, ki je na prelomu v devetdeset leta  študiral v Göttingenu, kjer je bil Scherber, takrat zaposlen v univerzitetnem računalniškem centru, njegov neformalni mentor. »Dr. Hladnik nas je tudi usmeril na to kurioziteto. Zakaj kurioziteto? Govorimo namreč o zelo zgodnjem času razvoja, sedemdesetih letih, govorimo o specialističnem strokovnem delu in predvsem govorimo tehnologiji, ki je ne vidimo prav pogosto,« pojasnjuje Gaja Zornada.

Tako je leta 2019 zasedba Računalniškega muzeja odpotovala na sever, da bi spoznala Nemca, ki je pretipkal Prešerna. Scherber jih je gostoljubno sprejel in jim izročil svoje delo, rekoč (po Gaji Zornada): »Veliko tega se je izgubilo, kar pa še imam, mi bo v veselje, da gre v muzej.«

Kaj pa v računalniškem svetu pomeni takšen slovar? »To je odličen prikaz fantastičnega obdobja 60. in 70. let, ko je imelo računalništvo jasno definirano podporno vlogo za znanost. Dostop do novega načina obdelave podatkov je na vseh področjih znanosti omogočil napredek, ki je bil skokovit in je omogočal obširnejšo in bolj poglobljeno analizo,« odgovarja Zornada.

Že miru srčnemu nevarna leta

Računalniški muzej hrani enega od dveh ohranjenih izvodov luknjanega traku in škatlo dokumentacije iz produkcijskega procesa. Velik izziv je bilo seveda odčitavanje zapisa. V muzeju sicer hranijo primerek luknjalnika, pri katerem so se uporabljale kartonaste kartice, nimajo pa čitalnika takšnega traku. Zato so ga prebrali z digitalno analizo, pri čemer so morali biti precej iznajdljivi, uporabiti različna orodja in se obrniti tudi na programersko skupnost. »Na družbenih omrežjih smo objavili digitalni dvojnik in vprašali ljudi, ali nam lahko pomagajo pri dekodiranju. Poziv smo objavili zvečer, že sredi noči smo dobili rezultat,« pripoveduje sogovornica.

Tako lahko zdaj pod luknjicami beremo Prešernove verze: Že miru srčnemu nevarne leta, / -- mladosti leta so slovo jemale ... Ter vmes še kaj drugega; zanimivost tega zapisa namreč je, da hrani vse, tudi poteze, ko avtor briše. »Tako vidiš ves postopek dela bolj jasno kot danes,« sklene sogovornica.