Pot je cilj, tudi na Goričkem

Pravim ljubiteljem narave je pot cilj. Zanje ni tako pomembno osvojiti vrh, najti rastišče redke rastline ali videti točno določeno žival. Pot, ki vodi do tega, je tisto, kar napolni človeka z občutki umirjenosti in povezanosti z naravo, vonji, zvoki in otipi, ki jih v hitečem mestnem življenju komaj kdaj še lahko zaznamo. Odslej so na Goričkem takšnim ljubiteljem popotovanja po ohranjeni naravi na voljo tri nove poti, ki so nastale kot pika na i nekaj let trajajočega projekta Gorička krajina.

Zapuščeni dvorec v tihih gozdovih Goričkega

Projekt se pravzaprav na dolgo imenuje Vzdrževanje kmetijske krajine za ptice in metulje na Goričkem, financiran je iz evropskih kohezijskih sredstev, kot partnerji s Krajinskim parkom Goričko sodelujejo še Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije, znotraj njega pa so od leta 2017 na Goričkem izved­li vrsto ukrepov za ohranitev in izboljšanje življenjskih razmer za deset živalskih vrst in treh tipov travnikov.

Med drugim je krajinski park odkupil sedeminpetdeset hektarov najbolje naravno ohranjenih travnikov, s katerimi zdaj gospodari sonaravno in prilagojeno življenjskemu ciklu metuljev in ptic, zasadili so skoraj dva tisoč visokodebelnih sadnih dreves in obnovili veliko starih travniških sadovnjakov, omejili so nočno osvetljenost nekaterih sakralnih in drugih objektov, da bi zmanjšali motečo svetlobno onesnaženost, ki škodi netopirjem ...

Ob koncu so kot piko na i in prikaz tega, za kar so si vsa ta leta prizadevali, uredili omenjene tri tematske poti, ki so nekakšna predstavitev doseženih ciljev projekta.

Že pogled na cvetoče mokrotne travnike v Motvarjevcih je vreden poti do tja.

Pot metuljev v Motvarjevcih

Začnimo na skrajnem vzhodu Goričkega, v Motvarjevcih, kjer je nastala Pot metuljev. Ta je najkrajša; dolga je le sedemsto petdeset metrov, pelje pa od gostišča Puhan v Motvarjevcih do najbolje ohranjenih vlažnih nižinskih travnikov Goričkega na obrobju vasi. Tu je krajinski park že pred leti odkupil nekaj travniških površin, na katerih z različnimi ukrepi postopoma odpravljajo invazivno zlato rozgo in ohranjajo zaščiteno sibirsko peruniko, ki sicer izginja skupaj z mokrot­nimi travniki, rumeno maslenico, ki je prav tako odvisna od mokrotnega okolja, in kot najpomembnejšo za te travnike, zdravilno strašnico. Ta rastlina je pogoj za ohranitev dveh evropsko pomembnih vrst metuljev, temnega in strašničnega mravljiščarja, njihova medsebojna povezanost pa je posebno zanimiva zgodba.

Temni in strašnični mravljiščar se nam­reč lahko razmnožujeta edino na zdravilni strašnici in v mravljiščih mravelj rdečk. Metulj jajčeca odloži na cvetu strašnice, gosenica se potem hrani s cvetom in se čez nekaj časa spusti z rastline. Ker oddaja vonj, podoben vonju ličink mravelj rdečk, jo te sprejmejo v svoje mravljišče, tam pa se hrani z njihovimi ličinkami. V mravljišču tudi prezimi, ko pa se na prehodu med pomladjo v poletje naslednje leto spremeni v metulja, mora hitro pobegniti iz mravljišča, ker izgubi vonj po ličinkah.

Na koncu Poti metuljev je cvetoč travnik. Metulje na njem je mogoče opazovati z lesenega mostovža.

Tega procesa seveda obiskovalci tematske poti ne bodo mogli opazovati, z lesenega sprehajališča na koncu poti pa bodo v času njihovega izletanja iz mrav­ljišč in v njihovi kratki življenjski dobi mravljiščarje morda lahko opazovali pri njihovem spreletavanju. A tudi če mrav­ljiščarjev ne bo na spregled, je od maja do septembra na teh travnikih vselej mogoče videti vsaj nekaj vrst metuljev, o najpomembnejših pa je dovolj kratkih in preprostih informacij na informativnih panojih ob poti.

Kot pravi koordinator projekta Gregor Domanjko, samo na vlažnih travnikih v Motvarjevcih živi šestdeset vrst dnevnih metuljev od stotih, kolikor so jih do zdaj zaznali na območju krajinskega parka. Nekaj metuljev in predvsem njihov zanimivi življenjski prostor, ki je hkrati prostor različnih vrst ptic in hrošča škrlatnega kukuja, boste vsekakor lahko opazovali ob pomirjujočem oglašanju čričkov in petju ptic. Pot naj bo cilj!

Pot cvetočih travnikov v Budincih

Druga tematska pot je urejena na skrajnem severu Goričkega, v Budincih, začne pa se pri mejnem prehodu z Madžarsko Budinci – Andovci. Pot cvetočih travnikov je dolga štiri kilometre in je spel­jana po vrstno najbogatejšem območju krajinskega parka Goričko. Tudi tam je krajinski park odkupil kar nekaj najbolje ohranjenih travnikov, ki pa so po besedah Gregorja Domanjka najlepši v maju. A tudi zdaj, v juniju, na njih cveti veliko travniških rastlin, ki so sicer zaradi intenzivne košnje drugod že redkost. Ob poti je mogoče videti tako mokrotne oziroma vlažne travnike kot suhe travnike na južnih pobočjih gričev tik ob meji z Madžarsko. Slednji so življenjski prostor hribskega škrjanca, ptice, ki postopoma izginja skupaj s takšnimi travniki in je bila njena ohranitev tudi eden od ciljev projekta Gorička krajina.

Na travnikih v Budincih so zaznali osemdeset vrst dnevnih metuljev, med njimi tudi pomladanskega bisernika na posnetku. Foto Jože Pojbič Delo

In spet: nič zato, če ne boste videli hribskega škrjanca. Že lepa, razgibana, tradicionalno mozaična kmetijska krajina s travniki, majhnimi njivami, mejicami in gozdiči je vredna obiska in ogleda. In na travnikih ob tej poti v Budincih se naenkrat in skupaj spreletava toliko metuljev kot verjetno na nobenih drugih v bližnji in daljni okolici.

Pot čuka in puščavnika v Nuskovi

Tretja tematska pot je urejena na skrajnem zahodu Goričkega, v Nuskovi v občini Rogašovci. Imenuje se Pot čuka in puščavnika, speljana je v obliki osmice v dolžini petih kilometrov, začne pa se ob turistično že znanem slatinskem izviru. Kot je razbrati že iz imena, sta njeni glavni zvezdi veliki skovik, ki mu na Goričkem pravijo čuk, in hrošč puščavnik, posebna značilnost ob tej poti in v dolini reke Ledave nasploh pa so glavate vrbe. Te so domačini tradicionalno zasajevali na parcelnih mejah, svojo značilno obliko pa so dobile zato, ker so jih vsakih nekaj let na višini kakšnih dveh metrov popolnoma obrezali. Te vrbe so bile torej že od nekdaj vir kurjave in parcelni mejniki, hkrati pa so postale domovanje hrošču puščavniku, katerega ličinke se razvijajo in prehranjujejo v trohnečih duplih, ki skoraj praviloma nastajajo v starejših glavatih vrbah. Včasih v teh duplih gnezdi tudi veliki skovik, ki je prav v dolini Ledave oziroma v Nuskovi in okoliških vaseh najbolj pogost.

Na poti morda ne boste videli ne čuka ne hrošča puščavnika. Lahko pa srečate ležernega zajca ...

Ker so glavate vrbe ob sodobnem kmetovanju bolj v napoto kot korist in ker so jih zaradi tega lastniki vse bolj zanemarjali, je krajinski park, da bi zaščitil živ­ljenjski prostor puščavnika in velikega skovika, z nekaterimi lastniki sklenil pogodbe o nadaljnjem vzdrževanju dreves. Nekaj vrb so zasadili tudi sami in jih začeli obrezovati v značilno, tradicionalno obliko, da bodo potem, ko bodo propadle stare, hrošči in skoviki že lahko imeli domovanje v novih.

Če se boste sprehodili po Poti čuka in puščavnika, verjetno ne boste videli ne enega ne drugega. A dovolj zanimive in posebne so že glavate vrbe, ki dajejo poseben poudarek tamkajšnji pokrajini, videli boste gnezdilnice za velikega skovika, povečano maketo hrošča puščavnika, z nekaj sreče pa tudi kakšnega ležernega zajca ali srno na paši. Kot rečeno: pot naj bo cilj!