Netopirjem se na Goričkem dobro godi

Če bi držal mit, da se netopirji človeku radi zapletejo v lase in da si tam celo radi naredijo gnezdo, bi imel gozdarski inženir, zaposlen v krajinskem parku Goričko, Gregor Domanjko, na glavi verjetno že celo kolonijo prhutavcev. Ima namreč dolge lase in pogosto je v njihovi bližini. Pa je z njegovo pričesko vse v redu, ker je tista o zapletanju netopirjev v lase res samo mit in predsodek, ki izvira iz nepoznavanja teh, zaradi nočnega življenja še vedno skrivnostnih živalic. S svojo natančno ultrazvočno orientacijo v prostoru – eholokacijo – se med letom v resnici lahko izognejo nitki, tanjši od človeškega lasu, tako da za zaletavanje ali zapletanje v pričesko ni nobene nevarnosti.



Tudi krvi mu netopirji, ki jih z ljubeznijo in tudi s poklicnim zanimanjem obiskuje, opazuje in prešteva, še niso izpili. Ker tudi to ne drži, da bi bili netopirji samo začasno spremenjeni človeški vampirji, ki bi jih zanimala izključno človeška kri. Res je, obstajajo tudi zaresni netopirji, ki se prehranjujejo s krvjo. A takšno prehrano so si izbrale le tri netopirske vrste od več kot tisoč štiristo, kolikor jih poznamo, in še te tri živijo v srednji in južni Ameriki in pijejo kri predvsem živalim. Tako kot to pri nas počno obadi, komarji in pijavke.
 

Edina stalna razstava o netopirjih v Sloveniji

Še kar nekaj je mitov in predsodkov, povezanih z netopirji, in verjetno so tudi zaradi tega marsikje že ogroženi, njihovo število upada in so zato pogosto zavarovani. Tudi v Sloveniji je vseh trideset vrst netopirjev, kolikor jih pri nas živi, zavarovanih. In Gregor Domanjko je eden tistih, ki si prizadevajo za njihovo ohranitev in preživetje. Pravzaprav je ohranjanje življenjskega okolja netopirjev ena od stalnih nalog zavoda krajinski park Goričko že od njegove ustanovitve pred slabima dvema desetletjema, a v zadnjih nekaj letih se prav z netopirji in njihovim preživetjem na Goričkem nekoliko bolj intenzivno ukvarjajo v okviru projekta Gorička krajina. In znotraj tega projekta je nastala tudi zanimiva stalna razstava o netopirjih v enem od njihovih domovanj, v nekdanji šoli v Kančevcih. Razstava PreŽiveti z netopirji je edina te vrste v Sloveniji.



V nekdanji sobi učiteljskega stanovanja kančevske šole, ki je prenehala delovati že pred skoraj šestdesetimi leti, so netopirji predstavljeni z dejstvi, s katerimi hočejo snovalci razstave razbijati mite in predsodke. »Z razstavo hočemo pokazati, kako pomembni so pravzaprav netopirji pri ohranjanju ravnovesja v naravi in kako koristni so za človeka. Ste na primer vedeli, da lahko en sam netopir v eni noči ujame in poje do tri tisoč žuželk velikosti komarja? Vsak, ki mu ob poletnih večerih komarji brenčijo okrog glave in mu pijejo kri, bi netopirjem moral biti hvaležen!« pravi Domanjko.

Posebnost razstave pa je tudi to, da lahko obiskovalci preko dveh kamer in monitorja v živo spremljajo netopirje, male podkovnjake, ki živijo na podstrešju in v kleti šole. V kančevski šoli je eno od samo dveh znanih kotišč malih podkovnjakov na Goričkem. Tu torej poleti samice skotijo mladiče, jih negujejo in dojijo, dokler niso sposobni leteti in se prehranjevati sami. Kančevska šola je tudi šele druga znana stavba v Sloveniji, v kateri se netopirji zadržujejo skozi vse leto in jih je tako mogoče tudi vse leto opazovati. Prva takšna stavba je bil grad pri Gradu na Goričkem, kjer zaradi hladnih in vlažnih kleti, primernih za zimsko hibernacijo, in toplega podstrešja zvonika, kjer so odlični pogoji za kotenje mladičev, nekateri netopirji prav tako ostajajo vse leto.


 

Šolo so rešili zaradi netopirjev

A če se vrnemo v Kančevce, je treba povedati, da brez sodelovanja katoliške župnije Kančevci in njenega župnika, kapucinskega brata Jurija Štravsa, razstave v stari šoli ne bi bilo, morda pa v njej tudi netopirjev več ne bi bilo. Šola je namreč v lasti župnije in je zaradi pomanjkanja denarja in zato, ker zanjo župnija ni imela predvidene nobene vsebine, vedno hitreje propadala. Ko so popisovalci netopirjev po naključju ugotovili, da so si jo mali podkovnjaki izbrali za svoje domovanje in kotišče, vodstvu krajinskega parka Goričko ni bilo potrebno veliko prepričevanja, da je župnija z lastnim denarjem obnovila streho šole in tako zavarovala kolonijo netopirjev ter dala na voljo prostor v šoli za razstavo. Z najemnino za ta prostor bo župnija v desetih letih pokrila le del stroškov, ki jih je imela z obnovo strehe. A je brat Jurij vesel malih gostov, za katere je pomagal poskrbeti tudi sam. »Veste, na začetku, ko sem prišel v župnijo, sem z žalostjo gledal to staro lepotico, kako propada in nisem imel upanja, da bi šolo uspeli rešiti. Pa se je vse izteklo dobro in vesel sem, da ima šola zdaj tako posebno vsebino, drugačno od vseh drugih,« pravi in že razmišlja o morebitni širitvi razstave ali o še kakšni dodatni vsebini.


 

Manj razsvetljave pomeni več netopirjev

Pa na takšno pripravljenost za sodelovanje pri ohranjanju netopirjev delavci krajinskega parka Goričko niso naleteli samo v Kančevcih. Tudi drugod, kjer so strokovnjaki odkrili bivališča, prezimovališča in kotišča netopirjev, so bili lastniki in upravljavci stavb pripravljeni sodelovati in tudi sami kaj prispevati za izboljšanje stanja. Tako je na primer župnik v Markovcih Dejan Horvat na zvonik tamkajšnje cerkve dal namestiti nova polkna, ki onemogočajo dostop golobom, netopirji pa lahko pridejo v zvonik. Poleg tega so se župniki marsikje strinjali, da so s sredstvi iz projekta namestili manj močno in bolj usmerjeno, netopirjem in drugim nočnim živalim prijaznejšo osvetlitev cerkva, ki jo ob enajstih zvečer tudi ugašajo in tako zmanjšajo za netopirje zelo moteče svetlobno onesnaževanje. Osem cerkva na Goričkem, v katerih vsaj občasno domujejo netopirji, so opremili s takšnimi svetili.

Z ukrepi in skrbjo za netopirje na Goričkem je zadovoljen tudi največji slovenski strokovnjak za te edine leteče sesalce Primož Presetnik. »Na Goričkem je zaradi delovanja krajinskega parka Goričko in tudi zaradi nekaterih objektivnih razlogov netopirjev bistveno več kot v ravninskem delu Prekmurja. V cerkvah na Ravenskem netopirjev skoraj ne zaznamo več, na Goričkem pa je znanih kar nekaj pomembnih zatočišč v stavbah, predvsem v cerkvah in v gradu Grad. In ljudje začenjajo razumevati, kako pomembni in koristni so netopirji. Če jih bodo ljudje vzeli za svoje, bo šlo netopirjem na Goričkem dobro. In v takšno smer kaže primer kančevske šole, kjer prevladuje še posebno pozitivna energija vseh sodelujočih. Če bo šlo naprej v taki smeri, se lahko samo veselimo.«