Po neumnosti

Upanje, da gre morda po kakšnem ultra srečnem naključju le za izpah, četudi je mezinec vidno štrlel stran od preostalih prstov na nogi, je ugasnilo na rentgenu urgence: »Imate zlom.« Je pa hip zatem sledila pomiritev, češ, huje bi bilo, če bi bil poškodovan sklep. V mavčarni sta primer z diagnozo »zadevanje ob druge predmete ali udarjanje z njimi« pričakala veselo razpoložena, po besedah specializantke izkušena možaka. Ko je najprej sama naravnala večkrat zlomljen prst, je podobno storil in preveril še eden od njiju. »To je to! Bolje ne bo!« Nisem mogla kaj, da v zahvalo ne bi vprašala, šta pije kafana.

»Samo oblekla bi se, pa bi šla od doma … Pa sem po takšni neumnosti pri vas!« sem delila samopomilovanje, ko se je drugi možak lotil obližne mobilizacije, lepljenja trdih trakov na poškodovan del noge, ki naj bi učinkovali kot mavec. »Gospa, tukaj imamo same take, ki se poškodujejo po neumnosti. Tudi svoji ženi sem že večkrat ravnal izpahnjen prst. Vstane ob petih zjutraj, a se ji mudi samo zadnjih deset minut.« Poslovil se je z besedami: »No, zdaj pa greste še na eno gratis fotografiranje!«

Odšepala sem domov, misleč, da z majhnim prstom ne bo velikih težav, a je bilo veselje prehitro, z nogo je začel otekati tudi moj vsakdan. A že iz neposredne bližine je mogoče našteti nekaj podobnih neumnosti; bodoča arhitektka je stopila na lonček s svinčniki in potrebovala poseg zaradi zlomljene minice v peti, mladi zdravnici je prst zlomila steklenica za vodo, ki ji je padla iz torbe, kolegici novinarki je udarec – z roko skozi steklo na vratih – skoraj vzel življenje … Manj znane so mi vsakodnevne »vojne rane« v moških krogih. Ali jih sploh ni?

Danes praznuje moja edinka, s torto iz slaščičarne. Pred petnajstimi leti sem kljub vsem mukam najbolj trpela zaradi hude bolečine v vratu, ki je tistega sončnega oktobrskega dne nastala zaradi – prepiha.