Po gobe

Poslušala sem prijatelje, ki so se hvalili z velikostmi, barvami in oblikami, in se spraševala, kaj je narobe z menoj. Tega lovskega, plenilskega, prvinskega nagona, ki so ga opisovali z žarom v očeh, preprosto nisem imela v sebi.

Potem sem pristala na porodniški in z dojenčico sva se vsako dopoldne odpravili na več kilometrov dolg gozdni sprehod. Pridno je spala v vozičku in bila sem globoko zatopljena v svoje misli, ko sem ga zagledala.

Stal je ob potki in omamni vonj se je širil na nekaj metrov. Njegova polt je bila nekaj odtenkov temnejša od moje in se je lesketala v svetlobi sonca. Bil je postaven in ravno prav velik. Bil je popoln, in če odštejem bitje, ki je spalo v vozičku, najlepša stvar, ki sem jo videla v zadnjih mesecih. Bil je moj prvi jurček.

Če se star panj vname, dolgo gori, pravi ljudska modrost. In ko se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo silovito in traja. Letos mineva deset let, odkar se prištevam med gobarje. Še vedno nabiram samo jurčke, marele in lisičke, čeprav poznam še kakšno vrsto zraven. Letos se je prvič zgodilo, da se je moja velika strast obrnila proti meni.

Ta vikend sem na mojem Kozjanskem na strmem pobočju Veternika ugledala krasne lisičke. Pognala sem se v breg, izvlekla nož, jih pospravila v košaro, kjer jim je družbo delalo nekaj jurčkov, in pri sebi zadovoljno pomislila, da sem v precej dobri, pravzaprav odlični formi, prava srna, ki skače s hriba na hrib.

Toda treba je bilo priti nazaj na cesto. Še vedno z nožem v roki sem se odpravila navzdol. Ne vem, kaj se je zgodilo, a naenkrat sem, najprej s kolenom in komolcem, pristala dva metra nižje na makadamu. Za nekaj sekund sem obležala, preden sem ugotovila, da na srečo ni nič zlomljeno.

Naslednji dan so odlično gobovo juho spremljale kljuvajoče bolečine v udih, jaz pa sem pomislila, da je iti po gobe super, a ne v prenesenem pomenu.