Srček pa vedno zaklenjen imej

V kleti sem med staro ropotijo, ki je ne morem vreči stran, našla zeleno knjigo z zlato obrezo. Svojo spominsko knjigo. Dobila sem jo za deseti rojstni dan in takoj na prvo stran napisala, kar je bilo treba: Moja knjiga prosi, da jo čista roka nosi.

To so bila zgodnja osemdeseta leta prejšnjega stoletja in spominske knjige smo imeli vsi. Kar tekmovali smo, kdo ima lepšo in – še pomembneje – kdo bo imel prej polno lepih posvetil in risb. Spomnim se, da je pred 6. b-razredom stala vrsta otrok, ker je šestošolka Nataša najlepše risala kužke in mucke v košarici. Vsi smo si tudi želeli posvetilo učiteljice tretjega razreda z umetelno pisavo. Spominske knjige smo si izmenjevali s sošolci, prijatelji, sosedi, na skrivaj smo jo tihotapili k telovadbi in k tabornikom. Vse, kar smo pisali vanje, bi lahko združili v kategorijo zlata pravila življenja. To so bile rahlo starikave misli o prijateljstvu, ljubezni, ubogljivosti in nevarnostih širnega sveta, ki nas čaka za vogalom. Kdo si je izmislil ta posvetila in od kod smo jih prepisovali, ne vem več.

Spominjaj se let, spominjaj se dni, ko skupaj gulili sva šolske klopi, mi je napisala sošolka Barbara. Koderkoli boš hodila, naj te spremlja sreča mila, pa je napletla moja najboljša prijateljica. In tako naprej ... Če spominček ti ni všeč, vrzi ga v gorečo peč ... Bodi vesela in rada se smej, srček pa vedno zaklenjen imej! ... Bodi pridna in vesela, da te bosta očka in mamica rada imela ... Kolikor zvezdic na nebu žari, toliko sreče ti ... želi. Na zadnji strani je v vsaki spominski nekdo napisal: Pišem ti na zadnjo stran, ker te najraje imam.

Ljudi, ki so mi vse to pisali, že dolgo nisem videla, mnogih svojih »spominkarjev« se sploh ne spomnim, prijateljstva, ki smo si ga obljubljali v besedi in sliki, ni več. Od njega so ostali samo kužki in srčki. In nerodne rime, napisane v jeziku nekega drugega stoletja, ki so obležale na dnu škatle z napisom: SPOMINI.