Grozni jugo

Vremenska napoved je bila za večino tedna lepa in pred nami je bil idealen jadralni teden. Meta nam je prenesla spodbudne napovedi hišnega znanca, ki ve vse o vremenu: polna luna je obljubljala ves teden lepega. Dve milji od kopnega smo v jadra lovili jugozahodnik in malce nejeverno gledali proti črnim oblakom nad Brtoniglo, ki so nam, babicam in dedkom, neumorno in nesramno sledili proti jugu, ampak mi smo jim že pri Rovinju pobegnili in se varno privezali v idealnem in sončnem zalivu. 

Ob petih zutraj pa je završalo. Dvignil se je čuden zvok, kot bi mimo peljal neskončno dolg tramvaj. Ni bil tramvaj, ampak veter, ki je vseh petsto jamborjev v zalivu in pristanišču uporabil za svoje strune. Začelo je bliskati in ni bilo treba dolgo šteti sekund med bliskom in treskom. Potem se je vsulo sto na uro, jaz sem se spomnil na rovinjsko zavetnico sv. Evfemijo in preračunaval, kakšne silnice mora držati corpo morto (mrtvo sidro), da premaga vihar. Pol ure smo na telefonih čakali, da fronto odnese nekam v notranjost. Ob šestih smo zaspali kot snopi in šele dve uri kasneje opazili, da nam je odneslo spremljevalni čolniček. A k sreči se je le 200 metrov stran z vrvjo ujel za skalo in ostal nepoškodovan.

Naslednje tri dni je bilo tako, kot piše v učbenikih za indijanske vrače začetnike ob polni luni. A že tretjega dne se je spet zapletlo. Vneto smo brali vremenske napovedi na najmanj 25 različnih portalih. Kako pluralno demokratčna družba so ti vremenski napovedniki! Napovedali so vse, od običajnega juga do strašno strašnega oranžno-rdečega alarma z najmanj 60 kilometri na uro. Hišni vremenar je bil od doma ves čas v stiku s poveljstvom posadke. Njegovo edino sporočilo je bilo: pobegnite čim prej. V hipu smo pozabili na polno luno. Imeli smo srečo, v enem dnevu smo prišli s Suska do Piranskega zaliva. Morje je bilo pred Piranom takšno kot zmeraj ob grozečih napovedih - mirno kot olje in toplo, nikomur se ni mudilo nikamor. Morda zato, ker so šli vsi, z vremenskimi napovedmi vred, v Hollywood.