Petnajst tisoč lučk bo nocoj zaplavalo po Blejskem jezeru. Domačin Andrej Vidic jih je potrpežljivo vlival v jajčne lupine zadnje tri ali štiri mesece in s tem tradicijo, ki jo je začel njegov oče, pripeljal do 50. obletnice. Danes mu kot vsako leto misli prežema samo ena skrb: da se prav v tistem času, ko bodo čolni zapluli po jezeru z njegovimi lučkami in jih začeli polagati na vodno gladino, ne bi ulilo.

V četrtek dopoldne je bilo v delavnici na Bledu le še kakih pet tisoč lučk, ki jih je bilo treba spraviti na nabrežje jezera, druge so bile že pripravljene na današnji vrhunec Blejskih dni, ko na vodni gladini zamigota na tisoče plamenčkov. Andrej Vidic pravi, da se v tistem trenutku počuti preprosto »Blaženo!« in ob tem se mu po obrazu razleze prav tak nasmeh. »S tem je poplačan ves trud.«

Andrej Vidic je te dni delal lučke samo še za rezervo. Ali pa če jih je bilo treba pokazati novinarjem. FOTO: Simona Bandur

Kot mladeniču mu to delo ni dišalo

Njegova delavnica že na prvi pogled izkazuje različne namembnosti in pripoveduje zgodbo, ki jo je Vidičev oče, tudi on je bil Andrej, začel pred 50 leti. Delal je kot vzdrževalec v Park hotelu in leta 1972 prvič poskusil po jezeru spustiti nekaj lučk iz jajčnih lupin, pri čemer je uporabil sveče, ki v hotelu niso dogorele. Kako se je vse začelo, niti ni natančno znano, a menda je zamisel prinesel neki švicarski gost. Očitno je bil trenutek magičen, kajti razvila se je tradicija, ki njegovemu sinu, kakor prostodušno priznava, sprva ni bila prav pogodu, saj se je mladenič takrat bistveno raje preganjal po grajskem kopališču in se oziral za dekleti. »No, potem pa sem jih ponoči delal,« se smeje. »Sem tak, da če nekaj obljubim, to tudi naredim! Kmalu pa ti preide v kri …«

Parafin raztopi, potem pa mu doda barvo. FOTO: Simona Bandur

Na steni delavnice so fotografije očeta, ne eni je prav pri tem delu, pri katerem smo zmotili njegovega sina – sedi pred škatlo z jajčnimi lupinami, napolnjenimi z voskom, in dokončuje lučke, na drugi je upodobljen kot smučarski skakalec, spodaj je opaziti obledel zapis: Andrej Vidic, slovenski prvak v klasični tehniki, Planica, 1948. Tudi druga orodja in posodje, ki jih uporablja pri izdelovanju lučk, pričajo o letih tradicije, prav tako počasi in zlagoma nakapljan vosek na tleh delavnice.

Andrej Vidic je svojo delovno dobo preživel v Železarni Jesenice, kjer je delal kot izmenski energetik. Upokojil se je leta 2005, a izdelovanje lučk ni edina njegova zadolžitev v »penzionu«. Poleg tega je blagajnik pri lokalnem planinskem društvu, pove in razkrije še en hobi, planinarjenje. V hribe zadnje čase težko hodi zaradi zdravstvenih težav, a še vedno so mu zelo ljubi in hrepeneče pogleduje proti njim. »Kakih 40-krat sem bil na Triglavu in dvakrat prehodil Slovensko planinsko pot. Skoraj ni hriba, na katerem nisem bil. Potem pa pride čas, ko ne gre več …« razmišlja in se spomni skale pod Jalovcem: »Nanjo so markacisti napisali: 'Hodi v hribe, dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več ta čas, in kmalu bo ta čas.'«

Še zadnje lučke tega leta FOTO: Simona Bandur

Ne skriva, da mu je v teh zadnjih dneh izdelovanje lučk že malo presedalo in da ga vselej mučijo skrbi, kako bo z vremenom. Pa vendar do zdaj ni izpustil niti enega leta, v minulih dveh se je le nekoliko prilagodil omejitvam zaradi pandemije. Predlani jih je v manjšem številu spustil v čast medicinskim sestram in zdravnikom, lani pa samo za hotelske goste. In samo enkrat doslej jih niso mogli prižgati zaradi vremena, ponosno pove. Tretji teden v juliju je sicer obdobje najbolj stabilnega vremena na tem območju, kar pa seveda ne pomeni, da ni bilo neviht in dežja, a še vedno se jim je uspelo prilagoditi in najti kakšno luknjo v slabem vremenu.

Težava z jajci in druge tegobe

Posebnosti letošnjega leta se kažejo tudi na poslanstvu 75-letnega Blejca. Najprej so mu pri slaščičarni Zima, ki je leta skrbela za stalen dotok jajčnih lupin, prve nujne sestavine njegovih lučk, odpovedali sodelovanje. Kot je že značilno v gostinstvu in turizmu, jih pesti kadrovska stiska, v kateri si ne morejo privoščiti še dodatne skrbi s tem, da bi previdno lomili jajca, z razumevanjem pojasnjuje mojster. Treba jih je namreč streti tako, kakor je pokazal na eni od jajčnih lupin iz škatel, zloženih v nadstropjih, da odlomijo samo vrh in ostane na koncu ohranjena več kot polovica lupine.

Letos je bil glavni dobavitelj jajčnih lupin podjetje Conditus. FOTO: Simona Bandur

Zato je začel iskati novega »dobavitelja« in ga le našel v slaščičarni Conditus, katere osrednja dejavnost je izdelava znanih blejskih kremnih rezin. »K sreči je šefica domačinka in je dobrovoljno sprejela ponudbo z besedami: 'Bomo naredili!'« zadovoljno pripoveduje. Ko je bila torej težava z jajci odpravljena, se je že pojavila naslednja: izvedel je, da njegovi dobavitelji parafin uvažajo prav iz Rusije in Belorusije. Nekaj zaloge je sicer še ostalo od prejšnjega leta, a še zdaleč ne dovolj za količine, ki bi ustrezale veličastnosti 50. obletnice. Spet se je malo razgledal naokrog in prišel do ponudnika iz Celja, ki uvaža parafin iz Poljske. No, letos je cena tega trikrat višja, dražje so tudi posebne parafinske vžigalice in navsezadnje stenj, doda.

Sedemnajst čolnov in 40 pomagačev

Ob letih, ko izdela večjo količino lučk, kot je letošnja – rekord je sicer 20.000, kolikor jih je izdelal ob 1000-letnici omembe Bleda leta 2004 –, porabi približno 400 kilogramov parafina. Dobi ga v ploščah, ga nato s kladivom razlomi, v loncu na kuhalni plošči stopi in mu doda barvilo. »Pa ne zaradi kakšne posebne estetike, ampak zato, da vidim vosek, ko ga nalivam v lupine, sicer bi ga lahko zlil čez,« med smehom izda eno od rešitev in izboljšav, ki so se skupaj s številnimi drugimi porodile skozi leta dela.

Pri prevozu lučk sodeluje 17 čolnov. FOTO: Miro Zalokar

Med njimi so tudi posebna stojala, ki jih je izdelal in jih bodo uporabili nocoj za polaganje lučk na vodno gladino. Za to je nabavil še posebne gorilnike, da prižiganje ne bi predolgo trajalo. Začeli bodo malo po deveti uri zvečer, približno uro in pol bo trajalo, da bodo vse položili, predvideva sogovornik, pri čemer bo treba uporabiti vseh 17 čolnov z grajskega kopališča, sodelovalo pa bo kakšnih 40 ljudi. Ker je voda hladna, gorijo počasi, naslednji dan pa pridejo na vrsto potapljači, ki jih poberejo z jezera. Na morebitne okoljske pomisleke Andrej Vidic hitro odvrne: »Če bi bilo škodljivo, bi mi že zdavnaj prepovedali.«

Medtem ko sva se pogovarjala, je vložil stenj še v zadnje lučke. »Te so za rezervo.« Kaj pa vse te jajčne lupine, ki so še ostale? Tudi te bodo počakale na naslednje leto, čas jim ne pride hitro do živega. Andrej Vidic o morebitnih naslednikih svojega dela ne razglablja, rad pa pove, da najstarejši vnuk zna narediti prav vse in mu tudi pride pomagat, mlajša pa sta še premajhna.