Čarobni večer glasbenih zvezd in žametnih besed

Težko bi si predstavljali primernejše odprtje jubilejnega Ljubljana Festivala, kot bo letošnja ­Poletna noč. Kongresni trg bo 21. junija gostil cvetober pevcev, ki se bodo ob spremljavi Simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija ter ob glasbenem ­vodstvu dirigenta Patrika Grebla­ poklonili zimzeleni Slovenski popevki.

Jubileji so zato, da jih praznujemo

Naključje je hotelo, da tudi Slovenska popevka letos praznuje okroglo obletnico, saj se je njena zgodba začela pred natanko šestimi deset­letji, ko se je leta 1962 na Bledu začel najstarejši slovenski festival zabavne glasbe. Poudarek tokratnega večera bo na besedilih skladb, ki so jih tradicionalno pisali uveljavljeni pesniki. »Rdečo nit letošnje Polet­ne noči smo snovali več let ter čakali pravo priložnost, da ustrezno opozorimo na pomen kakovostnih besedil v zabavni glasbi, predvsem pa na vlogo, ki so jo imeli pesnice in pesniki pri uspehu popevkarskega gibanja. Prevečkrat pozabljamo, da so zlata šestdeseta, kot poenostav­ljeno označujemo temeljna dela slovenske popularne glasbe, to postala tudi zaradi kakovostnih besedil,« je povedal Patrik Greblo in dodal, da je zanj sestavljanje koncertnega progama vsakoletni izziv, saj je »treba paziti, da se ne ponav­ljaš, pa vendar moraš ponoviti tisto, kar ljudje od tega večera pričakujejo. Tako pri skladbah kot pri izvajalcih, pri katerih je treba paziti še na pravo razmerje med generacijami, da bo dovolj tudi mlajših izvajalcev. Tokrat bodo solisti Lado Leskovar, Oto Pestner, Darja Švajger, Alenka Godec, Nina Strnad, Eva Boto, Andraž Hribar, Anžej Dežan, Saša Lešnjek, Teja Leskovšek, Zala Smolnikar, Alex Volasko, Gregor Ravnik in Anže Šuštar.«

Kadar beseda nanese na glasbo zlatih šestdesetih let, se v pogovoru hitro pojavijo imena, kot so Jože Privšek, Mojmir Sepe in seveda Jure Robežnik, ki nam je pred koncertom povedal: »Danes živimo v povsem drugačnih časih, zato se je tudi glasba spremenila, kar ni nič čudnega. Včasih smo bili bolj romantični, ker smo po drugi svetovni vojni hrepeneli po nečem lepem, po lepem svetu. Zato je bila tudi glasba bolj lirična. Na neki način me čudi, da se je Slovenska popevka tako dolgo obdržala. Ko se je vse skupaj začelo, sem bil star osemnajst let in poln načrtov za prihodnost. Bili smo mladostniki v povojnem svetu. To se je slišalo v naši glasbi. Povrhu je do nas prihajala glasba prek Atlantika. Zanimivo je, da se je naše glasbe prijela oznaka popevka. Pri tem nisem sodeloval, vem pa, da so se dolgo pregovarjali, na koncu pa je obveljal ta izraz, ki po mojem ni najbolj posrečen. Vse skupaj se je v resnici začelo z jazzom, bili smo jazzovski glasbeniki. Če se je pojavila potreba, je nekdo tudi zapel. Pevka je v velikih zasedbah prišla in zapela pesem, nato pa sedla nazaj k orkestru. Glavni zvezdnik je bil saksofonist ali trobentar. No, kasneje se je vse spremenilo, prišel je Elvis in sledila je doba vokalne glasbe. Še vedno rad poslušam instrumentalno glasbo, rad poslušam dober orkester, kar ni več v modi.«

Vsako leto se na odru predstavi vrsta vrhunskih izvajalcev. Lani je blestela Helena Blagne. FOTO: Leon Vidic

Vznemirjenje velikega orkestra

A vendar prav pevke in pevci dajo večeru poseben čar. Alenka Godec je Slovenski popevki od nekdaj naklonjena, kar dokazujeta njena dva albuma slovenskih priredb. »Niti na začetku se popevkam, ki so zaznamovale krasno obdobje slovenske glasbe, nisem mogla izogniti. Čeprav se je z leti pričakovano spremenila, jo moramo gojiti še naprej. Velikokrat sem že stala na odru ob spremljavi velikega orkestra, a vedno znova čutim vznemirjenje. Zavedam se, da to ni dano vsakomur, zato sem še bolj hvaležna za vse minule in prihodnje izkušnje.« Nina Strnad je dodala, da slovenske popevke dojema kot izredno plodno in kvalitetno obdobje slovenske glasbene zgodovine. »Predstavlja pesmi z močnimi besedili in melodijami, ki omogočajo izvajalcu ekspresivno izvajanje, poslušalcu pa doseganje globljih čustvenih ravni. Verjamem, da so slovenske popevke del naše kulturne identitete, zato čutim poslanstvo, da ohranjam stik občinstva z njimi ter jih poskušam predstaviti v vseh razsežnostih.«

Povabila na letošnje glasbeno druženje je bil vesel tudi Lado Leskovar, ki je v bogati karieri posnel več kot 300 popevk in šansonov. »Vesel sem, da bo letošnja Poletna noč posvečena avtorjem besedil slovenskih popevk, kot je bila pred leti posvečena komponistom. Sam sem le izvajalec, na Slovenski popevki sem prvič pel že leta 1963. Kadar jo izvajam, je moja osnovna misel, da z besedilom s pomočjo glasbe podajam idejo. Vedno se poklonim avtorjem, predvsem besedila, potem pa tudi glasbi. Saj če je ne bi bilo, ne bi imel česa peti. Ko sem bil mlajši, so me spraševali, zakaj ne pišem. V odgovor sem si izposodil misel Janeza Menarta – ker sem bil slabe volje, ker drugi znajo mnogo bolje. Včasih so pesniki pisali besedila za popevke – Ježek, Kovič, Strniša, Menart –, posnel sem ogromno pesnikov, saj sem hotel, da pride poezija med ljudi, zame je poezija ekstrakt ljudske misli in besede.«

Patrik Greblo je dodal, da je Slovenska popevka edini festival, na katerem glasba nastaja s kolektivnim delom. »Posnetki nastajajo v produkciji RTV Slovenija z izvajanjem vrhunskih orkestrskih glasbenikov. V dobi, ko je večina modernih skladb, ki jih slišimo po radiu, najbrž nastala kot 'one man band', verjet­no so bile posnete na računalniku v dnevni sobi, je užitek že vedeti, da se nekje glasba še rojeva z muziciranjem na star način. Sicer Popevka ni nič drugega kot slovenski Sanremo, kjer tudi še gojijo izvedbo z velikim orkestrom.« Razumljivo bi se težko opredelil, katere popevke so mu najbližje, ne nazadnje je od konca devetdesetih, ko je bila Slovenska popevka obujena, pogosto udeležen kot avtor ali aranžer skladb. »Raje bi izpostavil odličnega skladatelja s Slovenske popevke v osemdesetih letih, ki ga najbolj poznamo po glasbi za Dan neskončnih sanj, Aleša Strajnarja. Na letošnjo Poletno noč sem uvrstil njegov zapostavljen biser, skladbo Človek v človeku, ob kateri se mi vsakič naježi koža. Prav neverjetno je, koliko vrhunske muzike imamo v arhivih.«