Od koder seže pogled na večino gorenjskih občin

Če imate v časih, kot jih še ni bilo, več sreče in živite v občini z večjo površino, vam je na voljo več možnosti, da se ob prostih uricah sami ali v krogu družine naužijete svežega zraka. V občini Kranj, eni od enajstih mestnih občin v Sloveniji, ki se razprostira na 148 kvadratnih kilometrih, se zdi, da zadnje tedne prostočasno življenje teče predvsem na pobočjih njene »hišne gore«. Jošt je namreč za Kranjčane tisto, kar je Šmarna gora za Ljubljančane. Priljubljeno izletniško točko, ki je v zadnjih tednih še bolj živahna, so zato številni domačini zamenjali za malo bolj oddaljeni, a še vedno oblegani Jamnik, ki stoji na skrajnem severozahodnem delu občine.

Vse pogosteje se namreč številni pohodniki in kolesarji podajo proti razglednemu travnatemu grebenu, ki se dviga med Kropo in Podblico. Na izpostavljeni legi se ob cerkvi sv. Primoža in Felicijana odpre čudovit razgled po gorenjski ravnini, Karavankah, Kam­niško-Savinjskih Alpah in delu Škofjeloškega hribovja na drugi strani. Pod okriljem gora kakor na dlani ležijo Dežela in Blejski kot, Dobrave, svet pod Storžičem in Kranjsko-Sorško polje s kraji Vrba, Radovljica, Begunje, Podvin, Črnivec, Brezje, Tržič, Golnik, Križe, Trstenik, Ljubno, Podbrezje, Trstenik, Dup­lje in Kranj nekje v ozadju. Nič presenetljivega, da se je Jamnika kljub relativno skromni nadmorski višini – 831 metrov – prijelo ime »balkon nad Gorenjsko«.


 

Ena najbolj instagramabilnih lokacij

Motiv travnatega »pomola« z božjim hramom je postal navdih za številne fotografe, saj v vsakem letnem času pričara drugačno slikovito podobo krajine. Ne nazad­nje je Jamnik postal »slaven« in prepoznaven predvsem po objavi dvostranske fotografije ameriškega fotografa Steva McCurryja avgusta 1990 v National Geographicu. Prepoznaven motiv se pojavlja na naslovnih monografijah o Sloveniji, razglednicah in velja za eno najbolj »instagramabilnih« lokacij.

Še zlasti pa Jamnik zasije v pozni jeseni, ko se v Ljubljanski kotlini zadržuje siva in mračna nizka oblačnost. Nad mejo megle se takrat pod jugovzhodnim pobočjem gozdnate Jelovice odvija popolnoma druga jesenska zgodba: pravljica o porumenelih listih, modrini neba, bleščečem soncu in morda že pobeljenih najvišjih vršacih. Gibanja ljudi v tem obdobju ne omejuje samo vlada z ukrepi, ampak tudi krajši dnevi, zato izletniki sem prihajajo predvsem sredi dneva, ko je najtopleje in se razgledišče koplje v soncu.


 

Vonj po pečenem kostanju

Cerkev, ki je ponoči osvetljena, je mogoče videti iz številnih krajev, še zlasti z desne, ko se mimo Brezij po gorenjski avtocesti pel­jete proti Ljubljani. V jedru sred­njeveška, pozneje barokizirana je bila prvič omenjena v freisinškem urbarju leta 1501 in so jo v času turških vpadov uporabljali kot neutrjeno signalno postajo. Danes sodi v besniško župnijo. Po ljudskem pripovedovanju naj bi cerkvico postavili bliže vasi z draž­goške strani, a se je menda neke noči ves gradbeni material znašel na mestu, kjer stoji danes.

Med martinčkanjem na klopeh pred cerkvico svetega Primoža in Felicijana se pogled sprehaja po okolici, ki je ovita v bukove gozdove Jošta, Šmarjetne gore in Sv. Mohorja ter Lubnika v ozadju. Od tod se cerkev ozira tudi na vasico Jamnik, ki šteje le nekaj deset hiš in se zdi, kot bi bila prilepljena na strmo pobočje pod zakraselo gozdnato planoto Jelovica. Jeseni mimohodečim iz hiš zadiši po pečenem kostanju, kranjski klobasi ali sladkem moštu, ki so jih pripravile marljive roke gospodinj. Sredi naselja stoji s freskami poslikana baročna kapelica iz druge polovice 19. stoletja, ki je zaprtega tipa, na oltarju pa jo krasita lesena kipa svetnikov Primoža in Felicijana.


 

Tradicija železarstva

Na prisojnih pobočjih se menjavajo pasovi dolgo v jesen obdelanih njiv, travnikov in gozdovi. Poševni svet strmih travnatih površin se ponaša z značilnimi kozolci, ki imajo tako imenovano frčalo, mos­tiček s strmine, da se sploh lahko obdržijo na takem terenu.

Kraji tu se zdijo samotni, popotnik ob pogledu na gorenjske dobrave, vasice z nešteto cerkvicami, globeli in gore obstane, se zamisli in napoji z mirom. Ni pa bilo vedno tako, leta 1944 je bila hribovska vasica namreč požgana, po vojni pa so večino hiš obnovili. Prvič je bila naseljena v času železarstva, saj so se poleg poljedelstva in živinoreje preživ­ljali z oglarstvom in rudarstvom. V jamah na bližnji Jelovici, ki so danes komaj vidne, so kopali železovo rudo, od tod je vas tudi dobila ime. Nedaleč stran, le štiri kilometre, leži Kropa, ki je znana po tradicionalni železarski in kovaški dejavnosti. Poleg fužinarstva vse bolj bledi tudi spomin na Jamnik kot nekdanje prizorišče kroparskih prvomajskih proslav.



Dandanes se domačini še vedno ukvarjajo z gozdarstvom in živinorejo, zlasti z rejo drobnice, ki skrbi, da se bregovi pod Jelovico ne bodo zarasli. Nekateri si trd kruh služijo s težaškim delom na domačih strminah, večina pa se vozi v službo v bližnji Kranj ali Radovljico.

Še večjo zračnost in razsežnost tega prostora pa pohodnik doživi s skalnega roba Jelovice z razgled­ne Podbliške gore oziroma Bele peči, kjer ga nehote prevzame občutek, da bo objel vso darežljivost in prvinskost prirode in poletel nad severnim delom Ljubljanske kotline, kjer ga oči razveseljujejo s pogledom na gorenjske dobrave.