Piranski akvarij v veselem pričakovanju

V Akvariju Piran živijo v veselem pričakovanju novega naraščaja. Spomladi se bo iz kakih 80 jajčec, pritrjenih pod skalo v karantenskem akvariju, najverjetneje izleglo podobno število majhnih moškatnih hobotnic (Eledone moschata). Dogodek je razveselil upravljavce in zaposlene, saj bodo lahko preizkusili, ali jim bo uspelo vzgojiti mladice hobotnic vsaj približno tako uspešno, kot jim je uspelo 15 dolgonosih morskih konjičkov.

Podmorska »porodnišnica« na kopnem ni tako enostaven projekt, kot si kdo misli. Dogodek, ki so mu priča v piranskem akvariju, se jim je ponudil prvič. Vodja akvarija veterinarka dr. Manja Rogelja nam je povedala, da imajo proces prvič precej bolj pod nadzorom. »Skoraj vsako leto smo opazili v akvariju kakšno podobno gnezdo, vendar je bilo le nekaj jajčec, iz katerih se hobotnice niso izlegle. Obe moškatni hobotnici, samca in samico, smo dobili v akvarijski bazen še pred paritveno sezono, kasneje smo opazili, da sta se začela skrivati in da je samec nehal jesti, shiral je in poginil, kot je značilno tudi v naravnem okolju.«

Podobno se bo zgodilo tudi s samico. Le da ona ostaja v gnezdu, dokler se ne izležejo hobotnice. Tudi njej hrana, celo najboljša, ne diši več. Ves čas pa budno skrbi za jajca, ki jih skrbno varuje, čisti in z gibanjem ter mešanjem vode skrbi, da prihaja do gnezda dovolj kisika. Tudi v naravnem okolju samica v luknjah med skalami, kjer je gibanje morja upočasnjeno, skrbi za to, da meša vodo in z njo »oksigenira« jajca.

Moškatne hobotnice živijo le dobro leto

Manja Rogelja je pojasnila, da ločijo samca od samice po tem, da ima konec tretje desne lovke spremenjen v nekakšno metlico, moški spolni organ, s katerim vnese svoje spermije pod samičin plašč. Samica jih spravi, dokler ne leže jajčec. Ta prilepi pod strop skale na varno v luknjah, razpokah in podobnih skrivališčih. Tam jih skrbno čuva do njihovega rojstva in svoje smrti. Navadne hobotnice živijo le dve ali tri leta, moškatne zgolj dobro leto, dokler spolno ne dozorijo, in samci kmalu po parjenju, samice pa po rojstvu mladičev poginejo.

Navadnih hobotnic je v slovenskem morju malo, nekoliko manjših moškatnih pa je kar veliko in so pogost plen ribičev v Jadranu. Laiki najlažje ločijo moškatno hobotnico od navadne po tem, da ima na lovkah po le eno vrsto priseskov, medtem ko ima navadna priseske v parih. Običajno zraste do 40 centimetrov, hrani se večinoma z raki in školjkami, občasno tudi z ribami. Živi v vseh predelih Sredozemskega morja, tudi v delu Atlantskega oceana. Najraje se zadržuje nad blatnim dnom. Ime je dobila po svojem izrazitem vonju po mošusu. V našem morju ni ogrožena vrsta, sposobna je spreminjati barvo in obliko telesa, da se skrije, v stiski brizgne črnilo, da lažje pobegne sovražniku. V takih primerih lahko kar švigne na reaktivni pogon. Sicer pa za hobotnice nasploh velja, da sodijo med najpametnejše živali, saj imajo spomin in sposobnost učenja.

Glavna skrb bo hrana za osmeronoge dojenčke

Manja Rogelja pojasnjuje, da bo najtežji del skrbi nastopil po rojstvu malih osmeronogih glavonožk. Nikjer v literaturi ni zasledila, s kakšno hrano jih bodo ohranili pri življenju. Ker pa imajo dobre izkušnje z vzgojo morskih konjičkov, bodo tudi zanje vsak dan sproti v posebno planktonsko mrežo lovili planktonske rakce in jih razvajali z njimi. Šele tedaj bo jasno, ali jim bo ponujeni eksperiment v celoti uspel. Gnezdo s samico so seveda umaknili iz dela, ki je na ogled javnosti, in ga premaknili v poseben karantenski bazen, kjer imajo hobotnice mir in največ možnosti, da se izležejo.

V akvariju so najbolj ponosni na to, da jim je uspelo ohraniti kar 15 dolgonosih morskih konjičkov, ki so se v njem skotili lani. Zdaj so že skoraj odrasli in sami dobro lovijo mizidne rakce. Piranski morski konjički so tako občutljivi, da kupljenih (zmrznjenih ali posušenih) rakcev ne marajo, zato jim morajo sproti loviti žive planktonske, velike od pol do enega centimetra. Teh v morju ni ravno veliko, in tako se morajo za skupinico v akvariju rojenih konjičkov pošteno truditi. Zato veljajo ti dolgonosi konjički za enega od pomembnih dosežkov in nagrad za strokovno delo.

Trenutno v akvariju skrbijo tudi za večjo želvo kareto (njen oklep meri približno pol metra), ki jo je pred nekaj meseci v mreže nehote zajel izolski ribič Cristian Pugliese. V ustih je imela skoraj deset centimetrov velik trnek parangala, ki ga je prinesla iz južnejšega Jadrana. Kareti so trnek odstranili, jo pozdravili, ko se bo morje dovolj ogrelo, pa jo bodo spet spustili.