Sol ju bo ohranila vsaj tisoč let

V Portorožu imajo vsaj dva na videz grda račka, v resnici arhitekturna dragulja, ki pa ju loščijo veliko prepočasi. Namesto velikih kupov soli so zdaj v njih razstave in občasno različne prireditve. Zaradi njunega sivega ometa in azbesta na strehi bi ju bil marsikdo že porušil. Toda ponašata se s skoraj tri metre debelimi stenami in najdaljšimi presoljenimi lesenimi tramovi v državi, ki bodo zdržali še vsaj tisoč let. Pred nekaj tedni so dve stoletji po začetku njune gradnje začeli prenavljati azbestno streho skladišča Magazen Grando.



Ko vstopiš vanj, te prevzame vonj po soli, ki se je desetletja zažirala v mogočne lesene tramove in jih spremenila v prav posebne gradbene elemente, pravzaprav že skulpture, ki tvorijo umetelno sestavljeno ostrešje. Prav tako vonj po starem prahu, med katerim je najbrž tudi kakšno azbestno vlakno. Portoroški velikan je nabit s spomini o vsem, kar je povezano z nekdaj dragocenim belim zlatom. Golobom v tem mogočnem spomeniku kljub vsemu ni bilo težko najti lukenj v strehi in zdaj z vrha ponečejajo skladišče, ki bi ga morali šteti za svetišče.


 

Slikovito leseno ostrešje

Toda na strehi so končno vendarle delavci koprskega podjetja Geoit. Če bo šlo vse po načrtih, bodo predvidoma avgusta prenovili zahtevno ostrešje več kot 5000 kvadratnih metrov velikega starejšega solnega skladišča med Portorožem in Bernardinom, ki mu pravijo Grando. Zavod za gradbeništvo je izdelal poročilo o stanju lesenega ostrešja, koprski studio Stating pa je izdelal projektno dokumentacijo prenove. Izvajalec ima okoljevarstveno dovoljenja za delo, odstranitev in varno deponiranje azbestnih plošč z ostrešja, enega najpomembnejših elementov te izstopajoče stavbe.



»Delavci in nadzorniki pregledujejo vsak element posebej. Najbolj slikovit del stavbe je leseno ostrešje, ki so ga zgradili iz zelo dolgih lesenih tramov, debelih 32 do 36 centimetrov. Vsi bodo očiščeni, dodatno zaščiteni in ohranjeni, zamenjali pa bodo vse kovinske spone in številne kovinske elemente, ki jih je sol v skoraj 200 letih povsem uničila. Če ostrešja ne bi prenovili, bi kmalu postalo nevarno. Kakšno večje neurje pa bi lahko del strehe tudi odkrilo.



Pred približno pol stoletja so odstranili opečnato kritino in lesene deske na strehi prekrili z azbestnimi salonitnimi ploščami, ker so hoteli olajšati streho. Te plošče so najbolj otežile prenovo. Občina je z izvajalcem podpisala pogodbo za 450.000 evrov. Na javnem razpisu za prenovo kulturnih projektov s področja nepremične kulturne dediščine smo od ministrstva za kulturo prejeli 200.000 evrov. Dela bi morali dokončati avgusta,« je povedala vodja službe za investicije v občini Piran Karmen Pines.
 

Presoljeni tramovi zdržijo več kot tisoč let

Doslej so prenovili približno četrtino ostrešja. Tramovi in deske bodo ostali isti. Zamenjali bodo le nekaj tistih desk, ki jih je vlaga povsem uničila. Večina mogočnih tramov je zdravih in odpornih tudi proti insektom, saj so bila skladišča nemalokrat vse do strehe napolnjena s soljo. To so najdaljši tramovi iz enega kosa, kar jih premore katera stavba v državi. V Piranu so prepričani, da bodo ob primernem vzdrževanju zdržali še tisoč let. Dobro vedo, da so tramovi na starejšem delu (prezbietriju) piranske cerkve sv. Jurija stari kar tisoč let, kar so preverili z analizami. Podobno obstojen je les v nekaterih razdelkih (tukajšnjih skladiščniki jim pravijo campata), kjer so z lesom obili tudi stene, saj so v te campate skladiščili jedilno sol. Tam, kjer je bila sol za ceste, pa so bile stene in tla kamnita.



Lesene deske na strehi, ki slonijo na letvah med škarniki (špirovci), bodo, kolikor bo le mogoče, ohranili. Čeznje bodo položili posebne vlaknaste lesene plošče, ki bodo povezale in utrdile leseno streho. Nanje bodo položili hidroizolacijo in čeznjo položili mediteranske korce, ki jih bodo lepili s purpenom. Seveda bodo novi tudi žlebovi iz pocinkane pločevine.
 

Debele stene so vzdržale pritisk »žive« soli

Magazen Grando so gradili med 1824 in 1826. Skupaj z Monfortom sta redek primer ohranjenega skladišča soli nekdaj zelo razvite in pomembne panoge, ki je omogočila dobro življenje Piranu in njegovim prebivalcem. Temelje so začeli graditi v morju tako, da so najprej zabili lesene pilote, obnje pa so postavljali skale za stopničaste temelje. Nanje so potem postavili velike kamnite bloke, ki so jih vozili iz bližnjih kamnolomov. Stene so pri tleh debele 2,8 metra, na vrhu pa 1,5 metra, na zunanji strani so nagnjene pod kotom (nekoliko navznoter). Takšna statična zasnova je bila nujna, saj so morale prenašati močne sile bočnega pritiska »živega« solnega tovora. Skladišča so domačini imenovali magazen, a z igro črk tudi gamazen ali zagamen.



Poleg Granda so le dobrih deset let kasneje (med 1838 in1840) zgradili še drugo, nekoliko manjše skladišče Monfort, na katerem so streho prenovili pred približno šestimi leti. Zakaj nosi francosko ime, še zdaj ni po vsem pojasnjeno. Zgodovinarji so sprva povzemali razlago, da se je ime ohranilo med domačini, ker naj bi imeli francoski vojaki pred gradnjo skladišč tam konjušnico. A mlajši zgodovinarji iščejo druge razlage za tako ime. Poleg teh dveh je bilo podobno veliko še skladišče soli Antenal (na območju današnjega kampa Lucija) in še eno malo drugače grajeno na območju gostišča Pri ribiču (kjer je zdaj baza ribogojcev in školjkarjev).



V Kopru sta bili skladišče za sol Libertas in današnje večnamensko prizorišče Taverna. Vsa solna skladišča pričajo o živahni trgovini s soljo v času Avstro-Ogrske. Portoroški skladišči sta bili zgrajeni tik ob morju. Sem so sol vozili z maonami iz sečoveljskih in lucijskih solin. Ko so bila skladišča polna, so vanje stresali sol tudi skozi streho. Leta 1984 je Droga ob skladišču zgradila pomol in postavila dvigalo ter tekoči trak, s pomočjo katerega so sol pretovarjali z 20 do 30 ladij, ki so vsako leto tovorile sol iz Afrike, ali pa jo natovarjali na tovornjake, ki so v dolgih vrstah čakali, da so sol za ceste vozili po državi.
V Grandu so naenkrat lahko skladiščili tudi po 20.000 ton soli. V obeh skladiščih je bilo zaposlenih po 70 delavcev, ki so delali občasno tudi v treh izmenah. Sol so tudi sušili in pakirali. Droga je sčasoma skoraj povsem opustila pridelavo soli na solinah.



Šele 2002 je Mobitel prevzel Soline in poskrbel za ponovni vzpon sečoveljske soli. Nekaj let zatem so si piranski župani prizadevali, da bi skladišča pridobila v posest spet občina, kar ji je uspelo šele leta 2013. V eni od campat je še zmeraj skladišče manjšega dela pakirane domače sečoveljske soli. Soline se bodo iz stavbe dokončno izselile predvidoma do konca leta, morda pa jim bodo skladiščenje dovolili do trenutka, ko bodo stavbo prenovili v celoti in poskrbeli za nove vsebine.
 

S preporodom starega do bogatega urbanega središča

Prenovljena streha bo šele prvi konkretnejši korak k vsebinski prenovi tega prostora. S sten bi morali zbiti omet, speskati in obnoviti manjkajoče kamnite dele, nadomestiti stavbno pohištvo in instalacije (urediti sanitarije, osvetlitev), poskrbeti za primeren tlak okoli obeh skladišč in Portorož bi bil bogatejši za izjemno urbano središče.



Kaj vse so že predlagali, da bi imeli na tem mestu: od galerij in prizorišč za kulturne dogodke športne prireditve do trgovin, gostinskih lokalov, akvarija, muzejev hidroplanov, arheologije, slovenskega pomorstva (kar je deloma že v Monfortu), in celo zabavišč. V neposredni bližini skladišč soli so v rimskih časih imeli ribogojnico, ribiško pristanišče, v bližnjem zalivčku so našli cele amfore, keramiko, 1800 let star del jambora ... Že davno je bil to edinstveni prostor, ki oddaja v Portorožu pozitivno energijo. Prenova strehe Granda je več kot pričakovana in nujna poteza, ki pa kliče k hitrejši revitalizaciji dragocene obale, prepuščene propadajočemu skladiščenju dolgočasja.