Osemdeset let Reinholda Messnerja, človeka, ki je postal mit

Eden največjih alpinistov vseh časov, prvi človek na svetu, ki se med letoma 1970 in 1986 povzpel na vseh 14 osemtisočakov, in to brez uporabe dodatnega kisika, kar je tisti čas veljalo za misijo nemogoče, je danes dopolnil 80 let. Življenje Reinholda Messnerja je tudi sicer polno neverjetnih dosežkov in podvigov, s katerimi je premikal meje in vplival tudi na druge alpiniste, da so jih premikali.

Reinhold Messner: Čisti alpinizem je igra bolečine

Skupaj s plezalnim partnerjem Petrom Habelerjem se je že leta 1978 zapisal v zgodovino, ko je kot prvi stal na vrhu najvišje gore sveta, ne da bi si pri tem omagal z dodatnim kisikom. Dve leti pozneje je postal še prvi Zemljan, ki je dosegel vrh Everesta sam in brez uporabe kisika. »Sem bedak,« je leta 1980 zapisal po vrnitvi z Everesta, »ki se v hrepenenju po ljubezni in nežnosti podaja na mrzle gore.«

S pristopom plezanja brez uporabe kisika, znanim kot alpski slog, je povzročil revolucijo v športu in navdihnil prihodnje generacije plezalcev, so o njem zapisali na STA. Poleg najvišjih in najzahtevnejših vrhov sveta se je loteval tudi drugih izzivov; prvi je prečkal Antarktiko in Grenlandijo, ne da bi pri tem uporabil pomoč motornih sani ali pasje vprege, sam se je spustil čez puščavi Gobi in Takla Maklan, ter ob vsem tem izdal okoli osemdeset knjig, odprl šest gorniških muzejev ter se izkusil v politiki kot član evropskega parlamenta.

Leta 2016 med predavanjem v Cankarjevem domu. FOTO: Jože Suhadolnik

V zasebnem življenju ga najbolj zaznamovala smrt mlajšega brata Güntherja Messnerja. Umrl je namreč prav med njunim skupnim, zgodovinskim vzponom na goro Nanga Parbat leta 1970. Leta se je vlekel tudi razkol s Habelerjem; po uspešnem vzponu na Everest se namreč nista mogla zediniti o tem, kdo je prvi dosegel vrh.

Viki Grošelj: Najbolj miren sem, ko imam rezervirano vozovnico za Nepal

Vsekakor pa je bil njun vzpon daleč od komercialnih odprav na Everest, kakršne so danes nekaj običajnega. Messner je postal glasni kritik takih odprav. Skozi plezalne dosežke se je spoprijateljil tudi s slovenskimi alpinisti, kar je vplivalo na razvoj »slovenskega alpskega sloga« v alpinizmu, Slovenijo je tudi večkrat obiskal. Ob prvem obisku v Cankarjevem domu leta 2016 ga je njegov prijatelj Viki Grošelj takole napovedal: »Človek, ki je v življenju videl dlje, segel višje in spoznaval globlje od drugih. In to ne le v alpinizmu.« V intervjuju za Sobotno prilogo je na vprašanje, kaj je umetnost alpinizma, odgovoril: »Umetnost v gorah je preživetje. Kajti če ne bi ponujale toliko možnosti za smrt, bi gore bile igrarija. A niso.«

Nekoč je izjavil, da se nima za Italijana, čeprav ima italijanski potni list, ne za Nemca ali Avstrijca. Je najprej Južni Tirolec, Evropejec, alpski staroselec Ladinec po materi. Dejal je tudi, da je klasični alpinizem tako rekoč mrtev. »Obstaja zgolj nekaj velikih izjem. Alpinizem postaja cenen šport. Postaja vse varnejši in s tem vse bolj navadna turistična panoga.«

Otroštvo in mladost je preživel v Villnössu, trenutno vendarle živi nekoliko bolj umirjeno življenje v vasi Sulden na Južnem Tirolskem, kjer med drugim pase in redi nepalsko govedo jak. Poleti se z ženo Diane preselita v grad Juval, kjer je sedež enega od njegovih šestih muzejev, ki jih je odprl v zadnjih letih v različnih regijah italijanskih Alp.