Odtisi njegovih tekaških copat so po vsej Ljubljani

Pred današnjim ljubljanskim maratonom je Boris Ivanović, ki teče vsak dan, nekoliko prilagodil trening, sicer je njegov tempo nespremenjen že leta. Okoli 25 kilometrov naredi zgodaj zjutraj pred odhodom na delo in preden se začne vsakodnevna družinska jutranja rutina. Nazadnje je pretekel vse ljubljanske ulice, ob razmišljanju o morebitnih naslednjih izzivih pa pove, da bo to najbrž tisoč Poti spominov in tovarištva. Resnici na ljubo, osemsto jih je že.

Če že teče vsak dan, le zakaj ne bi tudi na ljubljanskem maratonu. Tudi sogovornik pravi, da ga noge na to športno prireditev ponesejo kar same od sebe, saj gre trasa mimo njegovega doma za Bežigradom. Maraton sicer sploh ni bil njegov cilj, saj je sprva tekel med 10 in 20 kilometri, potem je dvakrat šel na polmaraton, nato še na 42-kilometrsko preizkušnjo. »Potem pa me je zelo hitro potegnilo,« brez oklevanja prizna. Njegov prvi čas je bil tri ure in 19 minut, zlagoma je prilezel do časa 2:47. Zaradi maratona je 49-letni sogovornik zadnje dni nekoliko spremenil ritem svojih vsakdanjih tekov in začel na stadionu trenirati intervale, tudi ob jutrih teče manj in hrani moči.

Vse ljubljanske ulice in ceste

V sredo, ko sva se srečala ob kavi oziroma vodi, saj vsakdanjih razvad v njegovem življenju že lep čas ni več, je bila njegova dolžina le kakih šest kilometrov. V povprečju sicer preteče po 24 kilometrov na dan. So to normo postavile noge ali glava? »Glava,« odgovarja, »te meje so različne. Ultramaratonec Luka Videtič jo ima recimo postavljeno pri 29 kilometrih, moja je 24. Prej sem tekel med 25 in 27 kilometri, a sem ugotovil, da je to malo preveč, zato sem za dva kilometra zmanjšal.« Čeprav se to za svet ultramaratonca zdi majhna razlika, pravi, pa se precej pozna na njegovem počutju.

V svojem zadnjem izzivu je pustil odtis svojih tekaških copat na prav vseh ulicah in cestah v Ljubljani. Približno tretjino je že pretekel in se že nekaj časa poigraval z mislijo, da bi bil pri tem bolj dosleden, potem pa se je zatekel k tehnologiji, ki mu je kot informatiku zelo blizu. S pomočjo aplikacije Open Street Map je identificiral vse ljubljanske ulice, ki imajo ime, a ker ta zajema vso mestno občino, je v resnici obdelal območje, ki je okoli 80 kvadratnih kilometrov večje od same Ljubljane (ta obsega okoli 165 kvadratnih kilometrov). V veliko pomoč mu je bila tudi aplikacija Strava, ki beleži, kje je že tekel, pravi in dodaja, da si ne zna predstavljati, da bi se takega izziva lotil analogno, s pomočjo zemljevida, kot se ga je Gašper Pintar, ki je vse ljubljanske ulice prekolesaril.

Vseh ulic je bilo več kot 1500, na njih je nabral okoli 3000 kilometrov (vsak dan med 25 in 35) in jim posvetil približno 300 ur. Če se kdo sprašuje, ali ga je opazil, naj spomnimo, da teče zgodaj zjutraj (njegova budilka je nastavljena na 3.30 ali 4.00, temu primerno hodi tudi zgodaj spat), ko večina Ljubljane še spi. Priznava, da je bilo tu in tam tudi nekaj tavanja in da je cilj vsaj na koncu postal že bolj breme kot užitek. Na vprašanje, ali ima zdaj ulico, ki mu je najljubša, pa odgovarja, da so to kvečjemu kakšne poljske poti. A je odkril tudi številne skrite ulice, ki so mnogo lepše od glavnih, zato zdaj ob svojih vsakdanjih tekih rad zavije tja.

Zbiralec rezultatov

zzive, kakršen je preteči vse ljubljanske ulice, si rad postavlja, podobno, kot je v otroških letih rad zbiral stripe, pri čemer mu je bilo zelo pomembno, da so bili nanizani po vrsti. Pred štirimi leti si je na primer postavil cilj v 365 dneh preteči 7000 kilometrov. Seveda mu je uspelo. Naslednji izziv bi lahko bil tisoč pretečenih poti PST, ki je tudi njegov najljubši krog v Ljubljani. Težave ne bo, saj ga je pretekel vsaj osemstokrat, dvajsetkrat zaporedoma že januarja leta 2014, potem pa mu je niz prekinil žledolom.

Sicer pa njegov tek (z eno izjemo) ni bil prekinjen od 5. januarja leta 2011, ko si je zadal cilj, da bo – tekel vsak dan. Tega niso ogrozila niti rojstva treh otrok (zdaj so stari 16, 14 in 10 let) niti poškodba s hudimi bolečinami v ritnici, je pa moral narediti krajši premor aprila leta 2020. Takrat je namreč nesrečno padel in si poškodoval ramenske vezi, zaradi česar je imel tako hude bolečine, da je še hodil težko. Zaradi te višje sile je za približno mesec nehal teči, vendar vzljubil hojo.

»A jaz ne bi bil jaz, če si ne bi postavil cilja,« se smeje, »rekel sem si, da bom hodil vsaj štiri ure, in tako sem v enem mesecu prehodil 800 kilometrov.« Zdaj hodi vsaj eno uro na dan in izrabi vsako priložnost za to, denimo pot v službo. Tudi tek kombinira z vsakdanjimi obveznostmi. Ko gredo z družino na kakšen družinski obisk, recimo na Bled ali v Grosuplje, on teče. Od tiste prekinitve je že nanizal 880 dni teka, pred njo jih je imel 3369, kot navede natančne podatke.

Ob tem se udeležuje tudi tekmovanj. Zmagal je na približno 30 ultramaratonih, premagal je tudi 212 kilometrov dolgi Ultrabalaton. Njegovi najdaljši so sicer 24-urni teki; v spominu mu je ostal zadnji, ko je na približno polovici omagal in nato deset ur hodil. »Od tega sem bil bolj utrujen, kot če bi tekel! Mislil sem, da mi bodo noge odpadle,« vzklikne. In zakaj je vztrajal? »Iz principa,« dobrovoljno odgovori in se dopolni: »Da sem videl, da lahko tudi tisti, ki so med zadnjimi na maratonih, zelo trpijo.«

Boris Ivanović je član Atletskega kluba Ultramaraton Slovenija, kar mu med drugim omogoča, da se udeležujejo atletskih tekmovanj. Skupnost ultramaratoncev ni velika, med sabo se vsi poznajo, predvsem pa se razveselijo novih članov, in tudi on se v medijih, kot pravi, pojavlja predvsem zato, da promovira tek. Tudi tek vsak dan, kakor je poimenoval svoj profil na družbenih omrežjih. Vsem tistim, ki bi ga radi uvrstili med svoje vsakodnevne navade, svetuje, naj začnejo takoj, tečejo, ko so spočiti, in se držijo ritma. »Postati mora rutina.«