Od torka bleščice in mikrokroglice prepovedane

V torek začne v okviru evropske zakonodaje o kemikalijah (uredba REACH) veljati prepoved prodaje bleščic v prahu in plastičnih mikrokroglic. Komisija se je zavezala boju proti onesnaževanju z mikroplastiko v evropskem zelenem dogovoru in novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo ter si zastavila cilj, da se do leta 2030 onesnaževanje z mikroplastiko zmanjša za 30 odstotkov.

Nova evropska zakonodaja za omejitev mikroplastike, ki jo je evropska komisija sprejela pred slabimi tremi tedni, naj bi preprečila izpust približno pol milijona ton mikroplastike v okolje, v EU naj bi se na leto v okolje sprostilo kar 42.000 ton mikroplastike, ki je namerno dodana izdelkom. Omejitev zajema vse sintetične polimerne delce, manjše od petih milimetrov, ki so organski, niso topni in so slabo razgradljivi.

Med drugim jih vsebujejo kozmetični izdelki, denimo v obliki plastičnih mikrokroglic za piling kože ali za doseganje želene teksture, vonja ali barve, detergenti, mehčalci za tkanine, bleščice, gnojila, fitofarmacevtska sredstva, igrače, zdravila in medicinski pripomočki ter granulirana polnila za umetne športne podloge, ki so največji vir namerno dodane mikroplastike v okolju. Toda takojšnja prepoved velja le za bleščice in mikrokroglice, za druge izdelke, ki vsebujejo mikroplastiko, veljajo prehodna prilagoditvena obdobja, in to šele do leta 2031.

Prvi korak k reguliranju problematike

Po besedah Andreje Palatinus, ki se s problematiko morskih odpadkov in mikroplastike tako ali drugače ukvarja že skoraj dve desetletji, prva je denimo raziskovala mikroplastiko v Jadranu, je bila dozdajšnja zakonodaja, sprejeta na področju mikroplastike, omejena na morsko okolje in spremljanje morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji), to pa je prva prepoved v širšem obsegu, vladna spletna stran jo predstavlja kot »prvi in pomemben korak na ravni EU k reguliranju tega področja«. Namerno dodana mikroplastika se je po besedah sogovornice v večji meri začela pojavljati od 90. let dalje, saj je izdelkom dajala lastnosti, ki jih naravne alternative niso ali pa so bile predrage.

Toda kako si razlagati, da za nekatere izdelke velja takojšnja prepoved, za druge pa veljajo prehodna obdobja? O mikrogranulah v kozmetiki se govori že desetletje, odgovarja sogovornica, in v tem času je kozmetična industrija naredila že mnoge korake v izogib njihovi uporabi.

Leta 2012 je na to problematiko s kampanjo Beat the Microbead začela opozarjati nizozemska nevladna organizacija Plastic Soup Foundation pa tudi ameriška nevladna organizacija 5 Gyre, kar je med drugim pripomoglo k temu, da so v ZDA leta 2015 uvedli prepoved uporabe mikrokroglic v kozmetiki – popolna prepoved je začela veljati tri leta pozneje – sledile so jim tudi druge države, večje kozmetične hiše pa so začele prilagajati svoje izdelke.

Mikroplastične delce dodajajo v kozmetiko kot alternativo bolj grobim naravnim sestavinam, bleščice, denimo, zaradi njihovih estetskih lastnosti, te nenaravne snovi pripomorejo tudi k večji obstojnosti ličil in povečajo volumen proizvodov, mikroplastika pa je najbrž tudi relativno poceni in lahko dostopna sestavina, našteva Andreja Palatinus.

Takojšnja prepoved velja le za bleščice in mikrokroglice, za druge izdelke, ki vsebujejo mikroplastiko, veljajo prehodna prilagoditvena obdobja. FOTO: Albert Gea/ Reuters

»Gre za polietilenske materiale, ki se sperejo v kanalizacijski sistem in s tem v okolje, kar smo dokazali tudi z raziskavo pred desetletjem, ko sem delala na Inštitutu za vode, v sklopu raziskovalnega projekta na univerzi v Novi Gorici. Ko smo analizirali okoli 50 izdelkov s polic slovenskih marketov in drogerij, med njimi pilinge, tuš gele in zobne paste, smo približno v polovici odkrili vsebnost mikroplastike oziroma polietilena,« je povedala.

Pričakuje, da bo nova prepoved prispevala k zmanjšanju količin in iskanju alternativ, a je do nje skeptična, saj ta zakonodaja hkrati predvideva, da če plastičnih delcev, manjših od 100 nanometrov, v izdelku ne bo mogoče zaznati, zanje prepoved ne bo veljala. »Okoljevarstveniki nad tem izvzetjem nismo navdušeni, industrija bi ga zlahka izrabila. Manjši delci pa so za okolje in zdravje ljudi še veliko bolj nevarni. So bolj obstojni, zaradi svoje majhnosti veliko lažje prehajajo ne samo v okolje, zrak, vodo, ampak tudi v celice in organe živih bitij. Mikroplastika lahko nase veže še druge toksične elemente, ki se potem sprostijo v okolju in telesu,« opominja.

Pri prehrani zelo počasi

Sogovornica, ki je spodbudila oblikovanje Skupnosti raziskovalcev mikroplastike Slovenije, v kateri se združuje 48 raziskovalcev, 11 inštitutov in pet podjetij, opominja predvsem na skrb, da še nimamo podobne zakonodaje za področje mikroplastike v živilih. Evropska agencija za kemikalije (ECHA) je potrdila njeno škodljivost, Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je že leta 2016 izdala znanstveno mnenje o tveganjih mikroplastike v hrani ter pozvala k nadaljnjemu spremljanju in raziskovanju.

Toda področje proučevanja prisotnosti delcev mikroplastike v prehrani se premika zelo počasi, poudarja dr. Anja Klančnik, izredna profesorica z oddelka za živilstvo katedre za biotehnologijo, mikrobiologijo in varnost živil z ljubljanske Biotehniške fakultete (tudi članica Skupnosti raziskovalcev mikroplastike Slovenije).

Veliko je preglednih člankov o možnih tveganjih onesnaženja z mikroplastiko za okolje in zdravje ljudi, a konkretnih raziskav, ki bi ocenile prisotnost mikroplastike v živilih ter njen vstop v prehranjevalno verigo ljudi, je zelo malo. Mikroplastiko so dokazali v nekaterih živalih (želvah, morskih pticah, v ribah, rakih, školjkah, črvih) ter tudi že v nekaterih živilih (sadje, zelenjava, morska sol).

»Prej ko slej je zakonodajno regulativo glede onesnaženja z mikroplastiko pričakovati tudi za živila, a najprej je bila uvedena za okolje, oceane, vodo, saj iz okolja prehaja na živila in vanje,« je povedala. Pritrjuje, da je največja onesnaževalka z mikroplastiko kozmetična industrija, prav tako modna, saj se delci izpirajo in iz vode prenašajo v okolje, tudi v zemljo, velik del problema predstavlja embalaža.

Več mikroplastike je po njenih besedah mogoče dokazati na neobdelanih oziroma svežih živilih, sadnih sokovih oziroma pijačah, mešanih z vodo, ter školjkah, ki jih zaužijemo v celoti. »Pri ribah se največ mikroplastike nabira v prebavilih, ki jih odstranimo in s tem zmanjšamo tveganje, a je že dokazan tudi prenos iz prebavil rib v njihovo meso.

Med najbolj izpostavljenimi mikroplastiki so dojenčki, ne samo, da so mikroplastiko našli v placenti in materinem mleku, zaradi plastičnih stekleničk, dud in igrač, ki jih grizejo, mnogokrat prihajajo v stik s plastiko,« opisuje potencialno tveganje eno najbolj ranljivih skupin.

Mikroplastične delce dodajajo v kozmetiko kot alternativo bolj grobim naravnim sestavinam, bleščice, denimo, zaradi njihovih estetskih lastnosti, te nenaravne snovi pa pripomorejo tudi k večji obstojnosti ličil in povečajo volumen proizvodov. FOTO: Shutterstock

Težave že pri vzorčenju

Mikroplastika poleg kemijskega tveganja, ko kemikalije prehajajo v živila in s tem v človeško telo, prinaša tudi mikrobiološko tveganje. Ker gre za zelo majhne delce, se mikroorganizmi lahko pritrdijo nanje in prenesejo na nove lokacije, kamor sicer ne bi mogli. Prav pri perutnini, pravi sogovornica, proučujejo mikrobiološko tveganje v sodelovanju z dr. Manco Kovač Viršek iz Inštituta za vode Republike Slovenije. Pri školjkah so prav tako potrdili prisotnost patogenih bakterij, ki v morju ter školjkah sicer niso naravno prisotne.

»Dolgo smo si zatiskali oči pred tem problemom, zato nimamo vzpostavljenih metod in orodij za proučevanje prisotnosti mikroplastike v hrani, še posebej ne na sistemski ravni. Raziskave so le delne in odvisne od posameznih projektov. Nujno potreben je razvoj in standardizacija metod za izolacijo in analizo mikroplastike v živilih, zbiranje podatkov o pojavnosti v živilih ter potencialnih vplivih na ostalo proizvodnjo hrane,« povzema Anja Klančnik.

Težava je že pri vzorčenju, ker se mikroplastika lahko vnese na vzorec že med postopkom vzorčenja, saj je večina laboratorijskih pripomočkov iz plastike. Zato je nujno potrebna postavitev ustrezno opremljenih laboratorijev ter postavitev ustreznih metod določanja mikroplastike v živilih.

Na ljubljanski Biotehniški fakulteti v okviru projekta že leto dni razvijajo metode za ugotavljanje prisotnost mikroplastike v določenih živilih – perutnini, školjkah in mleku – saj je vsako živilo svoj medij. Zakaj so se lotili prav teh živil? »Zato ker imamo usposobljene strokovnjake in raziskovalce za področje živilstva in prehrane. Za vzorčenje mikroplastike v živilih je namreč treba imeti zelo veliko znanja o predelavi, kakovosti in sestavi posameznih živil.«