Novi brniški terminal tik pred otvoritvijo

Na Brniku potekajo zaključna gradbena dela in zadnje priprave na sredino odprtje novega letališkega terminala, a tudi po tem nova stavba Letališča Jožeta Pučnika še ne bo kot iz škatlice. Se pa v njej, čeprav so okna še zaprašena zaradi gradbenih del, že nekaj časa zrcali podoba smrekovih gozdov in gora, ta edinstveni alpski pejsaž, od katerega se bodo potniki poslavljali oziroma ga pozdravljali tudi iz stavbe.



Prvi julij, ko bo Slovenija uradno začela s predsedovanjem svetu Evropske unije, se bo zapisal tudi v zgodovino največjega letališča v Sloveniji, saj bo z novega brniškega potniškega terminala odpotoval prvi potnik oziroma potnica. Kot je povedala ena od soavtoric arhitekturne zasnove, arhitektka Karin Rožman iz ljubljanskega biroja Plan B, ki nas je popeljala skozi novo stavbo, bo odslej ob novem vhodu osrednja točka letališča, nekakšna centralna os celotne ureditve tega prostora, ki je raslo od začetka 60. let dalje in kjer sta svoja podpisa pustila tudi arhitekta Ciril Oblak in Vladimir Koželj.



Z zasnovo novega terminala so iskali predvsem način, kako ustvariti čim bolj skladno končno podobo; na letališki strani so pri podaljšanju čakalnic povzeli Koželjevo zasnovo iz leta 2007 in nadaljevali v istem rastru, na drugi strani pa so z novo strukturo objekta iskali dialog z Oblakovo iz začetka 60. let, ki je spomeniško zaščitena, ter se pri idejni zasnovi posvetovali z obema arhitektoma. Kljub temu, da se letališče dograjuje skozi več časovnih obdobij, so si želeli doseči predvsem, da deluje kot povezana celota in da bi bilo prizidkarstvo preseženo.



»Tako bo pred novim terminalom novo avtobusno postajališče, parkirišče pa tudi park, v katerem bomo jeseni zasadili borovce in ga dokončno uredili. Park, ki bo v simbolnem pogledu navezava na bližnjo naravo, bo skupaj z medprostorom pred novim terminalom postal nekakšno stičišče, ki bo združil obstoječe in nove stavbe, tudi tiste, ki bodo morda zrasle v prihodnjih letih,« je pojasnila sogovornica.

Prav ta pogled v naravo, ki se odpira od tu, je bil ena ključnih točk za njihov arhitekturni premislek o celotni zasnovi. Zaradi njega je celotna severna fasada iz stekla. V njej se bo lahko zrcalila narava, kar stavbo tudi dematerializira, potnikom in zaposlenim v stavbi pa omogoča poglede na gozd in hribe. »Letališča so zelo introvertirani sistemi, nam pa se je zdelo krasno, če bi odprli te poglede. Da ne bi bilo vse, kar bi pozdravljalo čakajočega potnika, shopping in oglasi,« je dejala sogovornica.


 

Steklo, kovina, les in umetniška dela

Steklo, beton, kovina in les so osnovni materiali, ki se ponavljajo na vseh koncih nove stavbe. Kot je poudarila Karin Rožman, je letališka arhitektura vnaprej določena že zaradi vseh poti in poteka dogajanja, tudi funkcionalno zasnovo prenovljenega brniškega letališča je večinoma določil investitor Fraport Slovenija, a to, kako naj med drugim odraža nacionalno identiteto, je prepustil arhitektom iz biroja Plan B. Ti pa so letališče oziroma nov terminal že od začetka razumeli predvsem kot prvi in zadnji stik z državo, zato so v njej predvideli umetniške intervencije, vendar bodo zaradi pandemije in upada prometa (za zdaj) realizirane le deloma.

Ob vstopu skozi glavni vhod v stavbo, ki jo zaznamujejo betonski strop z vidnimi traverzami, elementi iz črne kovine in akustične obloge iz lesa ter tlaki iz teraca, se odpira prostor s prijavnimi okenci. Celotna stavba po besedah arhitektke deluje malce masivno tudi zaradi zahtevanih statičnih razponov. Tu obiskovalca pozdravlja ena od umetnin, tako imenovani teraco otok s podpisom Aleksandre Vajd, ki naj bi bila točka srečevanja in osebni stik prišleka s prostorom, tudi Slovenijo.



»Ta krog je nekakšna prvinska celica, v kateri so tako kamni iz slovenskih kamnolomov, kamen iz Lesnega Brda, pohorski tonalit, repen povir, hotaveljčan, kot tudi kamni iz drugih držav, navsezadnje je letališče mednarodno. Prepoznati je mogoče še slovenske reke, ki jih potniki lahko vidijo iz zraka, a v letališkem tlaku opozarjajo na svoj poetični pomen; nekatere izvirajo v Sloveniji in tečejo drugam, druge k nam pritečejo od drugod. V krogu, ki ga je mogoče razumeti kot arheološko najdišče, so upodobljeni liki pravilnih in nepravilnih oblik, ki ponazarjajo človeško telo ter razmerje med moškim in ženskim telesom, vsakdo pa bo v njem gotovo prepoznal kakšno drugačno zgodbo,« je pojasnila umetnica, ki bo potnikom slovenski prostor, kulturo in zgodovino predstavila še z drugimi umetniškimi intervencijami – to dvovišinsko avlo naj bi mehčale še zavese – in predvsem na subtilen način.

Denimo, v straniščih so pikslasto upodobljeni motivi slovenskih nageljnov, ki so nekoč krasili vezenine, eno od steklenih sten bodo prekrivali obrisi značk, ki smo jih nekoč zbirali, pogled iz Poslovnega salona proti čakalnicam in naravi pa bodo zastirale zavese iz vozlov. Ti se simbolno v mnogočem povezujejo z letališčem, že sámo letališče je vozlišče.


 

Poslovni salon s teraso

Poslovni salon prav tako še ni povsem končan, a je mogoče že zaslutiti njegovo končno podobo, ki jo zaznamuje predvsem toplina lesa. Arhitekti so si ga zamislili kot nekakšen salon slovenskega oblikovanja s Kraljevimi stoli, posebej zanj pa so tudi sami zdizajnirali fotelj in tabureje. »Z zamislijo, da ga opremimo s prepoznavnimi kosi slovenskega pohištva, smo želeli spodbuditi potnike, ki bi pred poletom sedeli na rexu, da ga v bližnji prodajalni kupijo za spomin na Slovenijo. Če bo to zares zaživelo, bomo pa še videli,« je povedala Karin Rožman.

Vesela je, da so lahko uresničili zamisel, da ima poslovni salon tudi odprto teraso, ki prav tako vabi s toplino lesa. V nasprotju z večino letališč, kjer so takšni saloni zaprti prostori brez naravne svetlobe, je ta odprt proti zunanji naravi tudi s pogledom mimo čakalnic proti severu. Le deloma ga bo zastirala zavesa iz vozlov Aleksandre Vajd. »Teraso smo si želeli še iz enega razloga. Ena od velikih tem pri letališkem terminalu je varnost, ki jo je treba zagotavljati na vsakem koraku, pri vsakih vratih. In s tem odprtjem salona s teraso, s pogledi navzven sporočamo, da spadamo med varne države,« je opomnila na skriti pomen te arhitekturne rešitve. Dodala je, da si še vedno prizadevajo, da bi na robu terase omogočili dostop tudi obiskovalcem letališča, ki si želijo ogledati vzletanje in pristajanje letal, tako kot je bilo to mogoče v legendarnem lokalu Avionček.


 

Možne preureditve

Od začetka projektiranja leta 2017 se je veliko spremenilo. »Ko smo začeli projektirati, je bila ena največjih skrbi, kako graditi med polnim obratovanjem letališča in hkrati poskrbeti za varnost. Potem je ta skrb zaradi pandemije covida-19 odpadla čez noč. Smo pa zaradi negotovosti, kaj bodo prinesli novi časi, marsikaj opustili oziroma morali racionalizirati tako pri izbiri materialov, obdelavah kot tudi ureditvi zunanjega parka in umetniških intervencijah, ki smo jih sprva načrtovali ducat. Toda terminal je zgrajen in zelo smo zadovoljni, da smo imeli priložnost sodelovati pri takšnem projektu, ki je pomembna vstopna in izstopna točka naše države, dobro smo sodelovali tudi z naročnikom. Projekt je zaznamovalo predvsem veliko sodelovanja z različnimi akterji,« je povzela.

Čeprav so letališča neke vrste industrijska arhitektura, so se arhitekti iz biroja Plan B pri vseh elementih in arhitekturnih rešitvah trudili, da bi bile videti urejene, estetske, da bi se opazilo, da je o njih nekdo razmislil in jih tako zavestno oblikoval. Stavba tudi dopušča zelo fleksibilno uporabo in preureditve, tudi sortirnica prtljage, ki jo s testnimi kovčki preizkušajo že nekaj tednov, omogoča morebitno nadaljnjo širitev terminala v drugo smer.