»Želeli smo pokazati, da je atrijska hiša lahko tudi drugačna od modernističnih, kakršne se gradijo od 60. let naprej. Drugačna je že na prvi pogled, ponaša se z zaobljenimi robovi, ki sledijo organsko zasnovanemu naselju oziroma glavni ulici, preobrat pa smo naredili tudi s tem, da si je mogoče dnevne prostore urediti v zgornji etaži, spalne pa v spodnji. V zgornjih prostorih se namreč odpirajo zelo lepi pogledi na naravo,« je posebnosti novega naselja Soške vile v Solkanu navedel arhitekt Rok Oman, soavtor zasnove in soustanovitelj ljubljanskega biroja Ofis arhitekti.

S Špelo Videčnik, drugo gonilno silo biroja, začrtani prostor naselja ob meji z Italijo, kjer raste prvih pet hiš, opisujeta kot izredno lepo lokacijo na obrobju Solkana, ki se odpira proti naravi. A kot je poudaril Oman, je na eni strani umeščena ob industrijsko cono, na drugi pa ob železnico, kar je zahtevalo razmislek predvsem o ustvarjanju identitete te goste in nizke stanovanjske pozidave. V prihodnjih dveh letih naj bi tu zraslo 28 enodružinskih hiš. Lokacija je v neposredni bližini mestnega središča Solkana, ki zagotavlja vso potrebno infrastrukturo, torej v bližini šole, pošte, banke, tudi zdravstvenega doma, hkrati pa je zelo blizu reke Soče in kajakaškega centra ter je vpeta v urejene sprehajalne in kolesarske poti.


 

Murgle kot navdih

Po besedah soinvestitorice Brigite Strmčnik iz podjetja Etaline ima projekt že desetletno zgodovino. Najprej so predvideli gradnjo stanovanjskih blokov, a jim je lokalna skupnost nasprotovala, naposled je obveljalo pri naselju hiš, a so se postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja zlasti zaradi novogoriške občinske birokracije vlekli nerazumno dolgo. Arhitekta, ki sta tako v Sloveniji kot tujini realizirala že celo vrsto projektov, pravita, da je to njihov najdlje trajajoči projekt. Da sta investitorja izbrala prav Ofis, pa je v resnici nadaljevanje njihovega že dolgoletnega sodelovanja.

Špela Videčnik napoveduje Soške vile predvsem kot naselje, ki bo tako kot ljubljanske Murgle potopljeno v zelenje: »Vselej se mi je zdela lepa zamisel arhitektov Ivanšek, da sta Murgle zastavila celostno, med drugim z določitvijo zelenja, po katerem so poimenovane tudi ulice. Stanovalci – tam sem preživela otroštvo in mladost – smo se trudili, da smo na mestu posušenega drevesa zasadili drevo iste vrste. Tudi v drugih pogledih nam je bila ta edinstvena ljubljanska soseska enodružinskih hiš pri projektiranju Soških vil v marsičem navdih.«



Zamislili so si naselje hiš z zaprtimi atriji, torej intimnimi vrtovi. V nasprotju z Murglami, denimo, te premorejo parkirno mesto, a je pokrito le z nastreškom, s čimer se zasebni vrt pretaplja v poljavno dvorišče, ki se odpira proti mirni ulici. Opečnate pregradne stene so perforirane, kar prav tako prinaša zastiranje in hkrati odstiranje zasebnosti ter je precej značilen element mediteranskega prostora.



»S tem poljavnim dvoriščem je hiša vpeta v mirno ulico, kakšne imajo tudi Murgle in kjer smo se kot otroci najraje igrali. Staršem se je zdela dovolj mirna in intimna, da smo bili varni, hkrati pa za igro sploh nismo potrebovali dosti, srečni smo bili, da smo posedali na robovih pločnika in se družili. Res je, da smo za otroke tega naselja uredili tudi manjše igrišče, a v resnici si želimo, da bi bili njihovo igrišče kar ulica, zelenice in dvorišča, ki bi jih spodbujali k spontani igri. Zato dvorišče razumemo enakovredno zaprtemu vrtu v atriju, tu je mogoče tudi oprati avtomobil ali popraviti kolo,« opisuje Špela Videčnik.

Kot poudarjata sogovornika, se takšna naselja, ki bi gradila skupnostni prostor in s tem občutek skupnosti, danes le še redko gradijo. Naselja ne štejejo več kot le nekaj hiš, ki vrh tega nimajo nekih povezovalnih točk in zato tudi ne delujejo kot skupnost. To pa je eno redkih naselij enodružinskih hiš, ki bodo zgrajene v večjem številu in z urbanistično zasnovo. V njej so arhitekturi enakovredno postavili tudi zelenje.

Po besedah Roka Omana se med televizijskim prenosom slavnih kolesarskih dirk, kakršni sta Giro d'Italia in Tour de France, lepo vidi, kako Italijani in Francozi negujejo svoje podeželje in skrbijo za njegovo celovito podobo. »Takšni posnetki z zraka bi pri nas pokazali zelo degradirano podobo podeželja, na katerem ne samo izginjajo stare hiše, ampak mu vsiljujemo tudi neavtohtono rastje, zaradi česar je vse skupaj videti vse prej kot usklajena celota. Zato se trudimo, četudi z majhnimi koraki, da bi stvari obrnili v bolj pravo smer,« vidijo svoje poslanstvo v biroju Ofis.


 

V mediteranski barvah in z mediteranskim rastjem

Hiše so klasično grajene iz opeke in betonskih plošč, zunanja podoba pa bo zaokrožena s fasadno opeko v dveh odtenkih kot nekakšna šahovnica zemeljskih barv. »To bo naselju vlivalo toplino, v soju zahodnega sonca bodo fasade dobile še posebej lepo barvo. Odločili smo se, da bomo celostno podobo zaokrožili z izbranim avtohtonim rastjem.

Ob vhodu v naselje bodo rasli borovci z dežnikasto krošnjo, kakršni denimo ob glavni cesti proti Portorožu pozdravljajo počitnikarje v Strunjanu, ob hišah bodo rasli javorji, v predvrtu ruj, hišo pa bo dopolnjevala tudi glicinija. Vse te vrste, značilne za to območje, bodo skozi letne čase ustvarjale lepo dopolnitev hišam. Preostala zasaditev bo prepuščena stanovalcem, zato bo vsak vrt gotovo tudi zelo drugačen,« sta prepričana sogovornika.



Drugi izbrani materiali so prav tako naravni. Stavbno pohištvo je iz masivnega lesa s troslojno zasteklitvijo, hiše pa se ogrevajo na toplotno črpalko. Kaj pa interier? »Tudi pri velikosti smo se nekako ozirali k Murglam. Čeprav so hišice merile toliko kot eno stanovanje, se meni, ki sem tam živela, nikoli ni zdelo, da nam je kaj manjkalo. Tako da kvadratura teh hiš ni pretirano velika, a so zasnovane karseda prostorno in fleksibilno. V pritličju je predviden bivalni prostor z možnostjo dodatne spalnice ter kopalnico, zgoraj pa je prostora za tri spalnice in kopalnico. Prilagodljivost se kaže tudi v tem, da si kupci, ki jih navdušujejo pogledi na naravo, lahko v zgornjem delu uredijo bivalne prostore, torej kuhinjo z dnevno sobo, spodaj pa spalni del z izhodom na vrt,« pojasnjujeta Špela Videčnik in Rok Oman.

Kot k temu dodaja še soinvestitorica Brigita Strmčnik, bodo hiše, ki se med drugim ponašajo z nadstandardno višino stropov in tako dajejo vtis večje prostornosti, zgrajene do tretje gradbene faze. Vsak objekt ima tudi vrtno lopo iz macesnovega lesa ter tri pokrita parkirna mesta za avtomobile.

»Prvih pet hiš bo dokončanih čez kakšen mesec, nato pa od jeseni naprej načrtujemo vsakih pet mesecev zgraditi od pet do osem novih, tako da bi bilo naselje lahko končano predvidoma čez dve leti. Mislim, da se bodo vanj priseljevali predvsem domačini, saj tu že dve desetletji ni ponudbe ne zemljišč ne novogradenj. Koliko bodo hiše stale, pa niti tik pred sklenitvijo gradnje še ne vemo. Gradbeni materiali se v teh časih dražijo iz tedna v teden, tako da bomo končno ceno lahko povedali šele, ko bodo zares končane,« je realna sogovornica.