Benetke imajo menda samo eno napako: preveč ljudi. Tisti, ki jim je bilo dano, da so jih doživeli v času pandemične zapore, v zgod­njih jutranjih urah ali po osmi uri zvečer, vedo, kako drugačno je lahko to mesto. Po pandemičnem premoru in prestavitvi bienala na letos je babilonska zmešnjava še toliko večja. Prej ali slej se bo pri takem turizmu moralo nekaj spremeniti.

Merjeno po številu umetnin na ulico, palačo, kvadratni meter ali število prebivalcev so Benetke v svetovnem vrhu. Zaradi česar so komaj obvladljive množice turističnih kobilic razumljive. Upravljavci vseh teh lepot so sicer malodane dolžni razgaliti od »boga« dane mojstrovine.

Hkrati pa kobilice neusmiljeno uničujejo vse, kar srce si lepega privošči, in vso to maso lepega posredno spreminjajo v smeti, »škovace«, ki jih beneški smetarji do poznih dopoldanskih ur v velikih vrečah bašejo na mao­ne, battelle, barchette in številna druga delovna plovila, ki bodo zdaj zdaj zamašila komaj še romantične kanale.

Južnokorejski paviljon morda za spoznanje odstopa od drugih, večinoma dolgočasnih nacionalnih eksperimentov.

Sporočilnost letošnjega bienala

Toda Benečani se še naprej močno trudijo privabiti nove in nove radovedneže, ljubitelje lepega, idealiste, hedoniste, romantike, vedoželjneže ... Na primer na bienale, na katerem bo kakih 1430 del razstave Mleko sanj na ogled še do 27. novembra.

Marko Jakše v slovenskem paviljonu v Arzenalih s svojim nadrealizmom dobro zastopa Slovenijo. Foto Boris Šuligoj

Kdor želi samo prehoditi razstavišče in vse paviljone v Giardinih in še pot po nekdaj največji ladjedelnici na svetu, kjer so na vrhuncu moči Serenissime izdelovali galeje kot po tekočem traku – eno na dan, mora prehoditi kakih 15 kilomet­rov. Ob normalnem koraku je to vsaj pet do šest ur neprestane hoje. Če pa se za hip ustavi ob umetniš­kem delu, sliki, filmu, instalaciji, če kaj prebere, si vzame čas za ogled, premislek in užitek, se čas hitro podvoji ali potroji.

Zato sta tudi dva dneva za temeljit ogled bienala premalo. Pravemu učencu in uživaču lepega se šele tretji ali četrti dan odpre predstava mojstrstva z vsega sveta. Če bi vsakemu delu posvetili samo minuto pozornosti, bi potrebovali 24 ur (torej štiri dni po šest ur).

Beneški galerist Stefano Contini, ki se je galerijskih poslov učil pri slovenskem mentorju in velikem slikarju Zoranu Mušiču, meni, da letošnji bienale izstopa po svoji sporočilnosti in ustvarjalnem preporodu. Kuratorka Cecilia Alemani je z ženskim principom dodala opazno drugačen umet­niški pogled na ta svet. Kako se spreminja definicija človeštva? Kaj ločuje rastline, živali, človeka in nečloveka? Kako smo odgovorni do nam podobnih, do drugačnih oblik življenja? In kakšno bi bilo življenje brez nas, se sprašuje kuratorka, ki se opira na filozofijo Rosi Braidotti.

Ta napoveduje konec antropocentrizma, prihodnost pripada tehniki in Zemlji. Nasproti razsvetljenskemu sodobnemu, največkrat belemu moškemu iz Evrope, kot negibnemu jedru univerzuma in večnemu merilu vsega, postavi svetove novih zavezništev med različnimi prepustnimi, hibridnimi in ponavljajočimi se vrstami, torej svetove domišljijskih bitij.

Paula Rego, izjemna umetnica, Portugalka, ki je živela v Londonu in se borila proti diktatorju Salazarju. Na bienalu presune s svojo serijo grotesk­nih del Sedem smrtnih grehov iz 2019.

Sedem smrtnih grehov
Paule Rego

Če mnogi nacionalni paviljoni marsikoga razočarajo, je povsem drugače na osrednji razstavi. Med izbranci denimo Paula Rego razstav­lja svojo serijo Sedem smrtnih grehov iz 2019. Portugalka, ki je živela v Londonu in umrla letos junija, je bila prekaljena borka proti fašizmu, velika nasprotnica avtoritarnega Salazarjevega režima, feministka, velika nasprotnica gibanj proti splavu. V svojih delih se ukvarja z medčloveškimi odnosi, politiko moči, spolnostjo, čustvi in konflikti v družbi. Ves čas izhaja iz svojih težkih izkušenj in položaja žensk, pripoveduje teatralično, parodično in ironično, njeni liki so karikature, pogosto izrazito grotesk­ni, ves čas pa brez dlake na jeziku kritično razgalja najbolj občutljiva vprašanja sodobnega sveta.

Cecilia Vicuna je ena od dveh dobitnic zlatega leva za življenjsko delo. Pesnica in likovna umetnica iz Čila na nekaterih delih s svojo pripovedjo rahlo spominja na Frido Kahlo, sicer pa povzema tudi poslikave perujskih Inkov, ki so jih nasilno pokristjanjevali.

Cecilia Vicuña (1948, Santiago, živi v New Yorku) je poleg Nemke Katharine Fritsch (1956) letoš­nja prejemnica zlatega leva za življenjsko delo. Že od mladih nog je pesnica in politična aktivistka, protestirala je proti fašizmu in kratenju človekovih pravic v Čilu ter se borila za ohranjanje avtohtone južnoameriške kulture. Po nastopu diktatorja Augusta Pinocheta je dobila azil v Londonu. V svojih delih se je že zgodaj spopadala z ekološkimi vprašanji in feminizmom. Kuratorka Alemani je poudarila, da sta z Vicuño prav zaradi srečanja pred letošnjim bienalom postali veliki prijateljici. Njena dela se upirajo konvencionalnim formam tako, da postavljajo v središče pozornosti avtohtono oziroma prvobitno žensko. Na trenutke nekatera platna (Leopardinja iz Ojitosa in Bendigame Mamita) asociirajo na dela Fride Kahlo.

Še zdaleč ne samo Giardini in Arsenale

Številni umetniki razstavljajo tudi po drugih beneških palačah, galerijah, cerkvah, nekdanjih skladiščih ... Če si hoče turist ogledati še spremljajoče dogodke (stalnih galerij in znamenitosti niti ne omenjamo), potrebuje še kar nekaj dodatnih dni. V nabor pa niti nismo šteli prenovljene stare palače Procuratie Vecchie v lasti zavarovalnice Generali na Markovem trgu, ki je po 500 letih letos prvič odprta za javnost.

V galeriji Contini predstavljajo tudi družbenokritična dela kubansko-ameriškega slikarja Julia Larraza. Foto Boris Šuligoj

Sredi dneva odsvetujem naporno prerivanje na območju ob Rialtu in po uličicah ob Markovem trgu. Toplo pa priporočam številne manjše galerije, kjer premorejo na tisoče del zelo znanih in tudi manj znanih mojstrov z vsega sveta. V galerijah Contini razstavljajo dela kubanskega mojstra in ironičnega kritika sodobne, v mnogočem sprevržene in skorumpirane družbe Julia Larraza. Tu so še Manolo Valdés, ki se spogleduje z baročnim mojstrom Velazquezom, in poljski kipar Igor Mitoraj, Park Eun Sun, Enzo Fiore pa tudi drugi mojstri, denimo Bruno Catalano v galeriji Ravagnan.

Barbara Kruger (1945) iz Los Angelesa v Arsenalu prepričuje z instalacijo grafičnih sporočil: Prosim, smejte se! Prosim, žalujte! Prosim, bodite pozorni! 

Ne le slikarska platna. Turiste vse bolj pritegnejo stvari, kakršnih drugod po svetu ni ali vsaj ne veliko. Posebni so leseni deli različnih lesenih plovil iz bogate beneške pomorske tradicije, na primer ročno izdelani nastavki, vilice za vesla (forcole), ki spominjajo na leseno skulpturo, v resnici pa so temeljno orodje za vse, ki morajo veslati. Saverio Pastor je najstarejši izdelovalec vesel, med zadnjimi v Benetkah. Nastavek iz enega kosa posebej čvrstega lesa, najpogosteje hrasta, je mogoče kupiti za 500 do 4000 evrov. Gondole so sicer sestavljene iz 280 različnih kosov lesa. Na premcu imajo poseben železni okras v obliki črke F, ki mu gondoljerji pravijo dolfin. Gondoli pomaga ohranjati ravnotežje, gondoljerju pa smer plutja.

Gondoljerjev je več kot 600

Vse več je v Benetkah ljudi, ki veslajo na stari beneški način za rekreacijo in šport. Pravzaprav je včasih res presenetljivo, kako vešče plujejo po svojih kanalih. Poleg ladij, ki kot mestni avtobusi prevažajo po 100 do 200 potnikov in so čez dan nabito polne, je po kanalih na stotine gondol, ki vse pogosteje obtičijo v gneči, kot ob zastojih na cestah. Čolnarski taksisti so občudovanja vredni, ko spretno krmarijo v preozkih kanalih, ker jim vse številnejši čolni in plovila zapirajo pot. Če se v kanalu ladje zagozdijo, zaplujejo potrpežljivo vzvratno in uberejo daljšo pot po drugem kanalu.

V mestu je zaznati utrujenost vseh, ki sprejemajo tolikšne množice turistov. V lokalih so cene v povprečju vsaj dvakrat višje kot drugod. O kakovosti hrane pa vsaj tam, kjer se najraje zadržujejo turistične kobilice, raje ne razpravljajte. Cena ali ocene na spletnih portalih ne jamčijo kakovosti. Ko je treba nahraniti vsaj stotisočglavo vojsko, ki vsak dan naskoči tesno mesto, ni več mogoče govoriti o mojstrovinah, ampak zgolj o industriji.

Tudi koncert Interpretov Venezianov je precej rutinsko odigrana serija bolj ali manj znanih Vivaldijevih koncertov, občasno odigrajo še Bacha, Boccherinija, Corellija in Tartinija ... Vsak večer brez težav napolnijo kakih 350 sedežev v cerkvi sv. Vidala, pred oltarjem, nad katerim visi slika Vittoreja Carpaccia.

V Beneški laguni v treh dneh nismo opazili niti ene križarke. Je dovolj drugih plovil.

Po laguni med Lidom, Giudecco in Markovim trgom ne plujejo več velike potniške barke. Takšna plovba je prenevarna tako za manjša plovila v razmeroma ozkem akvatoriju kot za obvarovanje stare arhitekture in okolja. Zdaj križarke prispejo po drugi poti.

Če Benečani mislijo, da je mogoče gnečo ustaviti s prepovedjo plovbe potniških velikank skozi laguno ali z vstopnino za vsakega turista, se motijo. Vstopnine še niso uvedli, je pa zato dnevna vozovnica za vaporetto zasoljena. Tudi turistična taksa znaša sedem evrov na sobo. Množic ne bi ustavile niti bistveno višje, čeravno že podivjane beneške cene.