
Galerija
Neomejen dostop | že od 14,99€
Štirideset let bienalov beneških umetniških, gledaliških, glasbenih, filmskih, arhitekturnih – približno petindvajset let pisanja o njih. Z nenehnim navdušenjem, ob vseh teh pomenkih z artisti. Do nedavnega. Do pred nekaj let, ko se je nenapovedan v meni zgodil revolt, ki se je potem na vsaki dve leti izražal s pomislekom, ali in zakaj na biennale arte sploh še iti.
Koliko je umetnost še prizorišče za dejanja, ki bi jih lahko označili za pogumna, bodisi politična bodisi »zgolj« estetska, če sta ti kategoriji sploh ločljivi? Še vemo, kakšna naj bi bila videti takšna umetnost?
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji