Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali Slovenske Konjice

Četudi so Slovenske Konjice pomembno mesto na turističnem zemljevidu dobile z Žičko kartuzijo – po zadnjem požaru so zgradili hiše iz kamenja iz kartuzije, tako je duh kartuzijanov še vedno prisoten tudi v mestnem jedru – pa to mesto s tisočletno zgodovino, ki leži med Konjiško goro in sončnimi griči vinorodnih Škalc, ponuja še veliko več kot le skrivnostno in bogato zapuščino kartuzijanov.

Konjice, ki so nastale kot obcestna naselbina – prvič se jih omenja leta 1146 in že od začetka so imele prometno-tržni značaj – pridevnik slovenske pa so dobile leta 1934, so tudi rojstni kraj našega velikega pesnika, prevajalca, publicista in akademika Ivana Minattija. Tu je z družino sicer preživel le prvih pet let, se je pa, zlasti v jeseni življenja, v rojstni kraj rad vračal. Slovenske Konjice so mu leta 2000 podelile naziv častnega občana.

Letos zaznamujemo 100. obletnico njegovega rojstva, že nekaj let pa obiskovalci lahko gredo skozi kraj Po Minattijevih stopinjah, tako se namreč imenuje literarno-turistična pot, ki sta jo idejno zasnovali in izvedli Tina Esih in Valentina Volavšek. Zdaj so postavili še dve razstavi; prva, bolj podrobna, je na domoznanskem hodniku knjižnice, druga, ulična razstava pred domom kulture, pa je zastavljena bolj poljudno, s ključnimi poudarki iz pesnikovega življenja in priljubljenimi stihi iz njegovih pesmi, kakršna je Makov cvet: »Dal sem ji makov cvet, dala mi je poljub – zmeden, vihrav poljub in je zbežala spet. Sonce zakril je oblak, veter je v žitu zavel. Jaz pa sem za njo strmel, božal rdeči mak.«

Na Minattijevo kavo in pesem

Tako kot je Ivan Minatti svoji življenjski sopotnici Lojzki Špacapan vedno, ko so dobili obiske, naročil, naj pripravi »ta posebno kavo«, se je tudi pot, ki mi jo je razkazala turistična vodnica Nina Buh, ključne informacije pa dodala Tjaša Kangler, vodja Centra doživetij Turistične destinacije Rogla-Pohorje, začela s kavo.

V gostilni, ki je dobila ime po grofih Tattenbachih, strežejo Minattijevo kavo, v posebnih skodelicah, s cimetom in malce slajšo, kakršno sta gostom stregla Ivan in Lojzka. Ob kavi postrežejo tudi pesem, a ta ni nujno Minattijeva. Med njimi se najdejo zmagovalke z natečaja za Minattijevo pesem leta, ki ga razpisuje medijska hiša Novice & Radio Rogla. Za tuje turiste pa so rezervirani papirnati zvitki z njegovo najbolj znano, Nekoga moraš imeti rad, v angleškem prevodu.

Čeprav nobene pesmi ni neposredno namenil svojemu rojstnemu kraju, po besedah sogovornic nekateri pravijo, da je morda prav za to, najbolj priljubljeno, navdih našel v Konjicah.

Ključni vir informacij o pesniku sta bili, kot pojasni Nina Buh, Minattijeva sorodna duša, pesnica Lojzka Špacapan, in hči Katarina. Tako so ti podatki zanesljivi. In na poti poleg njegovih prebirajo tudi njune pesmi, idejna vodja poti Tina Esih jih je proučila ter jih smiselno umestila, pravi Nina Buh. Lojzka Špacapan še vedno rada prihaja v Konjice.

Pri Minattijevi rojstni hiši prebirajo pesmi, ki govorijo o pomladi – navsezadnje je bil pesnik rojen dan po začetku pomladi. In še danes vsako leto na njegov rojstni dan pred njegovim bronastim kipom – ta je edini, posvečen Minattiju, pri nas – berejo poezijo. Obiskovalce vabijo, da v predprostorih Novic & Radia Rogla v »Minattijevi knjigobežnici«, ki je lučaj od kipa, vzamejo knjige, se usedejo na marmorno klop poleg pesnika in berejo: »Pa bo pomlad prišla z oblakimi šumečimi, pa bo pomlad prišla z rožami rdečimi, s tistimi rosnimi, mladimi rožami … O, kako se po rožah toži mi!«

Ob kipu, kjer se sicer pot zaključi, so posajene breze, zato tam zrecitirajo tudi njegovo znano pesem V mladih brezah tiha pomlad …: »V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male, ki še verjamejo vanje …«

Rojstna hiša in hiša njegovega otroštva

Ena od zanimivosti, ki so jih odkrili med pripravo poti, je tudi, da Minattijeva rojstna hiša ni tista, za katero so dotlej mislili, da je, in je tako na tabli še vedno poimenovana. »Svoji soprogi je ves čas razlagal, da se je rodil 'nad pošto' v Starem trgu. Tako so ob prebiranju dokumentov in sledov časa odkrili, da res gre za dve različni hiši,« razlaga vodnica.

In četudi je v Slovenskih Konjicah preživel le zgodnje otroštvo, je po pričevanjih njegove žene in prijateljev imel nekatere zelo jasne spomine, denimo na zvonik. Njegov oče je bil geodet oziroma geometer in je imel pisarno nasproti cerkve sv. Jurija. Mali Ivan je večkrat šel tja, splezal na okensko polico in opazoval oblake, ki so z veliko hitrostjo potovali po nebu. Menda se mu je kot otroku zdelo, da bo vsak čas zvonik padel nanj. »Na tem mestu preberemo Lojzkino pesem Oblak in jaz,« omeni vodnica, ko pogledam proti zvoniku in na nebu zagledam oblake. Tokrat se ne premikajo tako hitro, kot se je nekoč zdelo Minattiju.

Pot vodi tudi do Fontane za dve ptici oziroma spomenika svobode, ki simbolizira boj, revolucijo in izkušnje. »Lojzka je napisala kup pesnitev, ki govorijo o pticah, obenem pa ima ta fontana posebno sporočilno vrednost. Tu gre za njegov preboj, navežemo se na Minattijeve partizanske pesmi,« pojasni Nina Buh. Minatti se je po tem, ko so se iz Konjic preselili v Slovenj Gradec in nato v Ljubljano, pridružil partizanom in postal četni in bataljonski komisar. Svoja občutja utrujenosti, samote in tesnobe ter domotožja je prelil v pesmi, ki so združene v njegovi prvi zbirki S poti.

V njej je tudi pesem Pohod: »Počasi tipljemo v prosojno noč. Za nami se izgubljajo stopinje v snegu. Samotne smreke, lahko, lahko noč, mi gremo dalje, kakor gaz pred nami, mi gremo kot deseti brat prostost iskat razcapani, s tonistro, strojnico na rami.«

Rad je z Griča opazoval okolico

Kot pripoveduje Tjaša Kangler, ki je Minattija večkrat srečevala ob prirejanju kulturnih dogodkov, mu je bil zelo ljub kotiček na Griču. Od tam je namreč lep razgled na kraj, na Boč, na Konjiško goro.

Ko sva se z vodnico sprehajali proti cerkvi sv. Jurija, je nad Konjiško goro po močnem dežju večer prej ležala mistična meglica. Zdelo se je, kot da je nebo očiščeno. Konjiški potoček, pravijo mu tudi Gospodična, ki daje Staremu trgu (tega deli točno na pol) prav posebno arhitekturno zasnovo, je glasno žuborel. Predstavljala sem si, kako bi ob vseh teh pogledih v Minattijevih mislih nastajale nove in nove pesmi, navdihnjene iz narave. Ta je bila namreč njegova večna muza.

Če smo sicer mesta vajeni spoznavati skozi letnice, grofe, lastnike in druge značilnosti, je ta drugačna, alternativna pot po Slovenskih Konjicah, prepletena s poezijo, nekaj, kar si lahko zapomniš za vedno. In Minattijev duh v njegovem rojstnem kraju živi naprej, ob vsakem pogledu na reko, drevo ali kamen.