Na kratko rečeno: v Sloveniji je vojna

Le nekaj ur zatem, ko je Slovenija iz naše dežele postala naša država – natančno 27. junija 1991 ob 2.45 ponoči –, je iz vojašnice na Vrhniki krenilo 40 tankov in 20 transportnih vozil jugoslovanske armade. Na poti do Brnika, ki so ga potem obkolili, so puščali za seboj pravo razdejanje. V komaj rojeni državi se je začel oboroženi spopad. In to po scenariju, ki je nastal »nekaj dni pred razglasitvijo slovenske samostojnosti na seji vojaškega vrha, ki jo je vodil Veljko Kadijević«. Tako smo pisali v Delu 28. junija 1991.



Dan prej – po noči slavja in rajanja – se je navsezgodaj zjutraj sestalo predsedstvo Republike Slovenije v razširjeni sestavi. Med sejo je Lojze Peterle kot predsednik vlade prejel brzojavko petega armadnega območja. V njej je pisalo, da jugoslovanska vojska z vsemi razpoložljivimi močmi prevzema nadzor nad ozemljem Republike Slovenije. Predsedstvo je presodilo, da gre za agresijo, in odredilo uporabo »vseh sredstev«, da Slovenija zavaruje svojo suverenost. Pri tem je pozvalo vse Slovence in državljane Republike Slovenije, častnike v Jugoslovanski ljudski armadi in vojake na služenju vojaškega roka, da zavrnejo sodelovanje v agresivnih dejanjih proti lastni državi in lastnemu narodu.



»Predsedstvo poziva tudi pripadnike drugih narodov in narodnosti, državljane drugih jugoslovanskih republik, da ne sodelujejo v nasilnih dejanjih, ki so nezakonita tudi po pravni ureditvi SFRJ in ki lahko po nepotrebnem povzročijo človeške žrtve, saj jim v teh razmerah Republika Slovenija žal ne more več zagotavljati varnosti,« je v imenu predsedstva javnosti sporočil Milan Kučan. Sredi popoldneva so padle prve žrtve, v Trzinu so bili ubiti štirje vojaki in civilist iz Domžal. Obrambni minister Janez Janša je zvečer povedal, da so do tedaj spopadi med Teritorialno obrambo Slovenije in armado zahtevali več sto mrtvih in ranjenih na obeh straneh. Delov komentator je napisal: »Treba bo zdržati. Slovenija nima česa izgubiti. Odpor ne bo zlomljen.«
 

Na drugi strani Atlantika

Tudi na drugi strani Atlantika je Slovenija isti dan pristala na naslovnici New York Timesa. Članek z naslovom Jugoslavija je uporabila silo v ubežni republiki je bil podkrepljen s fotografijo prizora iz Ljubljane. Novinar John Tagliabue (več desetletij je bil dopisnik iz Evrope, poročal je o propadu komunizma in pozneje obravnaval gospodarske teme) je natančno popisal dogajanje dva dni po odcepitvi Slovenije (in Hrvaške) na slovenskih tleh. »Na kratko rečeno,« piše, »v Sloveniji je vojna.« Pri tem se je tudi vprašal, ali je jugoslovanski problem mogoče rešiti po mirni poti, saj diplomatska prizadevanja ne vodijo nikamor.

Članek je povzel dramatičen Kučanov apel državljanom, da branijo svojo domovino, prav tako pa nasprotujoče si informacije. V Beogradu so namreč uporabo vojske upravičevali kot tampon pred spopadi, a priznavali, da je situacija zelo kritična in da lahko vodi v prelivanje krvi na celotnem območju Jugoslavije.

Avtor članka je opisal tudi barikade, avtobuse, avtomobile, tovornjake, ki so jih na cesto pred tanki postavili Slovenci, in se posvetil političnim in etničnim nemirom preteklih mesecev, v katerih sta obe republiki, »prozahodni in relativno bogati«, napovedovali odcepitev, a sta se bili hkrati voljni pogovarjati o novi obliki Jugoslavije, čemur pa je nasprotovala Srbija (»največja in najgosteje naseljena republika, ki nadzoruje tudi vojsko«). Razen če bi bili vsi Srbi združeni v eni državi. Kot je zapisal avtor, so nemiri, ki so brbotali več mesecev, eksplodirali.

Za New York Times je iz Slovenije in z bojišč nekdanje Jugoslavije sicer dolga leta poročal Chuck Sudetic, ki je postal tudi eden najtesnejših sodelavcev haaške tožilke Carle Del Ponte. Napisal je tudi knjigo Blood and Vengeance, Kri in maščevanje, ki ob zgodbi družine iz Srebrenice opisuje tragično zgodbo ljudi in naroda.