Kljub elitnim stanovanjskim soseskam, ki danes rastejo po Ljubljani, mnogi kot sanjski naslov še vedno prepoznavajo murgelsko naselje skromnih individualnih hišic, potopljenih v zelenje in v bližini mestnega središča. Arhitekta France in Marta Ivanšek sta si jih zamislila kot alternativo stanovanjem v blokovskih naseljih, kot stanovanja pri tleh z vrtom, ki bi bila dostopna širšemu krogu, a so se zaradi tržnih razmer naposled spremenile v svoje nasprotje – elitno sosesko pa tudi politični pojem.

Tudi nastanek Murgel je imel svoje ozadje. Avtorja, arhitekta France in Marta Ivanšek, rojena Ravnikar (sestra arhitekta Edvarda Ravnikarja), sta se na Švedskem, kamor sta se po študiju odpravila na petletno izpopolnjevanje, seznanila s tamkajšnjo ravnjo bivalne kulture. Švedska je poleg naprednih socialnih idej že v 50. letih kazala tudi zgledno pot razvoja stanovanjske gradnje v Evropi, bila je nekakšen laboratorij, v katerem so se šolale generacije arhitektov z vseh koncev sveta.

Tudi zakonca Ivanšek sta si po vrnitvi v domovino začela prizadevati za kakovostnejši stanovanjski standard. Vzore, ki sta jih našla na severu Evrope, sta z upoštevanjem lokalnih in kulturnih posebnosti prenesla v naše okolje. V središču njunega zanimanja je bila stanovanjska gradnja, pri vsem pa so ju poleg lastnih študij vodila še humana nota in načelo, naj bodo dobra stanovanja dostopna vsem ljudem.



Z anketo o stanovanjskih željah na lesarskem sejmu na Gospodarskem razstavišču sta že leta 1960 ugotovila, da si 63 odstotkov vprašanih želi živeti v individualni hiši, to spoznanje pa sta pet let zatem uresničila na natečaju za urbanistično in arhitekturno ureditev južnega dela Ljubljane ter z idejo goste, nizke pozidave več kot tisoč hiš, namenjene ljudem s povprečnimi dohodki, tudi zmagala. Pozneje, leta 1973, sta za zasnovo prejela tudi Plečnikovo nagrado. Murgle še danes ostajajo edinstvena, urbanistično dosledno zasnovana soseska v tako velikem merilu.
 

Seštevek funkcionalnih in socioloških vidikov

V sredini 60. let so z gospodarsko reformo stanovanja postala tržno blago, kar je povzročilo pravi graditeljski bum. V Ljubljani so gradili Šišensko sosesko 6, pozneje Bežigrajsko sosesko 3 in Bežigrajsko sosesko 7. Zaradi ugodnih posojil se je razmahnila tudi individualna gradnja hiš, ki je bila zelo potratna s prostorom in je vodila v deurbanizacijo mest, hiše pa so bile za povrhu še zelo nefunkcionalno zasnovane, do česar sta bila arhitekta kritična že konec 50. let.



Do načrtovanja prostora sta gojila racionalen in varčen odnos, kakršnega sta spoznala v protestantskem kulturnem okolju, in tloris je bil v središču njunega razmišljanja. Videla sta ga kot seštevek vseh funkcionalnih vidikov stanovanja, torej od uporabnih površin do prostora za shranjevanje različnih stvari, pa tudi socialnih potreb stanovalcev. Kot sta že ob retrospektivni razstavi Doma: arhitekta Marta in France Ivanšek leta 2010 v Moderni galeriji poudarili avtorici, umetnostna zgodovinarka Martina Malešič in arhitektka Anja Planišček, so bile hiše pritlične tudi zato, da so bili družinski člani čim več skupaj. Arhitektoma Ivanšek se je zdelo pomembno, da iz dnevne sobe neposredno stopiš na vrt, in zagovarjala sta prepričanje, da je za otrokov razvoj bistveno, da je v stiku z naravo.

Upoštevaje različne dejavnike sta tako prišla tudi do tlorisa murgelskih hiš, ki so v začetku merile komaj 65 kvadratnih metrov, atrijsko hišico sta razumela kot stanovanje pri tleh oziroma stanovanje z vrtom. Skušala sta dokazati tudi, da jo je mogoče zgraditi za enake stroške in enako hitro kot stanovanje v bloku in da je izraba prostora lahko enako racionalna pri obeh načinih zazidave. Za pritlično hišico in vrt sta porabila le med 150 in 250 kvadratnih metrov. V nizki, zgoščeni zazidavi, ki je bila spočetka zamišljena kot naselje hiš za ljudmi s povprečnimi dohodki, sta videla še mnoge druge prednosti.



Že razpisni pogoji so na nekdanjih pasovih polj in barjanskih jarkov zahtevali čim večjo gostoto pozidave, zato je naselje postalo edinstvena tako velika soseska nizkih hiš v Sloveniji, ki se je do danes razširila na približno 940 enot. Zasnovala sta jih gručasto, kot mirne kareje s po približno 30 hišami, ki jih ob robovih obdajajo ceste z garažami ter drevesi. Mnoga, ki so rasla tu že prej, sta ohranila, mnoga na novo zasadila, po značilnih pa poimenovala tudi ulice.




 

Najprej montažne, potem zidane

V prvi fazi gradnje (1965–1970), ki se je začela za današnjo trgovino z živili ob Cesti v Mestni log, so bile hišice montažne, a ker so se zaradi barjanskih tal pokazale težave, se je gradnja že v naslednji fazi podražila, hiše pa so bile grajene iz siporeksa, pozneje iz opeke (1970–1980). V drugi in tretji fazi gradnje tudi niso bile več v ravnih vrstah, temveč zamaknjene, kar je prineslo bolj individualizirane vhode in s tem večjo poistovetenje stanovalcev z domom, pozneje so se pojavile še hiše z mansardo.

Ivanškova sta želela, da bi stanovanjska soseska kot vzori, ki sta jih spoznala na Švedskem, živela kot samozadostna, da bi vzporedno gradili tudi objekte s trgovsko-servisnimi storitvami in družbenimi vsebinami, torej šolo, vrtec, družabnim središčem z banko, pošto in športnimi vsebinami ob Poti spominov. To se po besedah Anje Planišček zaradi pomanjkanja denarja na žalost ni uresničilo znotraj projekta, kar se še danes kaže kot velika pomanjkljivost, zlasti za starajoče se prebivalce.



»In čeprav so Murgle spomeniško zaščitene kot naselbinska dediščina, kar pomeni, da se varuje urbanistično zasnovo ter zunanjost hiš, obrnjenih na javne površine, pa se tudi v njih se kaže odnos tako do arhitekture kot prostora, ki jo izkazujejo tudi prebivalci drugih sosesk. Hiše so nadzidane, razširjene so v atrije, marsikdo si je zasebni vrt povečal z javnimi površinami, da o prenovi fasad in stavbnem pohištvu niti ne govorimo. Tudi stroka bi morala aktivneje poseči v varovanje in pripraviti smernice za prenove, ki so po več desetletjih zagotovo potrebne. Še vedno pa ostaja mirna soseska v bližini mestnega središča, ki ponuja kakovostno bivanje v zelenju, tudi hiše so zasnovane tako, da dopuščajo notranjo fleksibilnost in preureditev,« povzema Anja Planišček.

Dodaja, da se je prvotna zamisel Ivanškovih o dostopnosti Murgel začela izgubljati že ob začetku z odprtjem tržne naravnanosti gradnje, zlasti pa s širjenjem Murgel po slovenski osamosvojitvi, še posebej v zadnji fazi, ko so ostale dostopne le izbrancem.