»Kazemate so še zadnji obnovljen del gradu, s čimer se je končala obnova Ljubljanskega gradu znotraj obzidja. To je po prostornini tudi največji prostor na gradu, nekoč pa je bil samo vstopna kontrolna rampa ob obzidju, odprta na dvorišče,« je povedala soavtorica zasnove prenove, arhitektka Majda Kregar iz ljubljanskega biroja Ambient. S tem se je sklenil več kot pet desetletij trajajoči projekt. Kregarjeva je z Edom Ravnikarjem ml. in Miho Kerinom za celovito prenovo in revitalizacijo Ljubljanskega gradu med letoma 1969 in 2023 lani prejela nagrado mesta Ljubljane.     

Kazemate pred obnovo in po njej FOTO: Arhiv biroja Ambienti

Tako kot grajsko poslopje so tudi kazemate skozi obdobja imele različen namen. V poznem srednjem veku so predstavljale prehod na grajsko dvorišče; pot iz mesta je vodila čez Stari in Gornji trg mimo cerkve sv. Florijana do stolpa na grajski Bastiji, od tam pa skozi vhodna vrata v pritličju Friderikovega stolpa in po klančini skozi kazemate na grajsko dvorišče. Ko je bil grad spremenjen v kaznilnico, je bila v kazematah velika spalnica za zapornike, v 20. stoletju, ko so na gradu še bivali stanovalci, pa je bila v tem prostoru mizarska delavnica.

Arhitektka Majda Kregar dodaja, da se je ta prostor, ob začetku klančinasta vstopna rampa ob obzidju gradu, razvijal tako, da so v 16. in 17. stoletju proti dvorišču dograjevali trakt, počasi tudi vzdolž tega današnjega prostora. V času, ko sta bili na gradu kaznilnica in vojašnica, je bil prostor zasut in poravnan z dvoriščem, tudi pozneje v zgodovini pa večkrat prezidan.

»Po sondiranju smo odstranili nasutje in prostor poglobili na spodnji nivo vhoda, da bi dobili bolj dominanten in višji prostor, s tem pa tudi bolj večnamensko uporaben. V kazematah so od velikih prezidav ohranjena le velika kaznilniška okna, vgrajena v obzidje, rekonstruirali pa smo tudi prvotno nakazani gotski lok,« pripoveduje sogovornica.

Od prezidav so ohranjena le velika kaznilniška okna, vgrajena v obzidje, restavrirane so tudi fragmenti stenskih in stropnih poslikav. FOTO: Miha Intihar

Toda pri poglobitvi so upoštevali prvotni značaj tega prostora, se pravi klančino, tako da so ga na eni strani poglobili celo za štiri metre. Na zgornjem koncu so morali v skalo vklesati nekatere elemente, da so lahko v ta očiščeni in restavrirani volumen vgradili dvižno naklonsko napravo. Ta omogoča zelo veliko oblik in izrab prostora, velikega 31 krat 6 metrov in visokega 10 metrov.

»Dvižna naprava je iz treh lamel, vsaka ima elektromehanski pogon. Ustvarimo lahko med drugim horizontalno postavitev tlaka in srednjo lamelo postavimo v stopnice, lahko je klančina, lahko se spremeni v amfiteater. Ker se lamele dvigujejo tudi posamično, lahko dobimo še mnogo drugih kombinacij,« pojasnjuje Kregarjeva.

Dvižni tlak, ki se deli v tri dele, omogoča več možnosti uporabe. FOTO: Miha Intihar

Poleg tehnologije, s katero lahko dvigajo ali spuščajo posamezne dele tlaka, je tej novi grajski dvorani zagotovljena še druga najsodobnejša infrastruktura, med drugim za regulacijo zraka, temperature in vlage, vse pa je speljano nevidno pod tlemi. Povezali so jo tudi s centralnim servisom za celoten kompleks, ki se skriva pod grajskim dvoriščem, s tem pa so omogočili povezavo s skladiščem in delavnicami oziroma podzemnim dovozom, torej z oskrbo.

Dvižna naprava je iz treh lamel, vsaka ima elektromehanski pogon in se lahko dvigujejo bodisi kot ena ploskev bodisi posamično. FOTO: Miha Intihar

Po besedah sogovornice je bila vzpostavitev te povezave statično precej zahtevna, saj jo je bilo treba izvesti pod traktom. Čeprav se na prvi pogled morda zdi, da za prenovo niso potrebovali veliko časa, je tudi zaradi težav z izvajalci trajala dve leti (stala je 2,56 milijona evrov brez DDV). Na gradu sta še dve večji dvorani, Hribarjeva dvorana in Palacij, ki imata vgrajeno talno tehnologijo, a v Hribarjevi je mogoče tla premikati le vertikalno in horizontalno, Palacij pa ima pomičen odrski del, še dodaja sogovornica.

Prostor, ki je dobil tudi dvoje na novo oblikovanih vrat – ta so sorodna vsem novim arhitekturnim elementom, ki so jih v petih desetletjih v biroju oblikovali za grad, restavrirane so bile stropne in stenske dekorativne poslikave, ki po besedah restavratorja Ljubiše Milića iz Restavratorskega centra sodijo v 19. stoletje oziroma so poznobaročne. Za osvetlitev pa so določili le sistem vijakov, ki bodo točkasto štrleli iz zidu in bodo nanje uporabniki vsakokratno obešali zahtevano opremo.

Niso želeli, da bi bila te vrste oprema stalna, saj bi krnila osnovno prezentacijo prostora. Kot so povedali na javnem zavodu Ljubljanski grad, bodo v tem prostoru gostili različne kulturno-umetniške in druge dogodke, prva bo razstava Mizoginija režiserja, slikarja in lutkovnega umetnika Silvana Omerzuja.

Že od začetka vedeli, kaj narediti z vsakim prostorom

»Resda je vsaka izkušnja, ki smo jo pridobili z obnovo posameznega dela gradu, nekaj vredna, a v resnici smo že od vsega začetka, torej od idejnega projekta v začetku 70. let, vedeli, kaj bi naredili z vsakim prostorom, pri kazematah denimo, da bomo ohranili naklon, ki se bo gibal. Reč je samo v tem, da se je projekt prenove in revitalizacije gradu zaradi različnih razlogov razpotegnil v pet desetletij,« poudarja Majda Kregar.

Rekonstruirali so tudi prvotno nakazani gotski lok. FOTO: Miha Intihar

Že od začetka so bila njihova vodilna načela, da so vsi večji prostori oziroma dvorane večnamenski in namenjeni javnosti, vsi servisni prostori pa vkopani in povezani s potmi. Trudili so se ohraniti vse avtentične grajene strukture, ki pričajo o razvoju gradu skozi stoletja, originalne zidne strukture, stropove, oboke, obrambne in druge odprtine, vse, kar priča o dogajanju na gradu skozi spremembe njegove funkcije. Nenehno so imeli pred sabo predvsem, da morajo grad oživiti in ga narediti privlačnega, ga vpeti v mestno dogajanje, četudi naročnik, Mestna občina Ljubljana, tedaj sploh ni imel izdelane programske zasnove.

»Imeli smo zelo veliko idej, videli smo ga kot širše kulturno središče, ne le z gostilno in muzejem, kot ga je videlo spomeniško varstvo. Danes se kaže, da je bila naša pot prava kljub vsem težavam, ki smo jih imeli s spomeniškim varstvom in nekaterimi župani, večkrat smo se tudi tožili. Projekt je večkrat zastal, kar je bila velika škoda tako zaradi konstrukcije kot inštalacij, saj je bilo treba vse to vedno na novo pregledati in premisliti,« razlaga sogovornica Majda Kregar. V marsičem so bili pionirji, v svetu tedaj ni bilo nobenih podobnih zgledov, še dodaja.

Med najbolj avtorskimi elementi izpostavlja radikalen pristop oziroma koncept k oživljanju spomenika, ki je bil v prvi polovici 60. let, ko so se iz njega izselili zadnji prebivalci, močno degradiran in nadvse turoben, najbolj so ponosni na konstrukcijske, oblikovne in restavratorske inovacije.

Prostor je dobil tudi dvoje na novo oblikovanih vrat – ta so sorodna vsem novim arhitekturnim elementom, ki so jih v petih desetletjih v biroju oblikovali za grad. FOTO: Miha Intihar

Že statična sanacija gradu – polovica je stala na nasutju – je bila inovativna, rešili so jo tako, da so vrtali z vrha navzdol z geološkimi napravami in obzidje sidrali v skalo, z lapidariji pa so pridobili zanimive nove prostore. Ko so injektirali obodne zidove, so sproti spirali maso, ki se je cedila, in tako ohranili kar se da avtentično zidovje. Z jekleno streho so pridobili podstrehe in jih namenili javnosti.

»Inovacije so bile tudi pri rekonstrukciji obrambnih odprtin, obokih, pri tem smo si pomagali z matematičnimi principi, da smo rekonstruirali geometrijo tistega časa. Ustvarili smo orodje oziroma leseno kalibrirno napravo, s katero so kamnoseki lahko naredili prave naklone za vsak kos kamna, ki so jih potem v oboke zložili na suho brez veziva. Z matematiko smo si pomagali tudi pri strehi, saj niti na enem delu ni pravokotna, vse so sferične ali pa trapezoidne in s krivinami,« je še dejala.

Ob vsem tem pa so skušali z vsemi na novo oblikovanimi elementi zagotoviti celoto, da vse skupaj deluje, kot bi bilo narejeno v enem zamahu. Že v idejnem projektu so predvideli tudi ureditev zunanjega prostora pred gradom. Kot razmišlja sogovornica, bi grad pogosteje obiskovali tudi Ljubljančani, če bi bila garaža pod planoto – s parkom in promenado do Šanc.

Grad skozi stoletja

13. stol pr. n. št. – prvi dokazi o poselitvi Grajskega griča

leta 14/15 – ustanovljeno rimsko mesto Emona; na griču so Rimljani imeli opazovalno postajo, morda tudi tempelj

13. stoletje – leseno utrdbo zamenja zidana, po lastnikih se imenuje Spanheimski grad

1335 – grad preide v dedno posest Habsburžanov; v času cesarja Friderika III. Habsburškega (1415–1493) staro spanheimsko trdnjavo podrejo in nadomestijo z novo

16. in 17. stoletje – postopoma nastajajo objekti, ki sestavljajo celoto sedanjega grajskega poslopja

18. stoletje – grad izgubi vlogo trdnjave; odtlej je vojaško skladišče, vojašnica in zapor, v obdobju Ilirskih provinc sta bili tu vojašnica in vojna bolnica

1815 – grad preuredijo v kaznilnico, kar z nekaj prekinitvami ostane do konca druge svetovne vojne

1905 – župan Ivan Hribar v imenu mesta od avstroogrskih oblasti odkupi grad, zaradi stanovanjske stiske ga delno preuredijo v stanovanja

1963 – z gradu se izseli še zadnji stanovalec, sprejet je koncept o popolni prenovi

1969 – na natečaju izbrana rešitev prenove biroja Ambient

2011 – ustanovljen javni zavod Ljubljanski grad v okviru Mestne občine Ljubljana