Ravnikarjeva arhitektura, arhitektura eksperimentiranja

Izteka se Ravnikarjevo leto, leto, zaznamovano s 30. obletnico smrti velikega slovenskega modernista, arhitekta in profesorja Edvarda Ravnikarja, v katerem so njegovo delo in zapuščino po Sloveniji počastili z različnimi razstavami in dogodki. Naši sogovorniki, arhitekti in pedagogi, pa so osvetlili nekaj primerov njegove arhitekture, ki tako ali drugače izpoveduje Ravnikarjevo ustvarjalnost in edinstvenost.

Janez Koželj: Cankarjev dom, Ljubljana, od sredine 70. let

Po besedah Janeza Koželja ljubljanski Cankarjev dom največ pove o Ravnikarjevi metodi projektiranja in oblikovanja, je lep primer Ravnikarjevega sloga. To vseslovensko kulturno-umetniško in kongresno središče, ki je po njegovem videnju edini in najpomembnejši simbol nacionalne identitete, je bil tudi edinstveni izkaz napora in poguma, je še nepresežena državotvorna stavba, ki je nastala v strateškem zavezništvu partije in kulturne politike, samoupravnih skupnosti, gospodarskih združenj, projekt, pri katerem sta skupaj stopili republiška in mestna raven.

Cankarjev dom je bil tehnično zelo zahteven projekt, tudi za profesorja Ravnikarja največji in najzahtevnejši. FOTO: Jože Suhadolnik

Tedaj je bila naša najboljša dvorana v hotelu Union, vsa glavna mesta tedanjih republik pa so že imela takšna središča, denimo Beograd Sava center, Sarajevo Skenderijo ..., to je bil čas, ko so v Helsinkih po načrtih Alvara Aalta zgradili dvorano Finlandia, v Avstraliji pa sydneyjsko opero Jørna Utzona. »Gradnja je bila zahtevna, ker je bilo treba graditi v enakem deležu v višino in globino. To je bil tudi tehnično zelo zahteven projekt, tudi za profesorja Ravnikarja največji in najzahtevnejši projekt; med drugim je imel toliko sedežev kot vsa gledališča v Sloveniji skupaj. Ko se ga je lotil, je bil star že skoraj sedemdeset let,« poudarja tedanji Ravnikarjev asistent, ki je gradnjo spremljal od blizu, s tem pa tudi profesorjeve stiske in dileme.

»Moral je zelo hitro projektirati, kar mu je ustrezalo, saj je Ravnikarjeva arhitektura arhitektura eksperimentiranja, v njej pa je združil vse znanje in sposobnosti odprtega projektiranja, torej da arhitektura nastaja iz neke odprte zasnove in se razvija skozi čas v sestavljeno prostorsko obliko,« je poudaril.

Stavba je sestavljena iz več volumnov s povsem različnimi fasadami, na eni strani se vriva v podnožje stolpnic, na drugi se dviguje vzdolž Erjavčeve ulice, a deluje povezano. Z glavnim vhodom na Prešernovo cesto se vpenja v mestni ring, tam so muzej, moderna galerija, vladna palača, vhod s Trga republike pa je kot sklonjen baldahin in med njima teče notranja ulica, ob komunikacijski osi pa se nizajo dvorane, pri čemer je vsaka drugačna. Izpostavlja zlasti našo največjo in akustično najbolj dovršeno koncertno dvorano, Gallusovo, ki je oblikovana kot kocka s prirezanimi vogali, v katere so vstavljeni balkoni, ki imajo predvsem akustično vlogo. Notranjosti stavbe je dodal svečano okrasitev, ki ustvarja posebno vzdušje, zavedanje, da si prišel v bogat prostor.

Dr. Aleš Vodopivec: Dvoranska stavba MO Kranj, 1954–1960

Ravnikarjeva Dvoranska stavba Mestne občine Kranj je svojstven arhitekturni manifest, ki kaže, da nikakor ni bil značilen predstavnik modernizma internacionalnega značaja, meni Aleš Vodopivec. Stavba je bila že kmalu po izgradnji leta 1960 ocenjena kot kakovostni vrh tistega časa in svojstven mejnik, ki označuje rojstvo posebne, slovenske arhitekture modernizma.

Ravnikar je prav s to stavbo, ki je postala zgled generacijam njegovih diplomantov, dosegel, da je v slovenski arhitekturi po drugi svetovni vojni prevladal lokalno prilagojeni modernizem s prepoznavno kulturno identiteto okolja.

Kranjska občinska stavba z abstraktno geometrijsko urejeno zunanjostjo brez dodanega okrasja je očitno moderna, a so prisotne sledi ljudskega stavbarstva. FOTO: arhiv Aleš Vodopivec

»Kranjska občinska stavba z abstraktno geometrijsko urejeno zunanjostjo brez dodanega okrasja je očitno moderna. Vendar so v sodobni zasnovi prisotne sledi ljudskega stavbarstva. Namesto ravne strehe, ki je ena od značilnosti moderne arhitekture, jo prekriva ogromna šotorasta dvokapna streha z dolgimi napušči, kar je logična posledica podnebnih značilnosti. Kljub dvignjenemu osrednjemu volumnu dvoran stoji objekt s stranskima stenama trdno na tleh na način tradicionalne gradnje. Uporabljeni so domači materiali, skromni in premišljeni detajli, ki odlikujejo naše ljudsko stavbarstvo. Organizacija notranjega prostora je racionalna in enostavna. Stavba deluje v prostoru zadržano, a obenem elegantno in svečano,« jo je opisal sogovornik.

Oblikovni svet Ravnikarjeve arhitekture po Vodopivčevih besedah izhaja iz konstrukcijskih principov gradnje. Vse, kar je vidno na pročelju stavbe, sledi nedvoumni logiki teže in podpore. Poudarjena, plastično oblikovana konstrukcija je obenem temeljno vodilo prostorskega koncepta, saj narekuje razmerja, ritem in merilo posameznih delov in celote. Zasnova stavbe je izjemno moderna, a obenem presenetljivo klasična.

Osno simetrično pročelje stavbe lahko prepoznamo kot svojevrstno parafrazo tako najelementarnejših del slovenske ljudske arhitekture kot klasičnega templja. Ravnikarjeva Dvoranska stavba je v novem mestnem jedru Kranja presenetljivo samoumevna prav zato, ker na svojevrsten način združuje modernost in tradicijo, lokalno in univerzalno.

Rok Žnidaršič: Spomenik NOB na Gornjem Igu, 1958

Rok Žnidaršič izpostavlja ta spomenik predvsem zato, ker ureditev po njegovih besedah predstavlja miniaturo, a je hkrati zelo močna poteza. Gre za enega od spomenikov NOB, ki jih je Ravnikar uredil in oblikoval in pri katerih se je posvetil predvsem žrtvam. Ves njegov premislek izhaja iz humanistične tragike, po drugi strani pa prikazuje univerzalno simboliko, ki ni obremenjena z nikakršnimi simboli, kar je ustvaril s prostorskimi odnosi, s prostorom posebnega značaja oziroma z elementi dinamične prostorske in likovne kompozicije v odnosu do krajinskega okvira.

Čeprav gre za preprosto okolje, vas v bližini Ljubljane, se ji je Ravnikar ne glede na lokacijo, pomembnost ali prestižnost naloge maksimalno ustvarjalno posvetil. FOTO: arhiv Rok Žnidaršič

Celoten prostor je urejen kot nekakšen zagrajen vrt z zidovi, ki spominjajo na požgano domačijo. »Sicer pa prostorska kompozicija obeliskov in kamnitega kvadra v obeležju tvorijo okvir, ki je bil skrbno načrtovan s pomočjo renesančne perspektive. Obeliska različne višine in širine sta si, v točki vstopa v obeležje, popolnoma skladna. Kompozicija pa uokviri pobočje Krima v ozadju,« jo je podrobneje opisal. Gre za krajinsko-arhitekturno ureditev, kakršne se kažejo tudi pri celi seriji drugih Ravnikarjevih spomenikov, med drugim v Dragi v Begunjah, v parku gradu Kacenštajn v Begunjah, v Vojščici na Vojskem ali Pivki – z vrhom te vrste razmišljanja v spominskem kompleksu na umrle internirance Kampor na hrvaškem otoku Rab.

Čeprav gre za preprosto okolje, vas v bližini Ljubljane, se ji je Ravnikar ne glede na lokacijo, pomembnost ali prestižnost naloge maksimalno ustvarjalno posvetil. »Ta dinamično-abstraktna kompozicija z univerzalno sporočilno vrednostjo, ki je vedno znova aktualna, kaže na velik odklon od drugih spomenikov svoje dobe, ki so bili zaznamovani bodisi z revolucionarno ikonografijo, patetiko socialnega realizma ali monumentalnostjo plečnikovskega tipa,« poudarja Žnidaršič in dodaja, da so podobno urejena, a slabo raziskana tudi obeležja grobišč partizanskih bolnišnic v Kočevskem Rogu, ki jih je urejal Ravnikarjev takratni asistent Miloš Lapajne. Ta mu je nekoč v pogovoru dejal, da so nastale predvsem pod vplivom profesorja.

Dr. Miloš Kosec: Nerealizirani načrt Novih Benetk, 1964

Ravnikar se je vse življenje udeleževal mednarodnih natečajev, na dveh na Finskem je imel zelo opazne rezultate, na aktualni razstavi v MAO je prikazana tudi njegova natečajna rešitev za Kubo, najdlje pa je segel na mednarodnem natečaju leta 1964 s projektom za Tronchetto v Benetkah, za katerega je prejel eno izmed enakovrednih prvih nagrad.

Ravnikar je najdlje v tujino segel na mednarodnem natečaju leta 1964 s projektom za Tronchetto v Benetkah in ni manjkalo veliko, da bi se večina njegovih zamisli tudi uresničila. FOTO: zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje

Projekt Ravnikarja s sodelavci je bil po mnenju Miloša Kosca najbolj radikalen in kar nekaj časa je kazalo, da se bo tudi realiziral. »Skupina treh prvonagrajenih je namreč tri leta snovala sintezni projekt, ki je povzemal dobršen del Ravnikarjevih idej, potem pa je bil ustavljen, ker se je zamenjala občinska oblast. Zaustavile so ga pravzaprav politične igre demokristjanov, pri čemer je bil odločilen Gianni De Michelis, nam znan predvsem kot italijanski zunanji minister iz časa osamosvajanja Slovenije,« je spomnil sogovornik.

Na tem območju, kjer je danes ravno to, česar si Ravnikar ni želel – ogromno avtomobilsko–avtobusno-železniško vozlišče, ki omogoča še bolj intenziven množični turizem, v času razpisa natečaja ni bilo kaj dosti. Nasipati so začeli nove dele in natečaj naj bi prinesel regulacijo, a se to ni zgodilo, saj je, kot pravi Kosec, prevladal parcialni, privatizirani pristop do prostora. Ravnikar, ki je želel ureditev v skladu z značajem mesta na vodi, je rešitev za to območje predvidel v treh korakih.

V prvi stopnji bi sicer uredil parkirne površine in parkirne hiše, a že v drugi stopnji, ko bi odstranili cestno povezavo, bi jih spremenil v stanovanja in servisne dejavnosti za meščane. V tretji stopnji desetletje pozneje je predvideval rušenje železnice, še zadnje infrastrukturne vezi Benetk s celino, in na mestu postaje Santa Lucia vzpostavitev nove umetniške univerze.

»Kombinacija novih programov, univerze, stanovanj, parkov, trgovin in servisa, ki je osredotočen na lokalno prebivalstvo, in ne na turizem, bi med drugim poskrbela, da se prebivalstvo ne bi več odseljevalo, okrog te nove četrti bi oživelo tudi staro mesto. Za povezavo s celino pa je predvidel serijo pristanišč za hidrogliserje,« pojasnjuje sogovornik.

Pri projektu ga najbolj navdušujeta dve aktualni načeli: ponovna uporaba, pri čemer je bil Ravnikar še radikalnejši, saj je nameraval zgraditi nove stavbe z mislijo na njihovo prihodnjo rabo – garaže, ki naj bi postale stanovanja. Drugo pa je odrast. Torej je poskušal definirati družbeni razvoj, a ne na podlagi akumulacije vedno večje proizvodnje, vse večje rasti BDP, urejanja novih kilometrov avtocest ali vedno večje pozidave, temveč je z zavedanjem, da so viri na planetu omejeni, poskušal poiskati bolj trajnostno sožitje narave in človeka.