V Šumiju nova mestna kavarna tudi za Ljubljančane

Ena najbolj prepoznavnih ljubljanskih lokacij, kjer je nekoč stala tovarna bonbonov Josipine Šumi, v 70. letih prejšnjega stoletja pa je bilo tu shajališče ljubljanskih boemov, je bil še na začetku novega milenija načrtovan kinocenter s poslovno-stanovanjsko stavbo Borisa Podrecce, ki je na natečaju zmagal že leta 1995. Zdaj tu stoji hotelsko-stanovanjska stavba Šumijev kvart arhitektov Gorazda in Sama Grolegerja (Studioo3design), v katerem že deluje štirizvezdični hotel Occidental Ljubljana španske verige Barceló. Interier so oblikovali v biroju Triiije.

Soseska Šumi s hotelom je že vseljena, na poslovne zajtrke in popoldanske koktajle pa zahajajo tudi tamkajšnji stanovalci, domačini. FOTO: Žiga Intihar

Odprtje hotela so zaradi covida zamaknili iz lanskega leta v letošnje, edino, kar Ljubljančana na tej lokaciji še spomni na Šumi, pa je nekdanji logotip tovarne (z zmajčkom namesto strešice nad črko š), s katerim so poimenovali restavracijo. »Odprli smo ga še sredi sezone, zato ni bilo priložnosti za slavnostni dogodek, toda pri tej hotelski verigi uradnih otvoritev ni, pogostitev za naše obstoječe in morebitne bodoče poslovne partnerje pa načrtujemo spomladi.

Vse skupaj zaganjamo postopoma, za zdaj v restavraciji ponujajo le poslovne zajtrke, kosil pa zaradi pomanjkanja kadra še ne, čeprav imamo meni že pripravljen. Tudi v kavarni, ki je tudi tapas bar, manjka še marsikaj, med drugim rastlinje in samostoječe luči, s čimer želimo prostor narediti prijetnejši. V načrtu je ureditev terase na Kongresnem trgu, a še čakamo na potrebna dovoljenja,« razlaga njihov direktor prodaje in marketinga Mario Čolić.

Edino, kar na tej lokaciji še spominja na Šumi, je logotip nekdanje tovarne, ki pa ima namesto strešice nad črko š zmajčka. Tako so poimenovali restavracijo. FOTO: Blaž Samec

Kljub vsemu se v kavarni in restavraciji ustavljajo tudi Ljubljančani, v hotelu si želijo, da bi jih bilo še več. »Tudi nekateri stanovalci iz stavbe so že postali naši stalni gostje, ki k nam radi pridejo na zajtrk, večkrat se popoldne usedejo v bar na koktajl ali kozarec vina,« je razkril sogovornik.

Kot pravi arhitekt Andrej Mercina, ki je s kolegom Janom Opeko iz biroja Triiije in sodelavkami oblikovalkami in umetnicami Majo Humar, Uršo Kikelj in Jagodo Jejčič zasnoval notranjost hotela, je pritličje eden redkih hotelskih prostorov v Ljubljani, ki se tako široko kaže proti ulici. Kot je spomnil, hoteli Union, Slon ali Lev nimajo tako dostopne kavarne, kot jo ima Occidental Ljubljana.

Cubo, denimo, ki je čez cesto, ima zelo majhen vstopni prostor, prav tako nedostopen širši javnosti. Označuje jo kar za loggio mesta, ki bi v prihodnosti lahko pridobila svoj krog stalnih obiskovalcev tudi zato, ker so v bližini Drama, filharmonija in Cankarjev dom.

»Prav zaradi te njegove javne narave smo bel teraco s trga tako rekoč potegnili še v notranjost, s štirimi temnejšimi krogi pa smo nekako zamejili oziroma označili posamezne prostore – lobi, bar in restavracijo,« pojasnjuje oblikovanje hotelskega pritličja, nad katerim se dvigajo štiri nadstropja s 148 hotelskimi sobami. Pritličje, če se umakne oprema, lahko postane dokaj velik prostor za najrazličnejše dogodke, a treba bo razvijati tudi program, njegova oblikovna podoba je le okvir zanj, opominja.

Prav zaradi javne narave kavarne so bel teraco s trga tako rekoč potegnili še v notranjost. FOTO: Blaž Samec

Iz modre temine v svetle sobe

Medtem ko je vstopni prostor v hotel zelo svetel, gost v višjih etažah pri izstopu iz dvigala prispe na hodnik modre barve – tam ga čakajo tudi grafike v obliki razglednic grafičarke in ilustratorke Urše Kikelj –, iz tega temnega, dolgega in vijugastega prostora pa se pri vstopu v sobo vnovič izvije v svetel prostor, ki na široko diha z velikimi okni. Omara, umivalnik in drugi tehnični detajli so tudi v sobi v temno modri barvi.

V sobah so sledili predvsem dobri funkcijski zasnovi, vse odvečno, med drugim pregrinjala in okrasne blazine, je tudi iz higienskih razlogov odstranjeno, robovi so zaobljeni. Nad posteljami se pne baročna podoba Ljubljanskega gradu. FOTO: Žiga Intihar

Mercina pritrjuje, da je bila njihova ustvarjalnost omejena, v španski centrali so morali sleherno njihovo zamisel potrditi, saj se je moral ljubljanski hotel umestiti v podobo znamke. Sami so se najbolj poigravali z zgodovino lokacije, s tem, da so tu nekoč proizvajali bonbone in čokolado, saj so jo videli kot temo, ki je najbolj prepoznana tudi med domačini, vendar je pristojni niso potrdili.

A naposled jim je le uspelo realizirati oblikovno dokaj lokalno zgodbo. »V majhnem mestu, kot je Ljubljana, se ni mogoče hvaliti, denimo, z velikostjo hotela ali njegovo višino, gost tudi ne pričakuje drugega kot prijetno in udobno namestitev. Hotel, katerega konkurenčna prednost je lokacija, ima na račun tega lahko manjše sobe, to pa je bil okvir, znotraj katerega smo morali ustvariti prijetno izkušnjo za gosta. Hladno betonsko strukturo smo morali napolniti in oblikovati tako, da je njena notranjost postala topla,« pojasnjuje arhitekt.

Prostore so želeli doživljajsko obogatiti tako z opremo, med drugim so načrtovali širše okenske police, na katerih je mogoče posedati, in marsikje so gostu pustili kakšno presenečenje, ki pa se mu odkrivajo postopoma, ko se s pohajkovanj po mestu vrača v sobo. Ker je Ljubljano poleg Plečnika najbolj zaznamovalo baročno obdobje, se nad posteljo v interpretaciji oblikovalke Jagode Jejčič pne podoba Ljubljanskega gradu, kakršna je bila v času Janeza Vajkarda Valvasorja.

Nekaj nekdanjega umetniškega duha tega mestnega prostora v interierju ohranjajo grafike Maje Humar, Urše Kikelj (na fotografiji) in Jagode Jejčič. FOTO: Žiga Intihar

Drugo od del Jejčičeve je, denimo, mogoče opaziti šele, ko se gost zapre v tuš, ena je napisana na rob postelje. Sicer pa so notranjo opremo hotela dopolnili s slovenskim pohištvom, med drugim nekaj kosi Lupin Nika Kralja in stoli Nico Less oblikovalca Primoža Jeze in proizvajalca Donar, čemur so prikimali tudi v centrali hotelske verige.

»Ker je Occidental trajnostno usmerjana znamka hotelov, so se strinjali z izborom stolov Nico Less iz recikliranih plastenk, ki pa zaradi lahkotnosti hkrati zelo lepo sodijo v sobe. Dosegli smo tudi, da so vse tekstilne talne obloge ljubljanskega proizvajalca AcquafiloSLO iz recikliranih ribiških mrež. Oblazinjeno pohištvo smo izbrali pri hrvaškem proizvajalcu Prostoria. Z vsem tem spodbujamo in vračamo okolju, v katerem delujemo,« povzema arhitekt.

Trajnostno in v sodelovanju z lokalnim okoljem

Veriga Barceló se na svoji spletni strani predstavlja kot druga največja v Španiji (ima 208 hotelov s štirimi ali petimi zvezdicami), direktor prodaje in marketinga Mario Čolić k temu dodaja, da njihova ponudba sloni na razmerju med kakovostjo in ceno, Occidental pa je med štiri znamkami verige Barceló najbolj trajnostna in tehnološko opremljena.

»Delujemo zelo trajnostno, poskušamo se zelo omejiti pri uporabi plastike in embalaži, poskušamo ponovno uporabljati papir pri pisarniškem delu ter čim bolj tesno sodelovati z lokalnimi dobavitelji. Ljubljanski hotel ima med svojimi dobavitelji 90 odstotkov slovenskih, in zato smo se tudi pri opremi hotela trudili, da bi bilo tako,« je povedal.

V ospredje postavljajo še funkcionalnost. Za sobe si prizadevajo, da so prijazne uporabnikom tudi tako, da so robovi postelj zaobljeni, namesto nočnih omaric so okrogle mizice. Poleg tega se izogibajo elementom in dodatkom, ki jih ni mogoče redno vzdrževati, tla prekriva laminat, na posteljah ni okrasnih blazin in pregrinjal.

Velikost sob se razteza od 18 do 35 kvadratnih metrov, razvrščene so v osem cenovnih kategorij. Najcenejše so tiste, ki se obračajo proti notranjemu atriju soseske oziroma gledajo na recepcijo, iz dražjih se pogled odpira proti Ljubljanskemu gradu, v največji sobi, ki se odpira proti Nebotičniku, je terasa skoraj dvakrat večja od namestitve.

»Imamo še dve sejni sobi s kapaciteto po 45 in 20 oseb, tako da lahko pogostimo manjše skupine, bodisi sestanke ali izobraževanja manjših skupin, denimo, od vodstvenih kadrov do treningov ličenja ali frizerstva, tudi novinarske konference,« je naštel. Gostom je na voljo manjši fitnes, sicer pa restavracija sprejme sto oseb, terasa, ki še ni odprta, naj bi jih šestdeset. V tapas baru, ki ima kapaciteto 50 gostov, pa med prigrizki med drugim strežejo idrijske žlikrofe s kranjsko klobaso, hamburgerje in dnevne juhe.

Edino, kar se je ohranilo od Šumija, je prepoznano ime oziroma logotip Šumija, ki pa ima namesto strešice nad črko š zmajčka. FOTO: Blaž Samec

V ponudbi prevladujejo slovenska vina, le tri so tuja, slovenska pražarna Stow pa je za hotel po Čolićevih besedah ustvarila kavo s posebno noto, ki jo je mogoče okusiti samo tu. V dveh mesecih obratovanja hotela so imeli več poslovnih gostov, a že med božičnimi in novoletnimi prazniki pričakujejo več turistov.

»Prevladujejo Evropejci iz Francije, Španije, Belgije, Italije, Avstrije in Hrvaške, opažamo, da se vračajo tudi azijski gostje, ki ne potujejo v skupinah, in Američani, ki zelo radi pridejo v Slovenijo, njim, denimo, je zelo pomembna lokacija,« je še razkril sogovornik. Sicer pa tako kot v drugih hotelih verige tudi ljubljanski trenutno diši po limonski travi, a že kmalu bo v zraku božični vonj po cimentu.

Hotel Occidental Ljubljana

Investitor: Hotel Šumi projektna družba, d. o. o.

Upravljalec: Barceló

Avtorji zasnove interierja: Andrej Mercina, Jan Opeka (biro Triiije) v sodelovanju z Lidijo Rutar (Habitare)

Grafike: Maja Humar, Urša Kikelj, Jagoda Jejčič

Število sob: 148

Velikost sob: 18 m² do 35 m²

Izvajalec: Sloform, d. o. o.

Kosi opreme: med drugim Rex Kralj, Donar, Prostoria

Vrednost investicije: 23 milijonov (vključno z nakupom hotelskega dela)